São Jorge

Po petih dneh bivanja na otoku São Miguel je čas za premik. Z lokalno letalsko družbo (SATA) se odpraviva na precej adrenalinsko popotovanje na otok São Jorge. Prvi jutranji let s postankom na otoku Terceira je prestavljen za dobre tri ure. Ne brez razloga. Veter ni kaj dosti prizanašal letalu, pilota in njegovo posadko pa bi ob veselju, da sva živa, ob pristanku na končni destinaciji najraje peljal na pivo… ali dva.

Na letališču pobereva prtljago in prevzameva avto. Pred nočjo nama ostane še toliko časa, da se zapeljeva na skrajno severno točko otoka do opuščenega kompleksa svetilnika Ponta dos Rosais. Dan, ki se je vremensko začel nič kaj obetavno, nama ponudi kar nekaj odtenkov zelene, modrega neba in bleščečega Atlantika. Preden poiščeva najin bungalov v bližini Urzeline (Intact Farm Resort), se ustaviva še v Velasu, kjer nabaviva nekaj živil.

Pred zajtrkom v bungalovu, se sprehodim do strme obale nad Atlantikom. Razgledi so fascinantni. Dan začneva z vožnjo do Portala od koder po označenem trailu spuščava proti Fajã da Fragueira, po obalni poti pa nadaljujeva do Fajã dos Vimes, kjer si privoščiva kavo na eni izmed dveh plantaž kave v Evropi (Café Nunes). Še prej se odžejava v Quinta do Café, kjer so naju domačini prav veseli. Čaka naju še vzpon nazaj na izhodišče, od koder se popoldne po slikoviti cesti zapeljeva še do svetilnika Topo. Nekako sva se že naučila, da navadno takrat, ko je človek lačen, na Azorih teško najde kaj za pod zob. Pa se še kdaj uštejeva. Oštarije so namreč odprte v času kosila, nato pa do večera zaprte. No, zvečer za mizami v oštarijah naletiš na cele družine, ki ob izvrstni hrani uživajo v druženju. Od najmlajših do najstarejših. Hrane v glavnem nihče ne fotografira s telefonom, ker jo pač naročajo za to, da jo pojejo. Tudi sebkov ne ustvarjajo. Precej raje se pogovarjajo s tistimi za mizo, kot s tistimi daleč stran. Enako sva storila tudi midva, v družbi odličnih steakov in vina.

Tretji dan najinega bivanja na otoku se po zajtrku zapeljeva do Norte Pequeno, od koder kreneva na 12 km dolgo krožno pot. Z nadmorske višine okrog 500 metrov se spustiva do Fajã das Funduras, nato pa ob obali Atlantika in z razgledom na otok Terceira skozi Fajã da Penedio do Fajã das Pontas, od koder naju pot navkreber pripelje nazaj na izhodišče. Omenjeni zaselki so več ali manj razen zadnjega nenaseljeni. Stare obnovljene hiše služijo bolj kot ne za vikende. Sama pot je lepo označena, sem in tja zahteva nekaj previdnosti, vseskozi pa skozi skoraj tropsko goščavo ponuja čudovite razglede. Po zaključku ture se zapeljeva na malico v Snack-Bar “Costa Norte” do Fajã dos Cubres, ki je tudi izhodišče pohoda naslednji dan, ko se odpraviva do Fajã da Caldeira do Santo Cristo. Na poti “domov” se ustaviva še v Fajã da Ribeira da Areia, kjer spet občudujeva mogočnost narave, moč vulkanov in oceana.

Zadnji dan na otoku se pred pohodom ustaviva v Faja Ouvidor Norte Grande, nato pa se peš podava od Fajã da Caldeira do Santo Cristo, kjer srečava le nekaj surferjev in domačina, ki s štirikolesnikom transportira pesek v vasico, ki bolj kot ne sameva na obali Atlantika.

Dan na otoku zaključiva z vkrcanjem na trajekt, ki naju z Velasa v dobrih dveh urah prepelje do pristanišča São Roque na otoku Pico.

Ilha do Pico

Po večerni vožnji s trajektom v pristanišču S. Roque prevzameva avto in se zapeljeva na drugo stran otoka do najine apartmajske hišice Pontinha pred vasico Sao Mateus. Jutro nama pokaže, da sva praktično pod najvišjim vrhom oziroma vulkanom Portugalske, pod goro Pico, pred hišo pa se za vinogradi odpira ocean.

