Gruzija, junij 2025 – Miro Podgoršek

Iz Kutaisija v Svaneti

Kutaisi, Tskaltubo, Martvili, Mazeri

1.6.2025

Januarsko smučanje po hribih nad Mestio in Ushgulijem me ni pustilo ravnodušnega. Zato je bila dokaj logična izbira destinacije za poletno potepanje prav Gruzija. Nad idejo je bil navdušen tudi Nebojša, tako se nama pridruži prvi teden potepanja po Svanetiju.

S potovanjem začnemo s poletom iz Budimpešte v Kutaisi, kamor prispemo v zgodnjih jutranjih urah. Za nekaj ur najamemo hotelski sobi v mestu, nato pa novim dogodivščinam naproti. Prvi cilj je bila simpatična mala mestna tržnica mesta Tskaltubo. Le vztrajnost nas je odvrnila od gotove pijanosti v zgodnjem popoldnevu, saj nam branjevke ob nakupu jagod in churchkhel navdušeno točijo domačo chacho in vino. S povdarkom na “domače”.

Preden se zapeljemo proti vasi Mazeri, se ustavimo še v opuščenih zdraviliščih – sanatorijih Medea in Metalurgist. Kako je ta impozantna arhitektura izgledala v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je sem prihajalo na tisoče gostov iz Sovjetske zveze, je moč videti še danes, čeprav so stavbe v precej ubogem stanju.

Na poti proti Svanetiju se ustavimo še v samostanskem kompleksu Martvili, kjer smo slučajno priča poroki lokalnega para.

Iz nižinske regije Samegrelo se skozi dolino reke Enguri in mimo največjega ločnega jeza v Evropi pomaknemo v Gornjo Svanetijo (Zemo Svaneti). Reka Enguri, katere izvir je prav pod ledeniki gore Skhara, nas spremlja v naslednjih nekaj dneh. Hidroelektrarna Enguri proizvede približno 40 do 45 % vse električne energije v Gruziji, prebivalci Svanetija pa imajo električno energijo brezplačno.

V poznih večernih urah prispemo v dolino Shikhra v vasico Mazeri, kjer nas oskrbnica guest housa Guli lepo sprejme in poskrbi, da ne gremo lačni spat.

Mazeri, Lakhushdi, Mestia

2.6.2025

Z jutrom v dolini Shikhra pride nekaj dežja, zato se nam nikamor ne mudi. Nebojši zdravje nekoliko ponagaja, zato se po poznem zajtrku sama odpraviva z avtom do Hikers cafeja, od koder peš nadaljujeva proti slapu Shdugra. Lepo uhojena steza naju pripelje vse do enega najvišjih slapov v Gruziji. Napaja se iz ledenika Ushba, ki se je na dan najinega obiska sramežljivo skrival za oblaki, tako, kot mogočna gora. Ob poti uživava v vonju rumenega sleča in razgledih.

Po povratku nazaj v vas, se zapeljemo v smeri Mestie. Že po nekaj sto metrih vožnje se nam odprejo razgledi na zasnežene hribe v verigi gore Laila, čez pašnike pa se v lepi svetlobi pokaže vasica Nashtkoli. Naslednja postaja je bila z glavne ceste nekoliko odaknjena vasica Lakhushdi, pred prihodom v središče pokrajine Svaneti pa še obcestna vasici Soli, kjer nam prijazna domačinka dovoli ogled notranjosti stolpa koshki.

V Niniko Shampriani Guest House prispemo skoraj v temi, kar pa ne moti lastnice Salome, ki nam z veseljem naniza še nekaj idej za naslednje dni.

Mestia, Adishi, Ushguli

3.-4.6.2025

Po sprehodu skozi mesto, se ustavimo v zgledno urejenem etnografskem muzeju na levi strani reke Mulkhra. Na drugi strani mesta si v družbi lokalnega vodiča, in kot sam pravi, tudi restavratorja, ogledamo notranjost cerkvice Lagami iz 13. stoletja. Po razglede na Mestio in okoliške hribe se zapeljemo še na jug, pod smučišče Hatsvali. Po odličnem kosilu v restavraciji Lushnu Qor, kjer smo si že večer poprej oblizovali prste, se zapeljemo v smeri Ushgulija, iz smeri pa zavijemo pred vasjo Nakipari. Ob reki Adishchala nas dobrih 7 kilometrov makadamske ceste po slabi uri vožnje pripelje v odmaknjeno vasico Adishi. V poletnih mesecih je tu kar nekaj življenja, saj je vasica na poti pohodniške poti, ki pelje iz Mestie do Ushgulija. Turistov z nahrbtniki je precej, po pogovoru z domačinom, pri katerem prespimo, pa nam le ta na vprašanje, kaj počnejo tu pozimi, odgovori, da večinoma čakajo, da bo zime konec.

