Lyngenske Alpe, Norveška, turno smučanje

Sever Norveške je ena izmed tistih destinacij, kamor bi se verjetno lahko vračal neštetokrat. Vsaj takšnega mišljenja sem po drugem obisku. Surova pokrajina, ki se spreminja tako, kot zapiha veter. Oblak prekrije nebo in v enem tednu že ničkolikokrat skozi ogromno okno hiše opazovan fjord dobi popolnoma drugačno podobo. “Televizija”, ki se je ne naveličaš zlahka, primerljivo z buljenjem v akvarij naseljen s pisanimi tropskimi ribicami. Protiutež surovi pokrajini so redki ljudje, prijazni in odprti kot morje ob katerem živijo. Verjetno jih je življenje ob osamljenih obalnih cestah naredilo takšne.

Vse zgoraj napisano v kombinaciji z vrhovi nad fjordi, ki jih je dovolj za par življenj, me vlečejo tja gor. In glede na številno letošnjo ekipo, pa ne samo našo, očitno nisem edini, ki tako misli in čuti.

---

Jesenice – Dunaj – Oslo – Tromso – Lyngen

21. marca smo spet s pomočjo Kofler Sporta dosegli letališče na Dunaju, od koder smo z Norvegian Air odleteli preko Osla v Tromso. Do tu vse gladko, potem pa mimogrede na povabilo ekipe sestavljene pretežno iz članov AO Kranj na dobrodošlico v njihov začasni dom v Tromso. Beseda je dala besedo in urini kazalci so kazali krepko čez polnoč, ko smo po slabih dveh urah vožnje po zasneženih cestah vstopili v modro hišo z zeleno kuhinjo na obali zaliva Hietalahti, dobrih 20 km oddaljenega od prve trgovine, oštarije in cerkvice v Lyngnu.

---

Rørnesfjellet, 23.3.2019

Kljub petkovemu pozno večerno-jutranjem prihodu v našo rezidenco smo v soboto zjutraj že vsi našpičeni in polni pričakovanj. Vreme je lepše kot večer poprej in kaj hitro smo v avtomobilih pripravljeni na transport do izhodišča. Od naše hiše pa do parkirišča nad Lyngseidet-om je dobrih 14 km. Izhodišče je urejeno, parkirni prostor je splužen, v bližini je še celo lično izdelan javni WC.

Kaj hitro se zapodimo v breg občudovat razglede. Na nekaterih izpostavljenih spihanih predelih v spodnjem delu gore hodimo dobesedno po brusnicah in borovnicah, ki so se presušene obdržale pod snegom.

Polovica ekipe se odpravi proti Rørnestindenu, polovica pa proti dobrih 30 metrov višjemu Rørnesfjelletu. Na drugega sprva skušamo pristopiti po sredinskem grebenu, a je strmina pod vršno streho prestrma in dokaj nestabilna. Zato po pršiču odsmučamo v konto med gorama in se po desnem grebenu, ki se vije od Rørnestindena, povzpnemo na vrh.

Po odlični smuki se pod kočo Rørneshytta spet snidemo s preostalim delom ekipe. V čudovit dan pod noge spravimo dobrih 1300 višincev. Lep razlog za hidracijo na izhodišču. Sledi še nabava v edini trgovini v Lyngseidetu in vožnja v naš zaliv, kjer se v hiši z zeleno kuhinjo predamo še kulinarčnim užitkom.

---

Daltinden – poskus, 24.3.2019

Nedeljsko jutro ni obetalo modrega neba, a kljub temu naš cilj ostaja optimističen. Zapeljemo se do dobrih 9 km oddaljenega Furuflatna, kjer skozi vas zakorakamo proti dolini ledeniške reke Lyngsdalselva. Ob njej napredujemo vse dokler jo ne prečimo in se pot ne postavi navkreber. Za nekaj minut se nam v še lepi vidljivosti pokaže ledenik Vestbeen Nuorttabealjiehkki, nato pa se vreme začne iz minute v minuto slabšati. 

