Sedlo Uršič

Stojan v lahnem drncu pod Belo pečjo

Ne vem, kaj naju je s Stojanom gnalo, da sva se v dokaj spremenljivem vremenu podala čez mejo do Nevejskega sedla.

Verjetno je temu botrovalo dejstvo, da je šel regrat že v cvet, solate pa še ni v tolikšni meri preraslo pleve, da bi bilo potrebno dnevno ukrepati. Seveda je svoj procent pristavil tudi svetovni splet, na katerem je moč brati zapise o hudo lepih turnih smukih tudi po obilnem scanju majske Zofke.

Ob penzjonersko rani uri (beri firklc na osmo) sestaneva na območju novozgrajenega krožnega križišča, ki je mimogrede teško 636.000 €, na koncu mesta rdečega prahu. Ja, prav si prebral/a: šeststošestintridesettisoč eurou!

Moram priznati, da rja na mojem avtomobilu v celem dopoldnevu, ko je bil avto parkiran le 10 metrov od rondoja, ni napredovala niti za mikron milimetra. Ja, to so te dobre energije, ki so vredne svojega denarja!

No, ob deveti uri sva po tistem, ko je Stojan poslal faks v bližnjem grmovju, na izhodišču. Gondola stoji, tako sva tudi na ta račun ogromno prištedila (vsaj nekdo).

Že ob 9.45 začutiva sneg pod nogami, do koče Gilberti pa po usranem snegu nimava več daleč.

Ob 11.45 se v zavetju škrbine na Sedlu Uršič skrivava pred vetrom, ob 12.30 pa spet doseževa kopno smučišče in peskava pancarje na poti do avta. Vmes sva opravila nekaj levih in nekaj desnih zavojev na ne preveč hitrem snegu, oblaki pa so na najino srečo držali vodo vse do najinega prihoda domov.

Kljub temu, da se nama pršič ni prašil izpod najboljših smučk na svetu, sva lepo izkoristila dopoldne, ko so uradne ure na naših upravnih enotah najdaljše.