JUGOVZHODNA TURČIJA, JUNIJ 2022
Ko pišem ta zapis, je od najinega potepanja po Turčiji minilo že več kot leto dni. Vmes se je zgodilo marsikaj. Deželo, po kateri sva potovala, je 6. februarja 2023 stresel močan in smrtonosen potres. Prizadel je južno in osrednjo Turčijo ter severozahodno Sirijo. Gre za enega najmočnejših potresov v zgodovini teh dveh držav.
Zgodil se je zahodno od mesta Gaziantep. Potresu je sledilo več kot 2100 popotresnih sunkov. Najmočnejši med njimi se je zgodil 9 ur po prvem potresu 4 km severo-severovzhodno od Elbistana v provinci Kahramanmaraş. Da bi bila mera polna, je reševanje oviral snežni vihar in nizke temperature.
Konec februarja 2023 je bilo potrjenih več kot 50000 žrtev te naravne nesreče…
Ankara – Cappadocia
4. junija s Turkish Airlines iz Ljubljane najprej letiva v Istanbul, od tod pa naprej v Ankaro. Po prevzemu avtomobila na sodobnem letališču se zapeljeva do starodavnega gradu v Ankari, od koder se nama razprostira razgled na mesto. Po obvezni turški kavi z lokumom se zapeljeva še do mošeje Haci Bayram, nato pa do najinega hotela Mimi v predelu Çankaya. Pred tem se podava še v nakup sim kartice za prenos podatkov v Turčiji, kar nama nekako ne gre od rok, saj je poslovna stavba turškega telekoma ob sedmih zvečer že zaprta. Na pomoč nama priskoči prodajalec v bližnji mini tržnici, ki naju čez dve ulice pelje do trgovinice z opremo za telefone in karticami, ki sva jih iskala. Ko sva ga povprašala kako mu lahko poplačava za uslugo, se nama je le nasmehnil in nama zaželel dobrodošlico.
Pet minut hoje od hotela najdeva restavracijo Müslüm Kebap, kjer spoznava, da so porcije hrane v deželi kamor prihajava zares velike, da je kebapov oziroma čevapčičev po naše več vrst ter da se sok iz repe odlično prileže k večerji.
Prvi zaresni dan v Turčiji pričneva z jutranjim ogledom Anitkabir-ja, mavzoleja Atatürka, prvega predsednika sodobne republike Turčije. Ogledava si menjavo straže okrog mavzoleja, sproti pa izveva, da je fantom še danes velika čast držati stražo v mavzoleju. Do teh nalog pa ni enostavno priti. Prvi kriterij je že ta, da vojaki ne smejo biti nižji od 1,8 metra, izbrani pa so med naborniki turške vojske.
Po zajtrku se podava na pot proti Cappadociji se ustaviva ob enem izmed največjih slanih jezer na svetu, Tuz (Tuz Gölü). Tu pridelajo kar 63 % soli v celotni državi. Do samega jezera oziroma slane površine se sprehodiva čez požeto polje. V daljavi opazujeva obrise flamingov. Zanimivo doživetje pod vročim soncem.
Popoldne istega dne prispeva v Capadoccio v Uçhisar prav na rob narodnega parka Göreme. Sprehodiva se skozi utrdbo vklesano v kamen in uživava v razgledih na nenavadno pokrajino pod nama. Preden leževa h kratkemu počitku v Mosaic Cave hotelu, se zapeljeva še po obronkih nad Göreme, nato pa se spustiva v mesto na okusno večerjo. Jutro za tem naju budilka zbudi slabo uro pred sončnim vzhodom – da si še midva ogledava svetovno atrakcijo stoterih toplozračnih balonov nad pokrajino Cappadocie v jutranjih barvah.