V vasi imajo obenem vse in nič. Poleti se zbujajo ob cingljanju kravjih zvoncev, zeleni travniki s snežnimi vrhovi v ozadju pa tvorijo čudovito kuliso. V dolgih zimah jim verjetno tu ostane le internetni signal in skrb, kako priti do civilizacije v primeru nuje.

Večer in jutro preživimo po obronkih fotogenične vasice, po zajtrku pa sledi povratek na “cesto” in vožnja v Ushguli po dolini reke Patara Enguri.

Sam nisem bil tako navdušen nad Ushgulijem kot sopotnika, saj sem ta odmaknjen kos sveta spoznal v času zime, ko so številna “gradbišča” prekrita z debelo snežno odejo, pa tudi turistov ni, vsaj tistih ne, ki stopijo iz popularnih in vzdržljivih Mitsubishijevih Delic le zaradi fotkanja na instagram punktih. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem vse skupaj premlel. Še najboljša rešitev je bila, da nabašem ruzak in se podam navkreber. Z Nebojšo se zaženeva na vrh brez imena vzhodno od Ushgulija. Vrh je del grebena Chubedishi. Po dobrih 800 višinskih metrih grizenja kolen uživava v razgledih na Tetnuldi, Shkare, goro Ushguli in ledeniki pod njimi. Severna stran grebena, od koder sva uživala v razgledih, je bila še pod globokim snegom. Korejskih turistov tu gor ni, srečava le dekle s severne Karoline, ki trenutno živi v Batumiju.

Pod ledenike, nato pa iz Svanetija preko Gurije v Samtskhe–Javakheti

5.6.2025

Drugi dan našega bivanja v Ushguliju se zapeljemo po dolini ledeniške reke Enguri vse do mostička, kjer peš prečkamo deročo reko, ki napaja največji akumulacijski jez v državi precej nižje od Mestie. Naš cil je bil doseči jezero Romisghele, ki se nahaja desno od ledenika Namkvami na višini dobrih 2700 metrov nad morjem. Slabih 50 višincev pod zastavljenim ciljem se moramo sprijazniti, da jezera ne bomo videli iz dveh razlogov. Prvi je ta, da nas do tja loči kar nekaj gaženja po lanskem snegu, drugi pa je ta, da se jezero nahaja še pod snegom. Prvi razlog bi lahko eliminirali, če ne bi bili obuti kot češki turisti v nizkih pohodnih čevljih, na drugi razlog na žalost nismo imeli vpliva.

Tako nam ne preostane drugega, kot sončenje suhih travah pod snežiščem, kjer nas žuborenje ledeniških potočkov zaziblje v spanec, prebudi pa grmenje rušenja ledenikov nedaleč stran.

Preden se z vzhoda nad dolino zgrnejo oblaki, ki popršijo zeleno rumene pašnike, smo že pod streho in na poti nazaj v vas.

Na omenjenih pašnikih srečamo krave, kako uživaško prežvekujejo popoldansko malico. Prav hudo jim privoščim, še posebej potem, ko me spomin popelje par mesecev nazaj, ko so se te iste mukice s precej manj kilami pasle po zasneženih uličicah Ushgulija.

Preko prelaza Zagari skozi Kutaisi v pokrajino Guria

6.6.2025

Po jutranjem fotkanju v Ushguliju in odličnem zajtrku se zapeljemo na 2600 m nad morjem visok cestni prelaz Zagari, prevozen sicer le v poletnih mesecih. Ko sem spremljal razmere na cesti v teh koncih pred našim prihodom v Svaneti, je bilo upanje, da bomo prelaz lahko prečili z avtom precej klavrna, saj je bila cesta v drugi polovici maja še globoko pod snegom.

