Sicilija, jesen 2025 – Miro Podgoršek

Sicilija, november 2025

Palermo

31.10.2025

Zadnjega oktobra se zjutraj zapeljeva do letališča v Trstu, od koder naju jeklena ptica prepelje na Sicilijo. Po prevzemu avtomobila na letališču se odpeljeva v oblačen dan proti staremu mestnemu jedru zloglasnega mafijskega Palerma. Vreme nama je toliko naklonjeno, da večino planiranih točk doživiva brez uporabe dežnika, na koncu naju le nekoliko namoči. A nič ne de, želodčkom sva privoščila odlične siciljanske kanole v znani pasticceriji Cappello. Preden sva si ogledala nekaj znamenitosti mesta seveda, ni šlo brez obiska slikovite in živahne tržnice Mercato del Capo, kjer sva si privezala duši s siciljanskimi specialitetami.

Večji projekt je bila vožnja iz mesta proti približno 100 km oddaljenemu mestecu Castelluzzo, saj obilno deževje v Palermu ne najde pravih odtokov iz mestnih cest, tako je kar nekaj teh poplavljenih, prometni kaos pa je vsled tega neizogiben.

Kljub temu še kulturno uro prispeva v mini hotelček Cala di Ponente v Castelluzzu.

San Vito Lo Capo, Erice, Trapani, Marsale

1.11.2025

Ne bi bila prava Gorenjca, če ne bi že prvi dan našla hriba, kamor bi se lahko povzpela. Malo pred San Vito Lo Capo po blatni stezi pričneva z vzponom na 532 m visok Monte Monaco, ki je sicer lep razglednik. Razgledi nama tokrat niso dani, sva se pa lepo sprehodila, na vrhu pa srečala koga drugega kot pa slovensko družinico, ki je zaključevala s krompirjevimi počitnicami.

Po spustu se zapeljeva noge namočit na dokaj obiskano plažo v San Vito Lo Capo, nato pa se zapeljeva do srednjeveške vasice Erice, ki sicer slovi po čudovitih razgledih, saj leži na vzpetini 750 metrov nad morjem. Tudi tu sva prikrajšana za razglede, za kulinarično razvajanje pač ne. Tudi sprehod po ozkih tlakovanih ulicah v megli ima svoj čar.

Iz megle se spustiva proti morju, mimo mesta Trapani, kjer v solinah ujameva sončni zahod. Večerni sprehod opraviva v starem mestnem jedru mesta Marsale. Prenočiva v Podere Fossarunza, kjer naju pred tem razvajajo s “prevečhodno” večerjo.

Sciacca, Scala dei Turchi, Agrigento

2.11.2025

S težkim srcem se posloviva od gostoljubnega osebja Podere Fossarunza in njihovega kosmatinca, ki čuva posestvo. Po zajtrku skozi številčne oljčne nasade potujeva proti jugu do ribiškega mesteca Sciacca, poznanega tudi po keramiki, ki jo je srečati na vsakem vogalu, stopnišču…

Sprehod skozi od turistov neoblegano mesto se prav prileže. Tudi na Scala dei Turchi imava srečo, da niso preveč oblegane. Vse dostopne informacije na netu sicer zapovedujejo, da je dostop do Turških stopnic možen le z vnaprejšnjo rezervacijo in nakupom kart preko neta, a očitno izven glavne turistične sezone zadeva deluje drugače. No ja, še vedno nisva sama sedela na belih skalah tako, kot Renato Amoroso v filmu Malèna.

Pod večer se sprehodiva še skozi dolino templjev pod mestom Agrigento, prenočišče pa si najdeva v Artemisia resortu v bližini mesta Ragusa.

Ragusa, Scicli, Modica, Noto

3.11.2025

Dopoldanski sprehod si privoščiva v starem mestnem jedru Raguse Ilbla, nato pa se mimo Modice zapeljeva proti mestecu Scicli, kjer nama pozornost ukrade mestno pokopališče z družinskimi grobnicami v velikosti manjših hiš. Firbec naju odnese na prostor počitka, med tem, ko najin najet modri dirkač ne počiva, saj sem pozabil zategniti ročno zavoro. Na srečo se sam zapelje le do pokopališkega zidu, kjer se z nekaj praskami ustavi. No ja, še vedno imava več sreče kot tisti na oni strani zidu.

Zapeljeva se na razgledno točko nad mestom, nato pa se prav užitkarsko sprehodiva skozi umirjen stari del mesta.

Na poti proti mestu Noto se ustaviva še v Modici, kjer ne moreva mimo Antica Dolceria Bonajuto, kjer se založiva z odličnimi čokoladnimi izdelki.

V Noto prispeva pozno popoldan, ko sončni žarki oblizujejo le še najvišja nadstropja stavb, kar naju ne odvrne od sprehoda skozi staro mestno jedro in ozke ulice.

Prenočiva v Villa Dei Papiri Resort v bližini Sirakuze.

Sirakuse, Ferla, Caltagirone

4.11.2025

Jutra na mestnih tržnicah so zame vedno nekaj posebnega. Vonji, barve, originalni načini, kako prodajalci ponujajo svoje izdelke. Vse to je na Mercato di Ortigia na otočku Ortigia še posebej izrazito.