Po zajtrku se podava na pohod skozi Love Valley. Le zakaj ima takšno ime? 😉
Popoldne se zapeljeva čez reko Kızılırmak, najdaljšo reko, ki v celoti teče znotraj Turčije (čez 1300 km), do mesta Avanos, kjer si privoščiva odlično kosilo v restavraciji Anatolian Kitchen, se oskrbiva z nekaj spominki iz lončarskih delavnic, obisk mesta pa zaključiva pri sladoledarju na ulici. Na poti proti hotelu narediva ovinek še do doline Paşabağ (Paşabağ Vadisi), kjer se sprehodiva med kamnitimi tvorbami iz bazalta in tufa, nato pa si privoščiva še degustacijo in nabavo odličnega vina v vinoteki Kocabag.
Derinkuyu – Acıgöl -Adana – Gaziantep
7./8.6. 2022
Po potepanju po klasični Cappadocii naju čaka premik proti vzhodu. Še preden se prične tipičen vrvež v mestecu Göreme, se že odpeljeva proti manj obleganem mestecu Derinkuyu. Pod njim leži največje podzemno mesto na svetu, ki sega v globino kar 85 metrov v osemnajstih nivojih. V mestu, ki je bilo po naključju odkrito šele leta 1963, je bilo prostora za 20000 ljudi skupaj z živino, drobnico… Pred vhodom se nama lokalni vodnik ponudi, da nama razkaže podzemni sistem. Sprva sva bila skeptična, a nama ni bilo žal, saj nama je postregel z informacijami, ki jih sicer ne bi dobila iz brošur in prospektov. Podzemno mesto je imelo praktično vse, kar imajo mesta na površju zemlje. Od ogrevanja, prezračevalnih sistemov, smetišča, hlevov, sakralnih objektov kot tudi mrtvašnico.
Okusen zajtrk si privoščiva v restavraciji Doyum, nato pa se podava na skoraj 5oo km dolgo pot proti Gaziantepu. Prvi postanek narediva pri vulkanskem jezeru Acıgöl, naslednjega pa v Adani, kjer si privoščiva šoping in malico. Zvečer prispeva v mesto z miljon in pol prebivalci – Gaziantep. Namestiva se v Zeynep Hanim Konagi do koder po ozkih ulicah lahko prideva le peš.
Sredo izkoristiva za potepanje po starem mestnem jedru Gaziantepa. Najprej si ogledava grad, obiščeva muzej kulinarike, nato pa se prepustiva vrvežu ozkih ulic s številnimi prodajalnami in delavnicami rokodelcev. Na pokriti tržnici raziskujeva začimbe, sadje, zelenjavo in sladkarije, obiščeva muzej hamamov (Hamam Müzesi). Seveda bi naredila veliko napako, če ne bi zavila v vsaj eno slaščičarno Güllüoğlu in se posladkala z baklavami.
Popoldne preživiva v muzeju mozaikov, ki velja za enega največjih na svetu. Mozaiki so v muzej v večjem delu prenešeni iz rimskega mesta Zeugma na obalah reke Evfrat, ki je ostalo pod vodo, saj je reka nižjevodno zajezena za potrebe hidroelektrarne.
Večer zaključiva ob uživanju turške glasbe v živo in vodne pipe v Millet hanu.
Halfeti
9.6.2022
Z Gaziantepa se podava na pot v pokrajino Sanliurfa ali skrajšano Urfa. Le to doseževa po prečenju reke Eufrat v mestu Birecik. Široka cesta naju nato vodi čez skrbno obdelano pokrajino proti zgornjemu delu akumulacijskega jezera Birecik, v mesto Halfeti, ki je bilo v 90. letih ob izgradnji jezu v večjem delu potopljeno. Prebivalstvo je bilo z mesta preseljeno v mesto Karaotlak.
Halfeti in okoliške vasice so znane po črnih vrtnicah – biseru Eufrata, ki uspevajo le tu. Sprva črna vrtnica, ki se iz popka razcveti v temno rdeč cvet dobi svojo barvo in vonj zaradi podnebnih značilnosti Halfetija, vode reke Evfrat in lastnosti zemlje na tem območju. S turistično ladjo z ne preveč kvalitetnim a glasnim ozvočenjem se zapeljeva po Eufratu do na pol potopljene mošeje v zgornjem delu mesta. Po kosilu na ladji-restavraciji na reki, se namestiva v Türkmen Konağı Butik Otel, večer pa uživava v barvah sončnega zahoda nad mestom in Eufratom.