Cesta je na našo srečo kopna in boljša kot tista v smeri Mestie, okolica pa čudovita. Kontrast zelene namočene trave in na sveže pobeljenih vršacev je čudovit, razgledov pa se kar ne naveličamo. Ne čudi, da so pravoslavci zgradili cerkvico na najlepši razgledni točki nad prelazom.

Spust po betonski cesti na drugo stran ni prav nič dolgočasen, saj je pokrajina čudovita, z izgubo višinskih metov pa vedno bolj poletno zelena. Krave se prav veselo pasejo okrog cest na poti proti jezeru Kulbaki (jezero Babushjino), kjer si privoščimo pečene postrvi iz čistega jezera, še pred tem pa se čudimo kipu v nadnaravni velikosti diktatorju v bližini vasice Sasashi. Po nekaterih virih naj bi bil v privat lasti in pripeljan iz mesta Gori, kjer je bil rojen Joseph Vissarionovich Stalin.

Skupaj potujemo do Kutaisija, kjer odloživa Nebojšo, saj naslednji dan potuje proti domu, midva pa se odpeljeva naprej v pokrajino Gurija v bližino mesta Ozurgeti, v vasico Melekeduri, kjer se namestiva pri sestrah Lani in Ingi Zhgenti. Slednji sta lastnici manjše čajne plantaže in obrata za pridelovanje čaja. Posrečeni sestri svoj lično opremljen dom oddajata turistom, jih poučita o pridelavi čaja, pod hišo pa z veseljem razkažeta dolino Skurdumi, kjer zeleni plantaža čaja.

Preden leževa k počitku, si seveda plantažo ogledava, nato pa sva deležna še kuharskega tečaja, kjer nama Inga pokaže, kako se pripravi izvrsten khachapuri in solata z orehi in meto.

Iz pokrajine Guria v Samtskhe–Javakheti proti jezeru Paravani

7.6.2025

Iz osončenega doma sester Zhgenti se najprej zapeljeva do bogate in živopisane tržnice v Ozurgetiju, od tod preko province Imereti v smeri prelaza Rikoti. Še prej se na kratko ustaviva na pokušini vin na posestvu Gaioz Sopromadze. Vinarju angleščina ni bila poznana, nama pa gruzijščina ne preveč. No, ob degustaciji odličnih vin smo hitro našli skupni jezik, nekaj buteljk pa je na koncu tudi pristalo v najinem prtljažniku.

Za prelazom Rikota skreneva proti jugu v smeri mesta Borjomi, ki je že v provinci Samtskhe–Javakheti. Pokrajina se menja na vsakem kilometru, zato vožnja ni prav nič dolgočasna. Kmalu za mestom Borjomi, tik pod Petrovim gradom, naletiva na polje cvetočega maka in ostalega cvetja.

Po dolini reke Kura potujeva mimo Khertvisija od tam pa proti mestecu Ninotsminda, kjer si najdeva prenočišče. Po kilometrih sva ta dan sicer opravila kratko pot, s postanki in zavitimi cestami pa nama je vzelo kar nekaj ur. Če bi imela kak teden ali dva več na razpolago, bi bili postanki v tem slikovitem delu Gruzije na meji s Turčijo in Armenijo prav gotovo daljši.

Mimo jezera Paravani do vasice Udabno

8.6.2025

V sončnem in dokaj hladnem jutru se iz Ninotsminde zapeljeva proti jezeru Paravani, ki leži na dobrih 2000 metrih nad morjem na vulkanski planoti Džavakheti. Kmalu po tem, ko zapustiva mesto, ob cesti opaziva majhen lokalček, kjer strežejo gruzijsko hrano. Na najino veselje lastnica pripravlja sveže in okusne zajtrke. Tako okrepčana nadaljujeva pot po pokrajini, ki nama iz kilometra v kilometer jemlje dih. Od jezera Saghamo občudujeva, kako se skozi živo zelene travnike vije reka Paravani proti mestecu Gandza (Gamdzani), kjer se je rodil Vahan Teryan (1885–1920), eden najbolj znanih armenskih pesnikov zgodnjega 20. stoletja, znan po svoji lirski in melanholični poeziji.

