Leto 2020 si bomo verjetno zapomnili predvsem po omejevanju, takšnem in drugačnem. Tudi nama so vsa ta omejevanja nekoliko prekrižala načrte, saj sva del poletja imela namen preživeti v Črni gori. Pa nič za to. Tudi pri bližnjih sosedih je lepo.

Prva dva dni odklopa sva preživela v Baški na Krku. No, v sami Baški bolj malo. Bolj v kamenju v okolici, ki nudi odlično označene pohodniške poti, ki so razpredene po celem otoku. Sledil je dvodnevni odklop na Premužičevi stazi. Trasa med Zavižanom in kočo Alan in nazaj nama je dala misliti in napeljuje k načrtovanju etape še od koče Alan do Baških oštarij v naslednjih letih.

Noge sva šla v morje nato namakat na Pag. Ko so si le te odpočile, sva se tudi tam povzpela na Sveti Vid od koder so jutra še posebno lepa. Pag ima sicer kar nekaj pohodnih poti, a nekoliko slabše označenih kot Krk. To smo na lastni koži občutili s Katjo nekje za uvalo Slana, kjer nas je ujela tema. Pa nič za to. Še vedno lepo doživetje.

Z Novalje sva se zapeljala do Obrovca in ob reki Zrmanji uživala v miru in kristalno čisti vodi v prelepih kanjonih. Sledil je še obisk Paklenice in vrhov nad Starigradom. V vročih julijskih dneh se izkaže, da je nacionalni park res paklen, obenem pa prekrasen in poln doživetij. Po celodnevnem pohodu vedno sede počitek za obloženo mizo pri Dinku. Od tod sva se zapeljala do kampa Stine, kjer sva si lizala rane, nato pa še skok na hladno do Baških oštarij, kjer sva spet zviška gledala na Jadranske otoke.

Precej hitro je minilo 14 dni