Na višini okrog 550 metrov nad morjem je vidljivost praktično nična, veter pa v sunkih doseha hitrost, pri kateri je bil problem že sneti cucke s smučk in jih pospraviti v ruzak. Ekspresno se podamo nazaj v dolino. V nižjih legah, kjer veter oslabi, ujamemo še nekaj uživaških zavojev, nato pa sledi še dolg povratek do izhodišča. Po skoraj 13 km “špancirja” smo na izhodišču. Preostane nam le še umik na toplo v našo kočo.

Naslednje jutro…se nam je Daltinden dobesedno smejal obsijan s prvimi jutranjimi sončnimi žarki.

---

Jutro v zalivu Hietalahti, 25.3.2019

Toliko sreče le ne premoremo, da bi ob vsakokratnem obisku Norveške občudovali severni sij, a toliko jo le še imam, da pričakam praktično edino jasno jutro v celem podaljšanem tednu s fotoaparatom v roki. Razgled skozi okno hiše, kjer smo bili nastanjeni, je bil za vse nas v vsakem trenutku boljši kot katerakoli barvna televizija. Še lepše je bilo na oni strani stekla.

---

Pod Kavringtinden, Kvalvikfjellet in Runfjellet, 25.3.2019

Po čudovitem jutru se zapeljemo do 7 km oddaljenega pasjega hotela Lyngsalpene Dyrehotell, kjer je za turaše urejeno parkirišče. Od tod sprva po ravnini, nato pa po posekah in skozi gozdičke do bivaka/koče Kvalvikhytta. Od tod skrenemo desno po sicer ne prav prijazno potegnjeni špuri skozi gosto šavje v smeri izravnave Oksna.  Ob jezercu Gáhkkorjávri nadaljujemo v smeri Kavringtindena, a kaj kmalu spoznamo, da se bo nebo spet zaprlo. Še pravi čas z vzponom zaključimo na višini dobrih 800 m nad morjem, se pripravimo na spust in po kvalitetnem puhcu odvijugamo do Kvalvikhytta, kjer si v zavetju koče/bivaka privoščimo malico.

Ker dneva še ni bilo konec in je snega ter volje dovolj, se podamo še na drugo stran soteske v smeri Rundfjelleta, a tudi njegovega vrha ne dosežemo, saj se je nebo spet zaprlo v tolikšni meri, da je vidljivost precej slaba. Zaključimo na 900 metrih nad morjem.

Zgornji del smučarije je sicer bolj tipanje v močni difuzi, spodaj pa je smuka uživaška.

Po 1600 višincih smučarije opravimo kratko hidracijo na izhodišču, daljšo analizo pa seveda v modri hiši z zeleno kuhinjo.

---

Fastdalstinden s ponovitvijo, 26.3.2019

Izhodišče za čudovito turo je urejen parkirni prostor dobrih 20 km od našega domovanja. Že prvi metri se postavijo pokonci, vse dokler ne pridemo do izravnave ob jezeru Rottenvikvatnet. Vreme se iz minute v minute spreminja, tako tudi razgledi na okoliške vrhove.

Vrh dosežemo v verjetno najmanjši vidljivosti tega dne, zato se pred spustom v dolino ne obotavljamo preveč. Prvi zavoji so bolj tipanje in iskanje prave smeri, ko pa najdemo pravo flanko in nam pri tem pomaga še boljša vidljivost, tura postane en sam užitek.

Na zaledenelem in zasneženem jezeru še enkrat vprežemo cucke in še enkrat proti vrhu. Tokrat nismo bili več tako osamljeni na gori, še večje množice pa se se proti vrhu valile za nami. Zavoljo slabe vidljivosti vzpon zaključimo dobrih 100 višincev pod vrhom, a zato smuka proti jezeru ni bila nič manj uživaška. Sledi še prečenje jezera in spust do avtomobilov s hidracijo. Detajlna analiza je sledila v koči ob štedilniku, polovica ekipe pa se je na poti proti modri hiši še okopala v hladnem fjordu. Višincev pod nogami se je nabralo dobrih 1800.