Pokrajina okrog jezer je res nekaj posebnega, čas pa se ustavi. Ko ti cesto prečka še trop ovac s pastirjem, ki ti pomaha v pozdrav, se res zamisliš, kam hitimo v našem svetu. Nekaj kilometrov pred mestecem Manglisi se v obcestni gostilnici z imenom ძმები (v prevodu “Bratje”) ustaviva na kavi in pivu. Med uživanjem na sončni terasi se na parkirišče pripelje večji avto iz katerega stopijo štirje domačini. Posedejo se v senco, na mizo zložijo nekaj pijače (čače) s prtljažnika, lastniku naročijo hrano, naju pa kmalu zatem že vabijo v njihovo družbo. Le stežka najdeva izgovore, da ne prisedeva. Glede na količino čače, ki so jo zložili na mizo, verjetno tisti dan ne bi nadaljevala poti, če bi prisedla.

Pot naju ta dan pelje skozi sicer industrijsko mesto Rustavi, ki z urejenim parkom ne daje takšnega vtisa. Po okrepčilu v eni izmed restavracij se sprva po asvaltirani, nato pa makadamski cesti skušava zapeljati do jezera Mravaltskaro v puščavi Gareja. Sesut most nama je preprečil dostop, zato po makadamih in kolovozih nadaljujeva do samostana Natlismtsemeli, ki je od 6. stoletja vklesan v skalo. Pozdravijo naju menih in nekaj prikupnih muckov in pa čudovit razgled na okoliške barvne-mavrične hribe.

Po cesti speljani po puščavski pokrajini se zapeljeva še na mejo z Azerbajdžanom, kjer se na lastne oči prepričava, da tu ni vojne med Albanijo in omenjeno državo. Očitno jo je Trump prekinil tik pred najinim prihodom, s tem pa se je pohvalil šele mesece kasneje. Ko sva bila že tam, sva si ogledala še glavni del samostanskega kompleksa David Gareja. Le ta naj bi deloma že stal na ozemlju Azarbejdžana, zato naju očitno gruzijski vojaki niso pustili na hrib nad samostanom. Njihovemu napenjanju mišic se nisva protivila. Si bova pač Azarbejdžan pobliže pogledala kdaj drugič.

Ko gre sonce že počasi k počitku, najdeva prenočišče v mestecu Udabno, ki leži prav sredi ničesar. Okrog in okrog eni sami travniki. Tudi sama sva si ga ponoči v leseni hišici delila s kravami na paši.

Sighnaghi in Telavi na poti v Kavkaz

9.6.2025

Iz zaspanega Udabna se po zajtrku na sončku kar težko odpraviva naprej proti slanemu jezeru Kapatadze, kjer se po dolgem času na obzorju pokaže drevje. Področje je znano kot največja regenerativna farma v evropi, nasajenih pa je preko miljon dreves odpornih sort mandljev. Ko so mandljevci dali prve pridelke, je bilo potrebno zemljo dodatno gnojiti. Za to je poskrbela drobnica, perutnina in govedo, ki je nato dajala mleko, meso… V glavnem, zadeva očitno špila. Med nasadi si lahko privoščiš tudi oddih v starinsko izdelanih karavan prikolicah.

Med potjo proti mestu ljubezni, se v vasici Badiauri oskrbiva s kruhki shoti puri. Pred mestom Sighnaghi, kjer je poročni urad odprt vse dni v tednu in kamor se hodi poročat domala vsa Gruzija pa “čak i šire”, si najprej ogledava samostanski kompleks St. Nino v Bodbeju. Bolj kot arhitektura posvečena tistemu ali tistim tam gor, če res obstajajo, naju je prevzela floristika v okolici samostana. Nešteto vrst dišečih vrtnic, za katere skrbijo nasmejani floristi, se bohoti v parku kompleksa.

Mestece Signaghi, ki je bilo najina naslednja postaja, leži na griču nad dolino Alazani, od koder se v lepem vremenu odpira lep razgled na Veliki Kavkaz. Midva te sreče nisva imela, saj se je nebo v tistih koncih počasi zapiralo. Kljub temu je bilo lepo urejeno staro mestno jedro vredno sprehoda, le sem in tja je bilo nekaj preveč ruskih turistov, ki so v glavnem prišli sem po selfije za instagram. Cene v mestu so bile seveda primerne obiskovalcem.

Glede na to, da sva se nahajala v regiji, ki slovi po vinogradništvu, se spodobi, da se posvetiva tudi temu. Preostanek dneva in noč sva preživela v Mosmieri Kakheti Wine Centru v bližini mesta Telavi, kjer so nama ob odlični večerji postregli z odlično kapljico.

