Po tistem, ko je bila marca razglašena epidemija, nam je v vodo padlo turno smučanje na otoku Senja, za kamor smo si že nabavili letalske karte. Poletje je minilo v upanju, da se bomo lahko jeseni bolj sproščeno gibali, a temu ni bilo tako. Države so se v septembru vedno bolj zapirale in ujela sva še zadnjo možnost za pobeg na Korziko. Otok je bil že nekaj časa na “to do” listi, tokrat pa se je vse poklopilo. Na hitro nabaviva karte za trajekt in se oboroživa s starim Lonely Planetom ter karto (hvala Ksenija). Le toliko, da dobiva občutek, kaj približno naju čaka.

Ker trajekt z Livorna krene precej zgodaj zjutraj, se odločiva za dopustniški štart na nedeljo dopoldne, po zajtrku. Na poti do avtokampa ob Lago Le Tamerici si vzameva čas še za potep z najetimi kolesi po rojstnem mestu Giacoma Puccinija. Uživaško, brez množice turistov in gužve po kavarnah.

Cap Corse

Po pristanku trajekta v Bastiji se zapeljeva proti severu otoka in že na prvih ovinkih spoznava, da bo potovanje po slikovitih cestah otoka počasnejše, kot sva si mislila. Ko na google mapah pokaže, da boš za 30 kilometrov potreboval dobro uro vožnje, ti sprva ni jasno kako, ko pa v nedogled sučeš volan…

V Erbalungi narediva prvi postanek za sprehod po obmorskem mestecu in nabavo osnovnih živil, nato pa nadaljujeva vožnjo do peščene plaže Tamarone. Po kopanju v toplem morju naju ujame popoldanski spanec. Preostane nama le še, da se utaboriva v Camping de la plage U Stazzu.

Torek pričneva z intenzivnim potepanjem po severu otoka. Najprej si ogledava mirno vasico Bettolacce, nato pa po ovinkasti cesti preko prelaza Saint-Nicolas nadaljujeva do obmorskih vasic na skrajnem severu otoka, Barcaggio in Tollare, od koder se nama odpira pogled na otok Giraglia. Med točenjem vode pri obcestnem studencu naju sreča gruča domačih kolesarjev. Ne skrivajo navdušenja nad slovensko registracijo avtomobila in nad uspehi Rogle in Pogija na TDF. Hm, naših politikov ni nihče omenjal med navdušenim vzklikanjem. Le zakaj?

Z morja se podava naprej do starega mlina na veter Mattei. Stoji nad prelazom Serra od koder se odpira res lep razgled na Port de Centuri. Le ta je bil tudi najin naslednji cilj. Sline so se nama že cedile ob prebiranju zapisov, da mesto slovi po morskih specialitetah, a sva bila ob vstopu v mesto razočarana. Kljub omejenemu turizmu je obmorsko mesto polno turistov. Napokava se v avto in po ovinkasti cesti zapeljeva naprej. Raje se ustaviva v obcestni vinski kleti, kjer si privoščiva degustacijo odličnega vina. Pa saj je vino hrana mar ne? Navdušena sva nad vasicami vpetimi med hribe in morjem, sem in tja narediva postanek za malico, fotografiranje.

Nonzo s stolpom nad mestom in zanimivo temno sivo plažo si ogledava podrobneje. Ozkih prikupnih uličic in stopnic pod stolpom na hribu kar ni konca. Barva plaže pod mestom je posledica ne prav zdravega pridobivanja kamenine za azbest v rudniku nedaleč stran od mesta. Na srečo so od tovarne danes le še ruševine.

Končni cilj dneva je kamp A Stella v Farinole, pred tem pa si želodčke napolniva z odlično pizzo v vaški oštariji. Še prej sva morala počakati, da se kuhar blagovolji priti v službo. Pred šesto zvečer se namreč ne večerja.