Po zajtrku se podava do vasice St. Ana, od koder se peš nameniva do Lajida. Pot naju sprva zapelje nad regionalno cesto, nato pa slediva markacijam med vinogradi in zelenjem  vse do morja. Občudujeva ostro, strmo in črno obalo iz magmatske kamnine, iz katere že iz drobcev zemlje zraste zelenje. V Lajidu občudujeva lepo urejene tradicionalne hiške, za finale pa v vasi najdeva še destilarno. Mož nama postreže s precej močno žganico, ki jo kasneje v lokalnem baru poplakneva s hmeljevim napitkom. Tako okrepčana se preko Sante Luzie podava nazaj na izhodišče. Ker nama med potjo zmanjka energijskih tablic, se kot svinje v buče zapodiva v sočne in zrele fige in guaua jagode, ki rastejo ob poti. Lepših in okusnejših fig še nisva jedla.

Drugi dan bivanja na otoku si najprej privoščiva skok v preteklost. V Lajesu si ogledava zanimiv muzej kitolovcem (Museu dos Baleeiros). Ob ogledu ti je kaj kmalu jasno, da je bil človek v preteklosti tod odvisen predvsem od naravnih virov okrog sebe. Dokler kitolov ni prerasel v industrijo, je bilo še vse v redu…

Izlet nadaljujeva v smeri Lagoa do Caiado od koder po “gorski” cesti nadaljujeva do Lagoa do Paul in skozi pokrajino v neštetih zelenih odtenkih mimo številnih jezerc proti Calheta De Nesquim. Ob vaškem bifeju pustiva avto in se odpraviva še na krožno pot “Calheta do Nesquim”, ki naju popelje sprva po plaži oceana, nato pa skozi vinograde in plantaže banan. Po okrepčilu v vaškem bifeju se zapeljeva še do svetilnika Ponta da Ilha, nato pa “domov”.

Tretji dan raziskovanja otoka Pico se najprej zapeljeva do Casa da Montanha od koder je speljana pot do najvišjega vrha Portugalske. Pravila za vzpon so precej zahtevna. Najprej se je treba v info točki prijaviti, nato pohodnik proti plačilu prejme gps napravo, pred vzponom pa je seznanjen z vremensko napovedjo na gori. Sama se odločiva, da se na vrh povzpneva naslednji dan, zato nadaljujeva po slikoviti pokrajini do Lagoa do Capitão, nato pa naprej skozi zelenje do vasice Prainha, kjer se podava na krožno pohodniško pot Prainha do Norte. Večer počakava v vinogradih Criação Velha z razgledi na Ilheus de Madalena.

Zadnji dan na otoku se nekoliko bolj zgodaj odpraviva od z zajtrkom obložene mize, saj sva se imela namen povzpeti na Pico. Vreme nama za takšno početje ni bilo naklonjeno, so se nama pa zato kar ena za drugo pojavljale mavrice nad čudovito pokrajino pod goro. Pred vlažnim vremenom se skrijeva tako, da se udeleživa vodenega ogleda v najdaljši podzemni sistem na Portugalskem, po katerem je pred približno 1500 leti tekla lava, Gruta das Torres. V popoldanskem času nama je vreme spet naklonjeno. Prehodiva še krožno pot skozi vinograde ob Madaleni (Vinhas da Criação Velha).

8. novembra vrneva avto, se vkrcava na trajekt in odplujeva nasosednji otok, Faial.

Ilha do Faial

V trajektnem pristanišču Horta naji že čaka zadnji rent a car. Kufre v prtljažnik in gas proti 1000 metrov nad morjem ležečo krožno potjo okrog kraterja Caldeire. Na čudoviti razgledni poti na eni strani občudujeva dno kraterja, ki se razteza kakih 400 višinskih metrov nad nama. Na drugi strani pa se nama razgledi razprostirajo proti Picu in oceanu. Na poti sedmih kilometrih poti srečava le dva pohodnika in pa ogromno hortenzij, ki pa so na najino žalost že odcvetele. Faial namreč slovi kot “Modri otok”, saj v se v času cvetenja hortenzije bohotijo na vsakem koraku, tako, kot tudi na ostalih azorskih otokih, le da tu še nekoliko bolj.