Iz Kakheti v Kazbegi

10.6.2025

V teh krajih je skoraj greh iti mimo tržnice oziroma bazarja. V mestu Telavi je že ena takšnih, kjer najdeš vse tisto, kar ne poznaš, prijazne in nasmejane branjevke pa ti kljub jezikovni barieri poskušajo vse razložiti. če ne drugače pa s pokušino. Tako si narediva zalogo sadja, mandljev, oreščkov, churchel in tklapi-jev (tradicionalna gruzijska sadna pasta v obliki zvitega “traku” ali usnja. Tklapi je slivova, marelična, ali breskova sadna kaša, ki se tanko razmaže na list in posuši na soncu na vrvi za perilo. Odlično kot prigrizki na poti in na pohodih.

Iz vzhodnega dela Gruzije potujeva čez vinorodno pokrajino izogibajoč se Tbilisiju do akumulacijskega jezera Zhinvali na reki Aragvi ob kateri potujeva proti goratemu predelu Kazbegi. Na poti se ustaviva še pri opuščeni utrdbi in cerkvici Kvetera.

Še preden se začne cesta postavljati bolj pokonci, se na poti ustaviva pri enem izmed nešteto obcestnih vodnjakov z namenom, da si natočiva sveže vode. Nisva bila edina. Ob vodnjaku je v travi užival grški motorist, ki je bil vesel svežih marelic, ki sva jih kupila na bazarju v Telaviju. No, najina dobrota se je kaj kmalu povrnila v obliki čače, ki sta nama jo z veliko vnemo v plastične kozarce kar iz nekaj litrske kante nalivala dva domačina, ki sta se ob vodnjaku ustavila z namenom, da se konkretno podpreta tudi z malico, ki sta jo en dva tri zložila na prazne kible od barve iz prtljažnika.

Grka sva kasneje srečala na bencinski črpalki v Gudauriju, kjer je pod streho vedril med deževno ploho. Na severni strani prelaza Jvari, kamor se z obeh strani vijejo kolone priklopnikov na poti v in iz Rusije, je vreme že lepše. Tako se še pred koncem dneva zapeljeva nad vas Gergeti do ikonične in verjetno največkrat fotografirane pravoslavne cerkvice Gergeti Trinity v Gruziji.

Hude gneče za fotkanje tokrat ni bilo, saj je cerkvica ovita v gradbeno mrežo, ob njej pa stoji gradbeni oder. Čas obnove pač.

Preden si najdeva prenočišče v vasici Sioni, si privoščiva odlično večerjo v restavraciji Kazbegya v Stepantsmidi.

Pohod po dolini Truso

11.6.2025

Po Gruzijski vojaški cesti se zapeljeva v smer, od koder sva se prejšnji dan pripeljala, vse do spodnje postaje kabinske žičnice smučišča Kobi-Gudauri, kjer skreneva desno na makadamske kolesnice ob reki Terek. Ta naju skozi sotesko pripelje vse do prvih termalnih termalnih izvirov in apnenčastih tvorb, ki pokrajino naredijo posebno. Od tod nadaljujeva peš, čeprav bi šlo tudi z avtom. Dolina je neoblegana in do prve obljudene hiše, ki je obenem sirarna in cafe, ne srečava človeka. Pri domačinih se okrepčava , si ogledava, kako delajo sir, nato pa nadaljujeva skozi vasice Ketrisi in Abano proti utrdbi Zakagori, pod katero je tudi vojaška baza. Od tod naprej brez posebne dovolilnice verjetno ne gre, okolica pa je opremljena s tablami, da se nahajava na mejnem območju z Rusijo, ki se nahaja tam nekje čez 3ooo do 4000 metrov visoke zasnežene hribe. Zahodno od tod pa je za hribi tako ali tako že območje Južne Osetije, ki pa je posebna zgodba.

O pohodu: dolina je dih jemajoča, verjetno v vseh letnih časih, čeprav dvomim, da je pozimi soteska, ki vodi do doline, sploh prehodna. Zeleni travniki, termalni izviri bogati z apnencem in železom in drugimi minerali tvorijo nenavadne barve, ki pokrajino naredijo tako posebno. Nenazadnje pa tudi ljudje, ki v njej delajo in skromno živijo, obenem pa delijo praktično vse kar imajo s prišlekom.