Nonza – Calvi

Med zajtrkom v kampu naju soseda prijazno pozdravi z “Dobro jutro”. Spogledava se, saj nisva vedela, če sva prav slišala. Izkaže se, da je soseda po rodu iz Španije, njen partner pa Slovenec, oba pa že celo življenje živita v Nemčiji. Jutro mine ob prijetnem kramljanju in izmenjavi izkušenj na Korziki. Za razliko od sosedov, se midva podava naprej proti jugu. Po dobre pol ure vožnje se nama zazdi, da sva si zaslužila kavo. Kot naročeno se nama ob cesti prikaže zanimivo urejeno dvoričše trgovinice in gostilnice U Salone. Z lastnico pokramljava o domačih izdelkih, o marmeladi na štedilniku in o tem, da bo nekoč vsekakor obiskala Slovenijo. Če bo le utegnila. Nabaviva še njihov solatni kis iz klementin, nato pa naprej proti jugu, do plaže Losari, kjer si najdeva svojih 100 kvadratov bele peščene plaže.

Po ležanju na plaži se zapeljeva stran od morja, nazaj v hrib, proti vasici Palasca, za katero lahko rečem, da je bila ena lepših na najinem potepanju. Ozke urejene ulice obkrožene z vzdrževanimi starimi hišami, cvetlični lonci na vsakem koraku, majhen ličen trg pred cerkvijo na sredi vasi in pa nešteto mandljevcev s katerih visijo ravno prav zreli koščičasti plodovi… Le ti so čakali najine pridne roke, da jih obereva. Najin avto je bil pol ure za tem nekoliko težji.

S hribov se spet spustiva do L’Île-Rousse, kjer se sprehodiva do razgledne točke s svetilnikom Pietra nad mestom. Z mestnega vrveža se zapeljeva nazaj med griče do obnovljene vasice z modrimi polkni, Pigna. Po tem, ko je bila vas že skoraj prazna, saj so se ljudje za kruhom izseljevali v priobalna mesta, je bila zahvaljujoč vladni pobudi vasica rešena. Za oživitev umirajoče skupnosti so obrtnikom in umetnikom ponudili nepovratna sredstva, da se preselijo v Pigno in odprejo obrtniške delavnice. Danes so ozke, tlakovane uličice polne obrtnih trgovinic. Pobudi je sledilo tudi nekaj ostalih vasic na tem območju, obrtniške delavnice in trgovinice pa so zbrane na spletni strani Strada di l’Artigiani.

Po odličnem sladoledu v A Casarella se zapeljeva proti zadnjemu cilju tega dne, kampu Dolce Vita pred mestom Calvi, kjer na peščeni plaži počakava sončni zahod.

Calvi – Filitiosa

V lepem sončnem jutru si ogledava mesto Calvi in trdnjavo na skali, ki tam stoji že od 13. stoletja. Baje se je tu rodil tudi Krištof Kolumb. O tem pričajo tudi usmerjevalne table po trdnjavi, ki naj bi radovedneža pripeljale do podrtije, kjer naj bi se rodil. No, nama je ni uspelo najti, tako, da nisva prepričana, če podatek drži. Mesto slovi po številnih glasbenih festivalih. No, tudi o tem se nisva prepričala. Drži pa, da se je lepo sprehoditi po ozkih uličicah mesta oziroma utrdbe.

Pot naju vodi proti jugu skozi Porto, od koder se cesta počasi prične vzpenjati in pridobivati na vijugavosti. Vožnja je brezskrbna vse do takrat, ko pred praktično vsakim ovinkom nekako bolj pozorno spremljaš promet iz nasprotne strani. Ko ti je vsega dovolj, si najdeš parkirišče in se sprehodiš po v rdeče skale vklesani cesti. Lepo! Med sprehodom se nasmejiva parim instagramerjem, ki ne vedo več, kako bi se nastavili pred svoje telefone. Človeška neumnost res nima več meja.

Popoldne v glavnem zabijeva na cesti, saj postanka v Ajacciu ne delava. Posluživa se ideje Matjaža Corela izpred nekaj let in poiščeva kamp Domain Kiesale – Abbatucci. Tako kot on in njegova zvesta sopotnika, sva tudi midva v kampu med starimi plutovci uživala popolnoma sama.

Filitiosa – Bonifacio

Po sproščujočem zajtrku med plutovci pospraviva svojo kramo in se zapeljeva do Filitose, muzeja in muzeja na prostem, med granitne menhirje, ki naj bi bili tam že 4000 let pred našim štetjem. Čudovit kraj, kjer se človek lahko marsikaj nauči o zgodovini, predvsem pa se med griči, starimi oljkami in menhirji počuti rosno mladega.

