Tromso 2026, turno smučanje v Arktičnem krogu

Lesena hiška v Håkøybotnu obdana z brezami, dobrih 20 minut vožnje z letališča v Tromsu, nam je k srcu prirasla že v marcu 2025. Zato smo že oktobra kontaktirali Henrika, lastnika le te. Hitro smo se dogovorili za najem, sledilo je le še iskanje letalskih kart.

Polet z Brnika v Zurich, od tod pa s krajšo zamudo (švicarska točnost) v Tromso, kjer se počutimo že kot doma. Spremljanje vremenske napovedi se je pričelo že med potepanjem po Črni gori, Kosovu in Albaniji. Kjlub vsem groznim scenarijem v Severni Pariz priletimo dobro uro preden se dan prične barvati v večer. Prepozno za turo, pa nič zato.

Skittentinden

Jutro po tem ne obeta dneva presežkov. Zahvaljujoč vremenskim napovedim ujamemo pravi timing za odhod v osrčje Kvaløye, kjer parkiramo ob jezeru Kattfjordeidet, ki ga tokrat prvič zaznamo v turkizno modrih barvah. Prejšnja leta se je vedno sramežljivo skrival pod ledom in snegom. Začetek ture še pod oblaki, z vsakim višinskim vetrom pa se tudi nebo odpira, prav tako tudi razgledi. Pod vrhom nam močan veter prepreči vzpon na vrh, pa nič ne de. Smuka v zgornjem delu prvovrstna, vmes nekaj norveške skorjice, spodaj nad jezerom pa spomladanski putrček. Dan je rešen nad pričakovanji.

---

Botnfjellet

Ko se odpraviš na sever veš, da se vreme ne bo prilagajalo tebi. Zato ni nič nenavadnega, če se na turo odpraviš ob enih popoldne. Na srečo je takoj nad našim zalivom prikladen vrh, s katerega se da lepo smučati, obenem pa je še lep razglednik. Če bi bil dan brez oblačka, bi bile fotke prej kot ne dolgočasne, tako pa se razgledi z minute v minute spreminjajo, mi pa vse to občudujemo kot triletnik novo risanko.

Smučarija s hriba je bila zame vedno bonus za vzpon. Tako je bilo tudi tokrat. In ta bonus sploh ni bil slab.

Zaključek dneva v koči ob odlični večerji in krasni družbi. Dan je rešen.

---

Pod Durmålstinden, 2x

Na Kitovem otoku oziroma Kvaløyi ni težko najti ture, le če vreme sodeluje. Izhodišče je tokrat le streljaj zahodno od jezera Kattfjord, kjer se s ceste usmerimo proti jugu. Z višinci se nam odpirajo tudi razgledi, na žalost pa jih nismo deležni z vrha, saj je veter pod njim premočan, vidljivost pa na trenutke nična. Zato vršni del brez osvojitve vrha odsmučamo dvakrat, in to kvalitetno.

Po prihodu na izhodišče se seveda nebo odpre, hribi na poti “domov” pa dobivajo tiste čudovite barve. Večerja v hiši, počitka pa bore malo, saj se nebo obarva v zeleno in škrlatno. Sledi pot v osrčje Kvaløye, kjer se že ob zgoraj omenjenem jezeru soočimo z masovnim turizmom. Parkirišča, ki so čez dan namenjena turnim smučarjem so v večernih urah rezervirana za avtobuse napolnjene z Azijci, za katere človek resno ne ve, ali se sploh zavedajo v kakšen raj so prišli, saj je edino kar velja selfie pod severnim sijem.

---

Lavangstinden, Musnestinden

Skozi Tromsø se zapeljemo proti vzhodu vse do jezera Nakke (Nakkevatnet) od koder se skozi brezov gozd zaženemo navkreber. Lep vzpon le sem in tja zmoti veter, ki pod vrhom nekoliko pridobi na moči, kar pa ne zmoti uživanja v razgledih na vse strani.

Prva tretjina smuke je bolj ko ne potovanje, ko pa pridemo v senčne lege, postane smučarija uživaška. In to v tolikšni meri, da na dobrih 700 višincih še enkrat vprežemo cucke in se zaženemo na Musnestinden od koder uživaško odvijugamo v dolino.

Tura brez da bi koga srečali, čeprav na letališče v Tromsø vsakih 20 minut pristane eno letalo.

Lep dan brez množic…

---

Ulstinden, Svarthamartinden

Ulstinden je priljubljen vrh med domačini, prav tako pa je nam prirasel k srcu že nekaj let nazaj, saj smo tam presmučali kar nekaj pršiča. Kljub temu, da nam pršič v teh dneh ni bil naklonjen, smo opravili čudovito turo, še posebej zato, ker se vremenska napoved ni uresničila. V prvih popoldanskih urah nam je namesto oblakov in vetra ponudila sonce in brezvetrje, kar izkoristimo še z vzponom na predvrh Svarthamartindena od koder se nam odpirajo še lepši razgledi na Lyngenske alpe.