Uživava v sprehodu med stojnicami in se oskrbiva s suhim sadjem in mešanicami začimb za testenine. Po ozkih in slikovitih ulicah se sprehodiva na znamenito Piazzo Duomo, kjer sicer nisva srečala Monice Bellucci, sva si pa zato ogledala katedralo – Cattedrale Metropolitana della Natività di Maria Santissima in muzej, ki zajema Secreta Palatii in škofovsko palačo.

Dan zaključiva s kulinaričnim razvajanjem v agriresortu Leano v bližini Piazza Armerina med nasadi oljk.

Piazza Armerina, Enna, Centuripe

5.11.2025

Dopoldne si privoščiva sprehod po ulicah in uličicah srednjeveškega mesta Piazza Armerina, nadaljujeva pa proti 30 kilometrov oddaljenemu mestu Enna, od koder se nama z gradu odpirajo razgledi na čudovito pokrajino. Pot naju vodi še do mesta Centuripe, ki ima iz zraka prav posebno obliko. Tu pričakava sončni zahod in vzhod ogromne polne lune, nato pa že v trdi temi naprej proti Regalna, kjer si najdeva prenočišče.

Etna, Gangi

6.11.2025

V lepem sončnem jutru se iz Ragalne po ovinkasti cesti zapeljeva do Rifugio Sapienza. Tu se usedeva v kabinsko žičnico, ki naju prepelje na dobrih 2500 metrov nad morjem. Po prašni cesti in stezicah se povzpneva na 3000 metrov, kjer doživiva še pravi mali izbruh Etne z eksplozijo in uživava v razgledih.

Popoldne nadaljujeva z vožnjo v srednjeveško mestece Gangi. Slednje leži na pobočjih gorovja Madonie, na približno 1000 metri nad morjem. Leta 2014 je bil uvrščen med najlepše zgodovinske vasi oziroma mesteca v Italiji. Če naju ne bi prehitela noč, bi verjetno še dlje raziskovala ozke uličice simpatičnega mesteca.

Prenočišče si najdeva v bližini mesteca Lascari, med nasadi oljk na Agriturismo Le Campanelle, kjer se naslednje jutro pred odhodom oskrbiva še z odličnim oljčnim oljem.

Cefalù, Corleone, Piana degli Albanesi

7.11.2025

V dokaj kislem vremenu se spustiva na obalo Tirenskega morja v srednjeveško mestece Cefalù, kjer se zgubiva v ozkih uličicah, si privoščiva doooolgo kavo, da se dež zlije, nato pa še kosilo v eni izmed mnogih restavracij v starem mestnem jedru.

Ob obali se zapeljeva do mesta Termini, kjer skreneva proti jugu v notranjost otoka, kjer naju preseneti zanimiva gorata pokrajina z nasadi oljk, predvsem pa čudovite barve po dežju. Pozno popoldne, ko se novembra že stemni, prispeva v zloglasni Corleone. Po kratkem sprehodu nadaljujeva proti agriturismu Sant’Agata, ki v meglenem večeru že spominja na prizore iz kakšne grozljivke, še posebej, ko se na dvorišču pojavi šepajoč možakar, ki je sicer oskrbnih posestva.

Piana degli Albanesi, Parrini, Grotta dei Muletti (Cala Muletti), Terrasini

8.11.2025

Potepanje po otoku se počasi končuje, zato je treba skleniti pentljo. Na poti proti Palermu obiščeva Piana degli Albanesi. Na Siciliji je kar nekaj krajev, kjer živijo Albanci (Arbëreshë), ki so se tja preselili v 15. stoletju po osmanskih osvajanjih Balkana. Še vedno gojijo svoje običaje, vzdržujejo tradicijo in uporabljajo svoj jezik, staro obliko albanščine. Kje drugje kot pri Albancih bi bilo smiselno poizkusiti sladice? Po tem, ko si ogledava staro mestno jedro Sheshi, ki je od leta 2023 s slikovitimi murali muzej na prostem, obiščeva še slaščičarno ExtraBar Petta, kjer nama lastnik, Albanec, z veseljem demonstrira, kako se z ricotto polnijo zares odlični cannoli di Piana degli Albanesi.

Z zadovoljenimi burbončicami se zapeljeva na kavo v Borgo Parrini, z barvitimi mozaiki ozaljšano vasico.

Ostane nama še premik proti morju, kjer se sprehodiva še do jame Muletti, nato pa do mesteca Terrasini, kjer se zvečer na trgu Duomo še enkrat prepričava, da na Siciliji oštarije niso vedno odprte. Ko pa so, se je obilno in kvalitetno, pa čeprav je ura pozna.

Jutro prinese le še polet iz Palerma nazaj v Trst in vožnjo domov.

Pod črto

Sicilija, kakorkoli je že posebna, je še vedno Italija. Midva sva jo doživela na lep način kljub nezgodi z najetim avtomobilom in kljub temu, da ponekod ceste nimajo označenega niti roba niti sredine, kar včasih v megli in temi zna biti kar zanimivo.

O odlični kulinariki in predstavitvi le te s strani domačinov ni potrebe po zgubljanju besed, le sicilijanski ritem prehranjevanja je potrebno ujeti, da nisi lačen, saj se oštarije odpirajo pozno popoldne, za kosilo pa se zapirajo običajno prezgodaj.

Za dober teden potepanja in doživetij sva skupaj odštela nekaj manj kot 2000€.

Lepo porabljene finance.