Halfeti – Nemrut
10.6.2022
Po odličnem zajtrku v Türkmen Konagı Halfeti Butik Otelu se podava proti severu po slikovitih cestah, ki vodijo med rodovitnimi polji Mezopotamije. Prvi daljši postanek, poleg tistih, ki sva jih naredila za fotkanje in občudovanje okolice, narediva v mestu Adiyaman. Nadaljujeva do poznorimskega mostu Cendere (Cendere Köprüsü), v bližini starodavnega mesta Arsameia (danes Eskikale). Po pavzi za čaj se zapeljeva še do ostankov gradu Kahta, ki pa je v gradbenih odrih, zato nadaljujeva proti 2134 m visoki gori Nemrut. Od parkirišča do vrha, kjer naj bi številni kipi označevali kraljevo grobnico iz 1. stoletja, vodi tlakovana pot s stopnicami. V slabe pol ure sva na vrhu, za razliko od številnih domačih turistov, ki jim hoja navkreber dela preglavice. Z vrha nas redarji nekaj minut pred sončnim zahodom odganjajo v dolino. Nič za to, saj sva že precej utrujena od poti in zanimivega dneva. Ostane nama še vožnja po ovinkasti cesti do Nemrut Euphrat hotela in večerja.
Nemrut – Şanlıurfa (Urfa)
11.6.2022
S pobočij Nemruta se spustiva v nižinski del, kjer še tretjič prečiva reko Eufrat, tokrat nad jezom Ataturk. Čez rodovitna polja naju slikovita pot pelje na jug, proti mestu Şanlıurfa. Še prej pa se ustaviva pri arheološkem nahajališču Göbekli Tepe, kjer so ostanki enega najstarejših svetišč na svetu z monolitnimi skulpturami (ocenjeno 8 – 10. tisočletje pr. n. št.).
Po tem, ko si najdeva prenočišče v hotelu Urfaevi Butik, se prepustiva mestnemu vrvežu, tržnici Dergah Çarşısı in parkom v okolici Balıklıgöla. Lačna seveda nisva, saj restavracije kar tekmujejo v tem, kako te bodo najbolje in najokusneje postregli. Tudi žive glasbe sredi dneva ne manjka.
Zvečer si privoščim še britje pri lokalnem brivcu, ki mi na koncu uredi še frizuro, posmodi štrleče dlake iz ušes in naju postreže z odličnim čajem. Vse skupaj za smešno nizko ceno. Plačam dvojno, pa še se mi je zdelo premalo.
Harran Evi, Dara, Deyrulzafaran (Sirski samostan), Mardin
12.6.2022
Iz Şanlıurfe se po cesti obdani z bombažnimi polji usmeriva proti Siriji, kjer se dobrih 25 km pred mejo ustaviva v vasici Harran Evi, znani po hišah v obliki čebeljih panjev. Gradnja se ni spreminjala zadnjih 3000 let, iz nežgane opeke zgrajeni domovi pa zagotavljajo za življenje prepotreben hlad. Do leta 1980 so jih baje domačini še uporabljali za bivanje, od takrat dalje pa so predvsem turistična atrakcija. Precej domačinov, ki sedaj živi slaba 2 km stran, se poskuša preživljati s turizmom, oziroma z “obiranjem” turistov. To sva na svoji koži občutila tudi sama. Ob vstopu v starodavno mesto se nama za rit nalepi možakar na mopedu, ki krili z rokami in nama dopoveduje, da greva v popolnoma napačno smer. Nasedeva mu in mu slediva do starodavnih hišic. Tam nama ponudi vodenje po ruševinah in izkopaninah, a brez vnaprej dogovorjene cene. Po sicer korektnem vodenju se razidemo, kot ne prav prijatelji, saj je za svojo slabo uro dolgo vodenje zahteval znesek, s katerim bi lahko poplačala dvodnevno bivanje v boljšem hotelu. Na srečo je bila to tudi edina slaba izkušnja iz celotnega potepanja.