Op povratku na izhodišče sva šla po poti, ki gre po levi strani reke Terek, ki naju pripelje do jezerca Abano, od tod pa pot pelje direktno skozi dvorišče nekakšne improvizirane okrepčevalnice, kjer si privoščiva zasluženo. Poleg piva dobiva od domačinov, ki so ravno imeli piknik, še nekaj hrane, ki jo imajo seveda preveč.

Iz Kazbegi v Tbilisi, Gori in Kutaisi

Od Tbilisija do Gorija

13.6.2025

Preden se s hribov odpraviva v dolino, se zapeljeva do razgledne točke nad spomenikom prijateljstva, od koder je čudovit razgled na dolino reke Aragvi, ob kateri nato po Gruzijski vojaški cesti potujeva do trdnjave Ananuri, kjer narediva kratek postanek. Naslednjega narediva v mestu Mccheta, ki leži ob izlivu reke Aragvi v reko Kuro. Pred odličnim kosilom ob reki si na hitro ogledava še katedralo Svetitskhoveli.

Prvotni plan je bil, da prenočiva v Tbilisiju, a nama mestni vrvež po vsem tistem miru v hribih ni kaj preveč ustrezal. Po sprehodu po ulicah starega mestnega jedra Tbilisija, se odločiva, da pot nadaljujeva v Gori, rojstno mesto Ióseba Besariónisa dze Džugašvílija oziroma Jósifa Visariónoviča Stálina.

Večer zaključiva v odlični gruzijski restavraciji Shin da.

Od Gorija do Kutaisija

14.6.2025

Mesto Gori je še vedno nekako v znamenju Stalina. Njegova rojstna hiša, ki je zaščitena z dodatnim ostrešjem, je skupaj z muzejem in železniškim vagonom, izdelanim prav zanj, je kot muzejsko območje še vedno zelo obiskano. Pred nama je v muzej vstopil cel razred šolarjev.

Povzpneva se še na trdnjavo nad mestom, nato pa se zapeljeva do območja Uplistsikhe, ki ga arheologi prepoznavajo kot eno najstarejših urbanih naselij v Gruziji. A tako, kot sva se pripeljala, tako sva se odpeljala. Avtobusi turistov naju niso prepričali, da bi se kamorkoli postavila v vrsto. Namesto tega se ustaviva pri obcestnem kiosku, kjer nama lastnik poleg kave in piva postreže sveže nabrane češnje. Za razliko od Briških po 8€, so bile te zastonj. Hm, bolje kot muzej na prostem in gužva.

Popoldne se usmeriva proti Kutaisiju, na poti pa se ustaviva še v Suramiju, kjer v obcestnih hišicah pečejo tradicionalen sladek kruh nazuki, obogaten z oreščki, rozinami, medom ali začimbami, podobno kot božični kruh v Evropi. Običajno ga pečejo v domačih krušnih pečeh, za posebne priložnosti ali praznike. No, tu ob cesti ga pečejo vsak dan.

V Kutaisiju sledi obisk mestnega bazarja in odlična večerja v Magnoliji, ponoči pa let proti Budimpešti.

Pod črto

Gruzijo sem spoznal v dveh, oziroma treh letnih časih, saj je junij v Gornjem Svanetiju vse skupaj mešanica pomladi in poletja, kolikor pa spremljam razmere, je tudi jesen v teh krajih čudovita. V dobrih 14 dnevih lahko rečem, da sva/smo jo le povohali, dobili vtis, kaj vse dežela ponuja. In ponuja ogromno. Na prvem mestu so seveda ljudje, na prvi pogled grobi, surovi, ko pa stopiš z njimi v stik, se jim navadno na obrazih nariše nasmeh do ušes in prijaznost kljub jezikovnim barieram. Tako, kot povsod, so tudi tukaj pripravljeni deliti prav vse največ tisti, ki imajo najmanj.

Drugo so pokrajine, ki so si tako raznolike in kar vabijo po raziskovanju in spoznavanju. Na žalost je življenje prekratko, da ne bi pokukal še čez mejo. Armenija in Azarbejdžan sta že nekaj časa na seznamu, še posebej slednja, v kateri je Trump pred kratkim prekinil vojno z Albanijo

Skupni stroški za 2 osebi: 2850€ (vključno z letalskimi kartami, najemom avtomobila, transferji…), kar pa ni nič v primerjavi z doživetji in spomini, ki so neprecenljivi.