---

Dan za počitek, 27.3.2019

Peti dan bivanja ob fjordu si z Urošem vzameva na lahno, med tem, ko preostali del ekipe kljub mokremu sneženju utrjuje gaz pod Oksnom. S fotoaparatom pred kosilom raziskujeva naš polotok. Po tistem, ko nafutrava lačen del ekipe, ki se vrne s ture, pa se sama po obalni cesti mimo Lyngseideta zapeljeva najprej do sicer za obiskovalce pozno popoldne zaprte destilarne Aurora Spirit-Bivrost v Årøybukt-u. Le ta slovi po tem, da je najsevernejša destilarna na svetu. Ob njej je urejen tudi muzej oziroma ostanki skoraj tristo bunkerjev, ki so v času hladne vojne predstavljali takoimenovano Lyngensko linijo. Po tistem, ko pod destilarno občudujeva jato delfinov, se zapeljeva  še do “konca sveta”, vasice Koppangen, kjer se obalna cesta konča.

Narediva nekaj večernih posnetkov, nato pa v nabavo sveže trske in dimljenega lososa k lokalnemu ribiču tik nad vaškim portom. Ob pomenku nama pokaže posnetek tistega dne, kako plaz s Koppangsfjelleta nedaleč stran od vasi praktično “zadimi” polovico zaliva pred vasico. Z nekaj več strahospoštovanja do hribov in narave se v temi odpeljeva proti našemu domovanju.

---

Pikku-Malla, Finska plus Švedska, 28.3.2019

Ob študiji vseh možnih vremenskih napovedi in simulacij je padla ideja, da poizkusimo srečo na nasprotni strani fjorda. Prvotni plan je bil, da se zapeljemo do Skibotna in tam najdemo izhodišče naslednje ture. Ker pa je tudi tam bolj kot ne deževalo, smo pot nadaljevali proti meji s Finsko. Skoraj smo se že vdali v usodo, da ta dan smuke ne bo, ko pa srebamo kavo v motelčku v  Kilpisjärviju, se nebo začne svetliti. Kaj kmalu smo v pancarjih in na zasneženem in zamrznjenem jezeru, ki nas loči do gore Pikku-Malla.

Moker sneg se je s približevanjem gori spreminjal v sneg, na vrhu pa nas je pričakalo sonce s kombinacijo močnega vetra, ki pa nas ni odvrnilo od dvakratnega vzpona. Skupaj smo sicer nabrali skromnih 500 višincev, a roko na srce, kvalitetnih z razgledi na tri države.

Po spustu do jezera si privoščimo vrček piva v lokalni restavraciji in pa vožnjo s snežnimi sanmi po jezeru. Tako se poflečkamo še na Švedskem, saj čez jezero Kilpisjärvi poteka državna meja med Finsko in Švedsko.

 

 

---

Giilavárri, 29.3.2019

Vreme je tudi na petek vztrajalo pri svojem, mi pa tudi. Če smo že ob morju, se je treba vsaj enkrat peljat z ladjo. In da bolj drži, smo se mi z malo večjo. S trajektom… na drugo stran fjorda do Olderdalena. Trajekt je bil vse prej kot prazen. Očitno je hrib precej priljubljena destinacija turnih smučarjev s praktično vseh vetrov, saj smo si trajekt delili s Francozi, Tirolci, Nemci…

Na vrh smo prišli očitno v najbolj neugodnem momentu, saj je fronta, ki se je basala skupaj celo dopoldne, prav na vrhu pokazala svojo najbolj surovo plat. Pod vrhom za balvanom se nas je gnetlo okrog 20 turnih smučarjev, ki smo v zavetju skušali še v bodoče posedovati svojo opremo. Vsak se je na svoj način branil pred vetrom in kakor pikado ostrimi snežinkami. Na srečo sta Uroša in Jure s pomočjo trackov na urah lepo navigirala nas, poleg pa še med 20 in 30 turašev, ki bi verjetno še nekaj časa po vrhu hodili v krogih.

Na srečo je hrib dokaj nezahteven z izjemo ene flanke, ki je grozila, da bi lahko ob preobremenjenosti pokopala nekaj obiskovalcev. Tudi ta del smo uspešno presmučali za razliko od vršnega dela, kjer je gosta megla dopuščala skoraj da ne samo štamfanje nizbrdno.