Dobrih 30 kilometrov pred Mardinom obiščeva še nekdaj najvzhodnejše mesto Bizantinskega cesarstva, Daro. Danes ga naseljuje le peščica Kurdov, v največjem razcvetu pa naj boi tod živelo 40000 ljudi. O tem pričajo v skalo vklesane množične grobnice in lepo ohranjena vodna cisterna, v kateri imaš občutek, da si vstopil v katedralo.
Preden prispeva hotel Tuğhan v Mardinu, se ustaviva še v Sirskem pravoslavnem samostanu Deyrulzafaran.
Mardin
13.6.2022
Za očarljiv Mardin, katerega staro mestno jedro je pod Unescovo zaščito, si vzameva cel dan časa. Po zajtrku v hotelu Tuğhan, se peš odpraviva v mesto. Od jutra do večera se potepava po ozkih ulicah mesta, se ustavljava v kavarnicah z odlično postrežbo, se izgubljava po soukih, želodčke potešiva pri prijaznem lastniku gostilnice na robu mesta, uživava v večernih razgledih na mezopotamsko nižino, ki se razteza pod mestom na hribu. Mesto je živo, lokalni glasbeni zvezdnik poje in pleše kar na ulici, z njim pa vsi mimoidoči, ki ga poznajo. Tu se ljudje še znajo družiti kljub temu, da je za njimi obdobje zaprtja, tako, kot povsod po svetu.
Midyat, Hasankeyf, most Malabadi, Bitlis
14.6.2022
Od Mardina sva se kar težko poslovila. Na poti proti jezeru Van se ustaviva v Midyatu, kjer si na živilskem souku nabaviva zalogo sadja in pistacij, nato pa se sprehodiva še po starem delu mesta. Ob kavi na pločniku pokramljava s starejšim možakarjem, ki odlično govori angleško. Z ženo potujeta po Turčiji.
Popoldne nadaljujeva proti vzhodu do reke Tigris, na obali katere se, preden jo prečiva, ustaviva še pri ostankih starega mesta in gradu nad leta 2020 potopljenim mestom Hasankeyf. Mesto je poplavljeno za potrebe jezu Ilisu, na drugi strani reke Tigris, pa je zrastlo novo naselje.
Nadaljujeva še do mostu Malabadi, ki bregove reke Batman v takšni obliki povezuje od 12. stoletja, od tod pa naprej do Bitlisa, kjer že v temi najdeva še odprto restavracijo, potešiva lakoto, počitek pa si privoščiva v bližnjem hotelu Öz Cavuşoğlu pred mestom, ki je bilo v času najinega obiska precej razkopano, verjetno zaradi obnove.
Jezero Van, otok Akdamar, grad Van, Vanske mačke, slapovi Muradiye, Doğubayazıt
15.6.2022
Po zajtrku v Bitlisu nadaljujeva proti jezeru Van. Slikovita pokrajina med gorovjem Taurus in jezerom naju ne pusti ravnodušna. Ob poti na travniku opaziva čebelnjake, manjši šotor in čebelarje. Ustaviva se in kaj kmalu nama z gestami pokažejo, naj se jim pridruživa. Kljub jezikovni barieri naju kurdska družina sprejme, kot da se poznamo že leta in leta. Postrežejo naju s čajem, medom, njihov naraščaj se takoj znajde v Azrinem naročju…
Na največjem slanem jezeru, katerega voda ne odteka, se z ladjico zapeljeva na drugi največji otok Akdamar. Kljub temu da jezero leži na 1640 m nadmorske višine, voda niti v ostrih zimah zaradi slanosti, ne zmrzne.