Naslednja postaja tega dne je mesto Sartène, zanimivo mesto z visokimi granitnimi zgradbami, vpetimi v hrib in romantičnimi ozkimi ulicami. Nekatere od teh se končajo v slepe ulice, večina od njih, vsaj tiste v okolici Place de la Libération, pa so polne majhnih restavracij. V eno izmed njih zavijeva tudi sama. Čeprav niti pod razno nisva vedela kaj sva naročila, sva krožnike pomazala. Res je, v Franciji je kuhinja doma, prav tako tudi na Korziki. No, ampak Tour de France je še vedno naš.

S polnimi želodčki se zapeljeva do dobrih 20 km oddaljene lepe bele peščene plaže Roccapina. No, zadnji trije kilometri ceste oziroma razritega makadama se mi ne prav star modri dirkač že kar malo smili. Pa vseeno je bilo vredno.

Pozno popoldne se zapeljeva do Bonifaccia, oziroma do pečin med mestom in svetilnikom Pertusato, kjer počakava sončni zahod. Že v temi si postaviva spalnico v kampu Des Iles.

Bonifacio – Dolina reke Solenzara

Preko noči se pooblači, zato ne vstajava prezgodaj, saj planiran sončni vzhod nad pečinami poleg Bonifacia odpade. Uživava v zajtrku, preden pa se podava v raziskovanje mesta, se sprehodiva še do plaže St. Anton pod svetilnikom Pertusato. Ogromne gmote krušljivega peska, ki pada v morje, fascinira.  V morju okopana se zapeljeva v Bonifacio. Parkirava ob znamenitem pokopališču, za katerega bi lahko dejal, da je kot apartmajsko naselje z imenom “Zadnja pot”. Kljub morbidnosti množica grobnic daje poseben pečat temu delu mesta. Bonifacio očara z ozkimi uličicami in pestro kulinarično ponudbo. Tudi tokrat se nisva mogla upreti naročilu kosila na blef in spet nama je uspelo na mizo dobiti kulinarični presežek. Oštarija: Le fondago. Že zaradi tega bi šel še enkrat iskat parking v to mesto, ki nevarno visi čez visoke pečine v morje.

Najina pot se počasi obrača na vzhodno stran otoka. Iz Bonifacia se zapeljeva do plaže Rondinara, ki pa naju odvrne z množico ljudi že na samem parkirišču. Obrneva in gas proti notranjosti. Prva postaja: Cascade de Piscia di Ghjaddu, ali po domače, Petelinji curek. V dobri uri prevoziva slabih 50 km, končno nekaj ravne ceste.

Po skoraj tednu dni gležnarji z vibram podplati že kar kličejo po tem, da jih peljeva na sprehod. Po 40 minutah zmerne hoje občudujeva 50 metrov visok slap.

Cesta naju dalje vodi do Zonze, kjer se zatakneva v trgovinici A Muvra. Oskrbiva se s salamami korziških na pol divjih pujskov, paštetami, sirom… Komaj čakava, da sedeva za mizo v kampu U Ponte Grossu na oni strani prelaza Bavella, kamor prispeva že v temi. In kje drugje če ne tu, kjer je raj za plezarijo, srečava Lukca, s katerim sva pred osmimi leti skupaj veslala po Stockholmskem arhipelagu.

Plateau du Coscione

S kampa U Ponte Grossu se po zajtrku zapeljeva nazaj preko prelaza Bavella proti Zonzi, od tod pa v Quenzo, od koder naju čaka še 25 km vožnje po ovinkasti, mestoma makadamski, mestoma pa stolčeni asvaltirani cesti. Po dobri uri vožnje z razgledi prispeva na Plateau du Coscione. Pri zadnji sirarni pustiva avto in se peš odpraviva na potep. Med tem, ko sva prehodila dobrih 18 km po planini, se je vreme menjalo od poletno sončnega do skoraj jesensko zimsko turobnega, hladnega in deževnega. Redki pohodniki, ki sva jih srečevala, so bili prav tako kot midva navdušeni nad pokrajino, po kateri se pasejo divji konji in pujski.