Konec dober, prav tako pa tudi pivo v lokalni trgovini pred vkrcanjem na trajekt.

---

Pod Istinden in na Oksen, 30.3.2019

Naše aktivne počitnice so šle počasi h koncu, vremenu pa še ni zmanjkalo idej, na kakšne intervale bi se menjalo. Nič zato. Kaj hujšega od dneva poprej nas že skoraj ne more doleteti smo si rekli na poti na izhodišče za že znani hišni hrib Oksen in okoliške kuclje.

Najprej se mimo bivaka zapodimo čez graben levo v flanke polne pršiča v smeri Istindena. Proti vrhu zavoljo nevidljivosti ne vztrajamo. Od kažipota na višini 600 m nad morjem spust ponovimo še enkrat, preden se podamo na drugo stran soteske na Oksen. Tudi od tu nas čaka krasna smučarija. Po slabih 1400 presmučanih višincih se spustimo na izhodišče pri pasjem hotelu, kjer seveda sledi hidracija, podrobna analiza pa v zeleni kuhinji.

---

Pod Bjørndalstindan (Flatfjellet) in na Rundfjellet, 31.3.2019

Za zaključek se odpravimo še na severno stran Lyngenskih Alp. Do izhodišča v Solstadu za Bjørndalstindan in Rundfjellet nas loči dobrih 60 km slikovite obalne ceste, ki jo prevozimo skoraj v samoti. A glej ga zlomka. Na parkirišču je že par avtomobilov, ko pa mi parkiramo še naše limuzine, nas zaparkira avtobus iz katerega se vsuje jata že opremljenih turašev. Ne preostane nam drugega, kot da pospešimo korak. V dolini med obema hriboma že vlečemo svojo špuro, vzpon proti Bjørndalstindanu pa zaključimo na slabih 700 višinskih metrih (Flatfjellet), saj je severozahodna flanka povsem spihana.

Odsmučamo v dolino med hriboma in nazaj po strmi pršičasti in še nedotaknjeni flanki skoraj do izhodišča. Vprežemo cucke in navkreber še na Rundfjellet, kjer večina že prej omenjenih turašev zaključuje z vzponom.

Do morja na skupinsko fotkanje prismučamo, še preden avtobus uspe pobrati vse pripeljane udeležence ture. S hidracijo na praktično nulti točki zaključimo letošnjo Norveško avanturo. Čaka nas le še povratek v modro hišo, praznjenje zelene kuhinje in pakiranje robe, ki je nismo popili in pojedli v zadnjem tednu.

---

Pod črto

Tudi za tokratno odpravo na Norveško lahko rečem, da je kljub nekoliko muhastemu vremenu v popolnosti uspela. Odlična lokacija začasnega domovanja, kar nekaj narejenih višincev in kilometrov, vse ture opravljene praktično brez poškodb in nezgod (razen delne odpovedi mojega pancarja) in ne nazadnje odlična družba so tisti ključni faktorji, ki zaznamujejo še eno lepo zgodbo.

O Norveški: mislim, da še ni konec našega obiskovanja tega dela sveta. Narava je res čudovita in fascinantna, kljub temu, da se nam tokrat niti za minuto ni prikazala aurora. Smo pač bonus verjetno izkoristili že lani, ko so nad nami prevladovale jasne noči.

Stroški:

Povratna letalska karta Norvegian Air na relaciji Dunaj – Oslo – Tromso (vključena prtljaga 20 + 20 + 10 kg): 273 €

Prevoz na relaciji Jesenice – Dunaj in nazaj: 65 €

Najem hiše/osebo (The house with the green kitchen – Furuflaten) : 289 €

Rent a car z gorivom: 215 €

Stroški nabave v trgovinah: 90 €

Ostalo: cca 100 €

Skupaj: dobrih 1000 € + nekaj hrane in pijače v check inn prtljagi.

Čas trajanja potovanja: 22.3. – 1.4.2019

Čas trajanja spominov: neomejeno!