Na omenjenem otoku si ogledava edino ostalino nekdanje armenske katedrale, zgrajene iz rožnatega vulkanskega tufa. Slednja izvira iz časov armenskega kraljestva, ko je kralj Gagik I. Artsruni otok izbral za svojo rezidenco. Tu je dal zgraditi naselje z ulicami, veliko kvadratno palačo, dal zasaditi vrtove in sadovnjake. Edina ohranjena stavba je omenjena katedrala, pa še ta je v slabem stanju, saj so jo Turki precej izropali in opustošili na začetku 20. stoletja, natančneje 1910, med genocidom nad Armenci v tem delu Turčije.
Po povratku na obalo nadaljujeva z vožnjo ob jezeru v smeri mesta Van, kjer obiščeva raziskovalni center vanskih mačk. Značilnost le teh je, da imajo eno oko turkizno modre barve, drugo pa zelene. Baje tudi plavajao. Slednjega podatka nisva preverjala.
Povzpneva se še na ostanke vanskega gradu, v podnožju pa naletiva še na tradicionalno kurdsko poroko, kjer ujamem še fotošuting mladoporočencev.
Nadaljujeva mimo jezera Erçek proti pokrajini Ağrı, še preden pa prispeva v Doğubayazıt, se ustaviva ob slapovih Muradiye, ki je priljubljen prostor domačinov. Sem hodijo na družinske piknike. Kot tujca sva sprejeta kot zanimivost, vabijo naju na čaj, slaščice, otrokom pa razlagava, kako nama je ime in od kod sva.
Nadaljujeva proti meji z Iranom vse do mesta Doğubayazıt, kjer se zvečer prepustiva mestnemu vrvežu in kulinariki, prespiva pa v hotelu Kenan.
Üzengili, palača Ishaka Pashe, ruševine Ani – Ani Harabeleri, Kars
16.6.2022
Po zajtrku v hotelu se v garažni hiši srečava z dvema popotnikoma na motorjih iz Italije, ki sta že nekaj tednov na poti, v Turčijo pa sta prispela iz Armenije. Slednjo opisujeta kot eno najlepših doživeij na poti iz Toscane.
Sama sva namenjena mimo palače Ishaka Pashe (İshak Paşa Sarayı) do Centra za obiskovalce Geološkega nacionalnega parka Durupınar. Popotovanje do tja je bilo veliko bolj slikovito kot sam center. Makadamska cesta se vije čez živopisne planote, na katerih se sem in tja zapeljeva skozi zaselke, kjer iztrebke drobnice še vedno uporabljajo za ogrevanje v dolgih in hladnih zimah. Center je nastal kot posledica raziskovanj geološke tvorbe iz limonita v bližini vasi Üzengili. Zaradi velikosti in oblike tvorbe so jo nekateri verniki promovirali kot okamenele ruševine prvotne Noetove barke. Seveda so geologi teorijo ovrgli.
Na poti tja in nazaj se nama odpirajo razgledi na Mali Ararat in Ararat, ki ga sicer zakrivajo oblaki. Kot zanimivost: Noetova barko najdemo tudi v državnem grbu Armenije, postavljeno na vrhu gore Ararat. Slednjo imajo Armenci za sveto.
Pred vrnitvijo v Doğubeyazıt si ogledava še palačo Ishaka Pashe nad mestom katere gradnja se je začela leta 1685. Dokončana je bila leta 1785. Arhitektura palače na svilni poti je mešanica anatolske, iranske in severnomezopotamske tradicije.
Na poti v mesto se ustaviva še v nekakšni zadrugi (Ararat carpets), kjer so na ogled in prodajo razstavljene zares lepe preproge vseh vrst. Prijazen možakar nama predstavi zgodovino in izdelavo unikatnih izdelkov. No, na koncu sva skoraj obtožena smrti najmanj ene družine pod Araratom, ki ji z nakupom preproge nisva zagotovila eksistence. Seveda naju je popadla slaba vest, saj sva si tik pred tem v bližnji restavraciji potešila lakoto z odlično lokalno hrano. Preproge kljub temu nisva kupila.