---

Storstolpen

V iskanju snega na Kitovem otočju (Kvaløya) se zapeljemo skoraj do Tromvika, od tod pa na planoto prek katere cesta pelje v samotno vasico Rekvik na obali Norveškega morja. Prvi koraki po pomrznjenem snegu, nato pa spust do jezera od koder po pomrznjenem pobočju nadaljujemo s smučmi na ruzakih. Z višino sneg dobiva smučarju prijaznejšo obliko, pod vrhom pa se razveselimo še lepe gazi in štapen na sam vrh, od koder se razgledujemo proti otoku Sessøya in markantnimi vrhovi Kitovega otoka.

Smučarija spet brez žive duše, če odštejemo čudovito belko, mi nam pozira na začetku ture. Aja, pa pod stenami Storstolpena smo našli še nekaj podobnega pršiču.

---

Pod Botnfjellet

Vremenska napoved za sredo ni preveč obetajoča, saj so že čez noč napovedane padavine. Zbudimo se v oblačen in vetroven dan. Kljub temu se na prognozi pojavi nekaj sončkov okrog poldnneva. Skozi okna dnevne sobe se nam riše Botnfjellet, do izhodišča pa je le streljaj, zato se brcnemo v zadnjo plat in kljub vetru pribrcava z Urošem pod vrh, ostala ekipa pa z druge strani napade vrh.

Dan je rešen.

---

Tverrfjellet

V nekaterih verstvih je petek dan za post, mi se glihamo bolj po vremenu, zato v dežju, če res ni sila, ne smučamo. Tako si privoščimo dan za počitek. Sobota je mejna kar se tiče vremena, nikakor pa primerljiva s prejšnjimi dnevi. Dva dneva dežja pustita posledice tudi na kucljih. V poizkusu, da bi ujeli vremensko luknjo brez padavin, se zapeljemo spet v osrčje Kvaløy, kjer pod jezerom parkiramo, nato pa proti Tverrfjelletu od koder se navzdol poženemo dvakrat. Smučarija vremenu in vidljivosti primerna, dan pa vseeno rešen.

Sledi še sprehod skozi večerni severni Pariz.

---

Pod Fugltind, Blåheia

Zadnji dan pred odhodom v ljubljeno deželico vreme spet ne obeta presežkov. Ekipa se razdeli na dva dela. Polovička gremo s slavljencem Janezom proti jugu na območje občine Balsfjord. Janezova rojstnodnevna želja je bila osvojiti 1033 m visok Fugltinden, a je vreme narekovalo drugače. Na 700 višincih obrnemo, saj je bila vidljivost nična. 

Pri razcepu proti Blåheia pogledujemo nazaj proti vrhu, ki se prav hinavsko odpira. Ne nasedemo še enkrat, ampak se povzpnemo na dobrih 600 metrov visok razglednik, od koder se nam odstirajo razgledi na vse strani. Pod vrhom nam družbo delajo le belke.

Smuka z vrha prav užitna, spodaj pa se že občuti očitna odjuga.

Sledi še izlet do kavarnice Tove’s Tradisjonsmat, kjer Janez končno pride do rojstnodnevne tortice, kljub temu, da ima gospodarica obe roki polomljeni. Sledi še krog do Sommarøye in skozi Nordfjordbotn nazaj do hiše v Håkøybotnu.

---

Kljub temu, da je bil to moj peti obisk severa Norveške, se tega dela sveta še vedno nisem naveličal. Nasprotno: vedno bolj se počutim domače, obenem pa z vsakim obiskom bolj spoštujem naravo in spoznavam, kako majhen je človek v primerjavi s prostranstvi hribov obkroženimi s fjordi in Norveškim morjem, še posebej takrat, ko vreme postane surovo in ne dopušča večjih napak.

K odličnemu počutju tam gor seveda veliko pripomore lokacija, kjer smo bili nastanjeni že drugič. Håkøybotn je le slabe pol ure vožnje do severnega Pariza, po drugi strani pa je hiša skrita v redek brezov gozdiček, kjer svoj mir najdejo tudi karibuji. Do izhodišča za najbližjo turo je le nekaj sto metrov. Seveda pa k popolnemu odklopu pripomore tudi odlična družba enako mislečih. Zahvala gre Vojku, Janezu, Urošu, Jaku in novincu Urbanu.

Še stroški pod črto:

Dobrih 1800 € za 12 dni popolnega dopusta z vsemi vključenimi stroški.