Po pohodu se zapeljeva še do Praia do Almoxarife, nato pa počasi proti najinemu novemu “domu”, lično urejeni Casal do Vulcão. Pred tem ujameva še sončni zahod na eni izmed mnogih razglednih točk ob obali.

Jutro preživiva v raziskovanju okolice najinega apartmajčka, ki leži le streljaj od opuščenega svetilnika Farol da Ponta dos Capelinhos in pa ostankov vulkana Capelinhos. Erupcija le tega je trajala 13 mesecev, od 27. septembra 1957 do 24. oktobra 1958. “Rt”, ki je nastal ob erupciji je po nekaterih teorijah tudi najbolj zahodna točka Evrope. Na žalost je bil Capelinhos Volcano Interpretation Centre v času najinega obiska zaprt, a je kljub temu na tem območju marsikaj videti, predvsem pa se hitro zaveš, kako majhen je človek v primerjavi z mogočnostjo narave.

Dan nadaljujeva s krožno vožnjo po otoku v smeri Praia Do Norte, Ribeira Funda, Cedras, preden zavijeva v Horto, se ustaviva še pri porušenem svetilniku Farol da Ribeirinha. Eden izmed potresov ga je dodobra zdelal, še vedno pa je lep. Preden si v Horti privoščiva legendarni gin tonic v Peter’s Cafe Sport, se sprehodiva skozi pisano pobarvano pristanišče. Jadralci z vsega sveta med prečenjem Atlantika navadno pristanejo v prav tej luki in pustijo svoj “pečat”, takšen ali drugačen.

Pred večernim fotkanjem v Porto do Comprido blizu najinega “doma”, se zapeljeva še na razgledno točko Monte da Guia pred Horto, nato pa še na pokušino sira v sirarno Queijaria O Morro.

Da sva na vulkansko aktivnem ozemlju, začutiva tik preden leževa k počitku, ko se tla močno stresejo, občutek pa imava, da se je v hišo zaletel kamion. Scenarij se ponovi še nekajkrat v toku noči in pa zjutraj med zajtrkom. Mogoče znak, da spakirava kovčke in greva?

…po zajtrku na letališče v Horto, od tod pa do Lizbone in na končno destinacijo v Benetkah, od koder se z GoOptijem pustiva zapeljati proti Ljubljani.

Pod črto

Azori so na naju naredili velik vtis, tako, kot vsako potovanje v kraje, kjer ni vse tako, kot v krajih, kjer živimo. Pa vendar otočje sredi oceana naredi na obiskovalca drugačen vtis. Strme, visoke in ostre stene, ki navpično padajo v Atlantik, visoki in glasni valovi, ki se zaletavajo v obale, vrelci vroče vode, ki prihajajo na plano, stožčaste “gore”, ki pričajo o vulkanski aktivnosti in dnevno tresenje zemeljske skorje pod nogami dajo človeku misliti, kako majhen in nepomemben je v vsej veličini narave.

Po drugi strani pa pašniki v nešteto zelenih odtenkih božajo oko in pričajo o življenju. Žive meje cvetočih hortenzij ob cestah včasih izgledajo že kičasto, pa vendar je vse naravno. In ljudje, kljub temu, da jih je na nekaterih otokih manj kot krav, prijazni, zgovorni in veseli popotnika, dajo tisto piko na I, ki bi verjetno prevagala pri odločitvi, ali še enkrat obiskati Azore ali ne.

No, da o steakih, morski hrani, cozidu in “vino tinto” sploh ne govorim. Posedanje v vaških oštarijah je en sam užitek že zato, ker se ljudje med obedi pogovarjajo in družijo.

Za vse zgoraj našteto in doživeto je nastalo nekaj stroškov:

Letalo: Smer Azori: Trst – Milano – Porto – Ponta Delgada

Letalo vmesni leti: Ponta Delgada (Sao Miguel) – preko otoka Terceira – São Jorge

Letalo v smeri domov: Horta – Lizbona – Benetke

Letalske karte skupaj: 1188,80 €

Go Opti prevoz Ljubljana – Trst in Benetke – Ljubljana: 118 €

Rent a car na vseh štirih otokih (17 dni): 455 €

Nastanitve: 596 €

Ostalo (gorivo, hrana, restavracije…): 959,65 €

Skupaj: 3317,45 €

Letela sva z Tap Portugal in Sata Airlines, avtomobile pa sva rentala preko Autatlantis.

Čas potovanja: 26.10.-10.11.2019