Skozi Doğubayazıt nadaljujeva ob turško-armenski meji vse do 180 km oddaljene Ani, kjer si v popoldanski svetlobi, ki jo ozaljšajo še dramatični oblaki z nekaj kapljami dežja, ogledava ruševine “mesta 1001 cerkve”, ki je bilo med leti 961 in 1045 glavno mesto Bagratidskega armenskega kraljestva, ki je pokrivalo velik del današnje Armenije in vzhodne Turčije. Med najpomembnejšimi zgradbami mesta Ani je bila katedrala, ki je povezana z zgodnjimi primeri gotske arhitekture in za katero znanstveniki trdijo, da je vplivala na velike evropske katedrale v zgodnjem gotskem in romanskem slogu. Ani, znan po svojem sijaju, so leta 1236 oplenili Mongoli, kasneje, po uničujočem potresu leta 1319 in po premiku regionalnih trgovskih poti, pa si mesto ni več opomoglo.
S Karsa proti Črnemu morju
17./18.6.2022
Po jutranjem sprehodu po Karsu naju čaka dolga, a slikovita pot na drugo stran gorovja Kačkar. Mimo jezera Aygir do mesta Göle, nato pa po dolini reke Oltu mimo akumulacijskega jezera Ayvali in naprej po dolini reke Čoruh mimo Artvina do mesta Hopa na obali Črnega morja. Skozi kanjone omenjenih rek so turška gradbena podjetja zgradila nešteto tunelov, usekanih v strme pečine kanjona. Na dolgi poti proti morju sva jih naštela čez 35, o mega akumulacijskih jezerih pa sploh ni zgubljati besed. Ob rekah, ki se zlivajo v Črno morje prispeva v provinco Rize. Prenočišče si najdeva v Çaykent Suites Hotel, pred tem pa si privoščiva še večerjo v restavracijinob morju.
Naslednji dan raziskujeva čajne plantaže okrog vasice Haremtepe, ki leži 500 metrov nad morjem, ki pokrajini zagotavlja vlago za rast prvovrstnih čajev. Z zelene gričevnate pokrajine se spustiva nazaj k morju in še enkrat navkreber do slapov Agaran. Od tod še enkrat nazaj do morja in še enkrat navkreber, tokrat bolj proti vzhodu in do področja slapov Aydin, kjer so temperature že bolj pozno jesenske, oziroma nadmorski višini primerne.
Prenočiva v Yıldız Life Hotelu, od koder se zadnji dan potepanja zapeljeva še do v skalo vklesanega samostana Sümela iz 4. stoletja. Na poti nazaj proti morju in letališču v Trabzonu, si privoščiva še tradicionalen turški zajtrk.
Pod črto
Turčija je čudovita dežela, še lepšo jo naredijo njeni ljudje, njihovo gostoljubje, ki sprva prišleku dajo misliti, ali je zaigrano ali pristno. Na vsakem koraku se na srečo izkaže, da je njihov Hoşgeldiniz (v prevodu – dobrodošel) še kako pristen in nadgrajen z nasmehom.
Mezopotamija nam je bila osnovnošolcem predstavljena kot zibelka civilizacije, pa si nekako nismo predstavljali, kako naj bi ta zibelka bila videti. Ko vidiš obdelana polja med Eufratom in Tigrisom, ti je kaj kmalu jasno, za kaj gre. Tudi trgovske oziroma svilne poti so tod pustile svoj pečat, saj so se ob poti razvijala in živela mesta, se širile kulture in vere.
Pod kolesi sva v dobrih dveh tednih pustila dobrih 3700 kilometrov odličnih cest, prizori, ki so se menjavali iz kilometra v kilometer pa so nepozabni, saj je pokrajina jugovzhodne Turčije zares nekaj posebnega.
Skupni stroški z najemom avtomobila, letalskimi vozovnicami in vsemi prenočišči so bili 3100 €. Doživetja pa neprecenljiva.