Ob povratku se ustaviva še v sirarni, kjer se oskrbiva z odličnim ovčjim sirom. Na poti nazaj v kamp se ustaviva še v Quenzi, kjer med tradicionalnim balinanjem (Pétanque) občudujeva staro in mlado. Noč naju ujame na poti nazaj v kamp U Ponte Grossu.

U Tafonu di u Cumpuleddu – Cascades de Polischellu – Cascades de Purcaraccia

Noč v kampu nič kaj mirna, saj naju je obiskal lokalni pujsek. No, ne naju, ampak vse okrog šotora kar je vsaj malo dišalo po hrani. Smeti nama raznosi po dveh parcelah. Nočna izmena pač.

Zjutraj se spet zapeljeva proti prelazu Bavella, kjer je v dopoldanskem času pravi živ žav. Pohodniki se odpravljajo na vse strani, turistov pa tudi malo morje.

Midva se podava na krožno pot proti Punta Velacu, kjer je v eni od sten okrog 8 metrov velika luknja. Do tja je pot precej oblegana, zato za povratek uporabiva daljšo in lepšo krožno pot, kjer uživava v razgledih.

Med vožnjo nazaj proti kampu se ustaviva še ob Cascades de Polischellu, kjer pri spodnjih kaskadah ravno ujameva skupino študentov v neoprenih. Ker dneva še ni bilo konec, se povzpneva še do Cascades de Purcaraccia, kjer se okopava v sicer precej hladnih tolmunih.

Corte

Z doline reke Solenzara oziroma z južne Korzike se premakneva pokrajino Haute Corse, natančneje proti mestu Corte. Še preden sva se razkomotila v kampu U Sognu, sva se odpravila na krožno vožnjo skozi starodavne vasice po kucljih v okolici Cort. Že v prvi, Tralonci, se do sitega najeva zrelih in sočnih fig. Med večjimi vasicami omenim le največje. Skozi Santa Lucia di Mercurio, Sermano, Mazzolo in ostalimi ustvariva 80 kilometersko pentljo. Na glavno cesto prideva spet pri starem kamnitem mostu čez Tavignano blizu Altianija.  Za finiš se sprehodiva skozi Corte do Patisserie Casanova 1887, kjer si privoščiva tri krožnike odličnih sladic.

Za postavljanje najinega tabora ujameva še zadnjo dnevno svetlobo med tem, ko nama lastnik kampa v krušni peči speče odlično pizzo.

Dan je rešen.

Soteska reke Tavignano

Najin drugi dan bivanja v Cortah izkoristiva sončno vreme za potepanje po dolini reke Tavignano. Po lepo označeni stezi, ki sicer pelje tudi do koče Sega, se sprehodiva do mosta Russulinu, kjer se v precej hladni vodi osveživa, pomaličava in se odpraviva nazaj proti mestu, seveda z vmesnimi počitki ob čudovitih tolmunih reke Tavignano. Na koncu se nabere dobrih 16 kilometrov hoje, nešteto čudovitih razgledov, miru in tišine. Pietra in kava v družbi Filippa Antonia Pasquale de’ Paolija v središču Cort zato še bolj prijata.

Jezero Melo in Capitello (Lac de Melo, Lac de Capitello)

Za razliko od pohoda dan poprej, se tokrat podava na bolj oblegane stezice na koncu Restonice, od koder se trume takšnih in drugačnih “planincev” podaja do jezer Melo in Capitello. Najina namera se je bila sicer vračati krožno po GR 20 pod Punto alle Porte, a sva zavoljo grozečih temnih oblakov še pravi čas obrnila. Kot iz škafa se je uscalo le nekaj minut za tem, ko sva v Fromagerie Fermiere pričela okušati lokalne delicije.

Večer ob okusni korziški hrani preživiva v restavraciji U Museu, viharno in deževno noč pa v spalnici v avtu.

Corte – Omessa – Asco

Po nevihtni noči se še enkrat zapeljeva do Cort, kjer nabaviva nekaj daril in spominkov, vmes ujameva še mini koncert Korziške glasbe v eni izmed mestnih oštarij. Naslednja postaja je vasica Omessa, kjer se med sprehodom spet do sitega najeva zrelih fig. Se pač same ponujajo, viseče z dreves nad ulicami.

Po sprehodu se zapeljeva po slikoviti dolini reke Asco vse do vasice z enakim imenom. Razgledov na najvišje hribe otoka zavoljo slabega vremena nisva bila deležna, sva pa spila dobro kavo v domačem vzdušju v Auberge E Cime. Ko se naveličava dežja in mraza se zapeljeva nazaj proti morju do kampa U Punticchiu v Santa Lucia di Moriani.

Oljke nama dajejo zavetje pred nočno nevihto, ki nama opere predzadnji dan na otoku.

Cervione – slapovi Bucatoghju in L’Ucelluline – Bastia

V sončnem a dokaj hladnem jutru si privoščiva zajtrk na prostem, sledi še namakanje nog na peščeni obali v Tirensko morje, nato pa se odpraviva na potep. Najprej do slapov L’Ucelluline, ki so nama na poti v mestece Cervione. Še eno v vrsti Korziških poseljenih predelov, ki očarajo s svojo umirjenostjo, urejenostjo in pečatom zgodovine. Po sprehodu si privoščiva odlično domačo malico v Snack de l’avenue. Z ravno prav napolnjenimi želodčki se zapeljeva še na špancir skozi nasade agrumov in lešnikov do slapov Bucatoghju.

Dan se prevesi proti popoldnevu, zato se zapeljeva še do kampa San Damiano v Bigugliji, kjer prespiva še zadnjo noč na otoku. Zjutraj imava pred izplutjem trajekta ravno še dovolj časa za sprehod čez trg Svetega Nikolaja, kjer se ravno dogaja bolšji trg, do ozkih in umirjenih ulic Citadele.

Pred vkrcanjem na trajekt v kavarni izveva, da je zadnje tri dni tako pihalo, da noben trajekt ni izplul iz Bastie. Tako nama je bolj jasno, zakaj so nama že slab teden pred izplutjem trajekta sporočili, da bo le ta izplul popoldne namesto zjutraj.

Livorno – San Miniato – domov

Po pristanku trajekta v Livornu se zapeljeva do že preverjenega kampa ob Lago Le Tamerici. Večerja v restavraciji, nato pa v deževno noč. Zjutraj nama nekaj časa vzame sušenje in pospravljanje opreme, ki je ostala na dežju, po zajtrku pa pot proti domu.

Da pot ne postane preveč dolgočasna, se za sprehod in malico ustaviva v očarljivem Toskanskem mestu San Miniato.

Pod črto

Verjetno sva ujela ravno pravi čas za obisk Korzike. No, mogoče bi bilo še bolje v juniju, ko je nekaj ur daljši dan in bi imela še več časa za potepanje v času dnevne svetlobe. A kljub temu: otok očara že s prvim ovinkom ozke ceste nad morjem, nato pa se vse skupaj le še stopnjuje. V kampih nisva imela problemov z namestitvijo, saj so bili ti skoraj ali pa povsem prazni. Posledično je bilo tudi turistov zelo malo, pa še ti v glavnem Francozi, nekaj Italijanov in Nemcev.

Korzičani se sprva zdijo nedostopni, a dejstvo je, da redko kdo govori Angleško, še posebej starejša populacija. A se kljub temu vedno potrudijo sporazumeti in pomagati, čeprav obcestni grafiti jasno dajo vedeti, da ne marajo priseljencev, predvsem sodržavljanov s celine.

Dobra dva tedna preživeta na sicer ne velikem otoku bi bilo za marsikoga dovolj. Za naju pač ne, še posebej po tistem, ko vidiš česa vse ne moreš videti, obiskati in doživeti zaradi tega, ker se ti mudi naprej.

Marsikdo od predhodnikov, ki so otok že obiskali, je vedel povedati, da je potepanje po Korziki drago. No, s tem se nebi ravno strinjal, saj sva med 13. in 28. septembrom 2020 za vse skupaj porabila slabih 1700 €, ob tem pa nisva bila niti lačna, niti žejna, vrnila pa sva se z lepimi spomini in željo po še. Cena povratne karte za trajekt z Livorna do Bastije za oba: 160 €