ALBANIJA, ČRNA GORA, AVGUST 2023

Naslovu bi lahko dodal še Dalmacijijo, saj sva najino potepanje pričela s prvo pavzo v Zaostrogu v kampu Viter, kjer sva kvalitetno preživela dva dneva ob druženju z malim Feliksom, Tinetom, Filipom, Majo in Klemenom.

Naslednja postaja je bila že v Albaniji. Do tja se podava čez novo zgrajeni Pelješki most, mimo Dubrovnika proti Podgorici, nato ob severni obali Skadarskega jezera do Mrizi i Zanave Agroturizëm v bližini Fishtë. Tu naju že čakajo Lovro, Karlo, Marjanca in Nejc, ki so potepanje pričeli teden pred nama. Ob odlični večerji nama zaupajo kar nekaj izkušenj in napotkov z njihovega kroga po Albaniji. Zjutraj gremo vsak svojo pot. Oni proti Črni gori, midva pa naprej v Krujë.

Še nekaj o posestvu Mrizi i Zanave Agroturizëm: poleg restavracije in mini trgovinice s spominki in domačimi proizvodi, je ob parkirišču med trtami prostora za nekaj kamperjev, oziroma tistih, ki pri njih želijo po večerji prenočiti. Kamp je v primeru, da ješ v restavraciji, brezplačen. Je pa posestvo znano po odlični kuhinji in pa sodelovanju z lokalno skupnostjo, saj praktično cela vas dela za restavracijo na ta način, da se v restavraciji strežejo izključno pridelki in proizvodi iz okoliških kmetij.

Cene? Glede na kvaliteto postrežbe odlične hrane, so definitivno nizke.

Krujë – Vlorë

Preden se cesta v Draču približa morju, z ravnice skreneva pod hribe. Ovinki med borovci naju pripeljejo v breg umeščeno mesto Krujë, od koder se ob lepem vremenu vidi vse do morja. Mesto je rojstni kraj narodnega heroja Skenderbega in prva prestolnica Albanije. Na račun turizma živi kar lep del mesta, saj je slikovito staro mesto z gradom in najbolj obiskanim Skenderbegovim muzejem destinacija številnih popotnikov.

Hlad v mestu iščeva v ozkih ulicah bazarja, kjer v eni izmed trgovinic in manufaktur, kjer izdelujejo tradicionalna pokrivala izveva, da so si le ta različna od pokrajine do pokrajine, vsa pa so izdelana iz filcane volne. Po ogledu ostankov gradu nad mestom in sprehodu ob lepo urejenem muzeju, si v mestu privoščiva malico v eni izmed tradicionalnih restavracij, nato pa naprej proti morju.

Ogneva se Tirani in mimo Drača nadaljujeva mimo turističnega mesta Vlorë vse do kampa Orikum, ki z obale nudi pogled na polotok Karaburun.

Muzej Gjergj Kastriot Skënderbeu, Krujë

Mož na bazarju igra na cifteli

Pazari i Krujës – pazar

Pazari i Krujës – pazar

Prelaz Llogara – Dhërmi – Vuno – Himara

Po jutranjem kopanju v morju, se zapeljeva proti prelazu Llogara. V lepo ohlajenem borovem gozdu precej pod vrhom prelaza pustiva avto, sama pa se podava sprva skozi gozd, nato pa po stezi med travami na razgledna Maja Gjipalit in Maja Thanasit. Turo nadaljujeva proti prelazu Llogara od koder se po cesti spustiva do avta. Vmes si v eni izmed oštarij privoščiva odlične postrvi.

Z avtom nadaljujeva čez prelaz od koder po ovinkasti cesti uživava v razgledih proti Jonskemu morju. Žalosti le dejstvo, da se večina lepe obale pospešeno betonira z resorti in hoteli.

Na poti proti Himare, kjer prespiva, se ustaviva še v vaseh Dhërmi in Vuno. V prvi se povzpneva do samostana nad vasjo, od koder uživava v razgledih. Grški napisi na nagrobnih spomenikih potrjujejo zgodovinsko dejstvo, da je bilo v vasi nekoč več grških šol in grškega prebivalstva. V Vunu na vaškem trgu uživava ob kavi, v ozkih ulicah v vasici postavljeni v bregu, pa se skoraj zgubim ob iskanju fotografskih motivov.

Proti Maja Gjipalit

Maja Thanasit in Jonsko morje

Turizem na obali pod prelazom

Prelaz Llogara

Dhërmi

Dhërmi

Dhërmi

Nekoč, nekdo… Dhërmi

Cerkev svetega Thanasija, Dhërmi

Vuno

Vuno

Gjirokastër – Përmet – kanjon Llengarice

S kampa v Himari se po zajtrku odpraviva sprva po obali proti jugu. Nekaj časa še razmišljava o kopanju v čudovito modrem morju, a naju vstopnine na plaže, predvsem pa naflančanost ležalnikov na plažah odvrnejo od te namere. Pred obalnim mestom Sarandë skreneva proti notranjosti vse do mesta Gjirokastër – mesto tisočerih stopnic ali kamnito mesto. Staro mestno jedro je pod Unescovo zaščito, obenem pa rojstno mesto Enverja Hoxhe. Na Unescov seznam svetovne dediščine se je vpisalo kot primer dobro ohranjenega otomanskega mesta. Med iskanjem parkirnega prostora sva ga najprej prevozila po dolgem in počez, nato pa se še sprehodila po njem. Turistični vrvež v avgustu je tu precejšen, zato se kaj kmalu po okrepčilu v eni izmed ulic, podava naprej v smeri Përmeta, kjer se z največjim veseljem pod mostom, ki vodi v mesto, vrževa v ravno prav ohlajeno Vjoso, zadnjo divjo reko v Evropi.

Ob Vjosi, na grški strani meje znani kot Aoos, nadaljujeva do pritoka Llengarice, ob kateri se zapeljeva do kampa oziroma skromne restavracije Neta&Shpetimi. Starejši zakonski par z vnučkom naju kljub jezikovni barieri prisrčno sprejme v kamp in nama nudi vse, kar potrebujeva. Pred večerom se namočiva še v termalnem bazenu Bënjë pod srednjeveškim mostom Kadiut, streljaj od kampa.

Naslednje jutro se podava na pohod ob kanjonu Llengarice navkreber vse do Ovnovega mosta pod hidroelektrarno. Najin prvotni plan je bil, da se na izhodišče vrneva po vodi, skozi kanjon, a naju je od namere odvrnil zaposleni v hidroelektrarni, ki nama je podal informacijo, da je vodostaj zaradi čiščenja jezu previsok za takšne podvige. Tako greva po rezervnem planu nazaj po nasprotni strani slikovitega kanjona. Na cilju naju čaka še osvežitev v termalnem bazenu.

Gjirokaster

Gjirokaster

Nad Llengarico. Pogled na Maja Poliçanit, Dhëmbel, hribe med Permetom in Gjirokastrom

Kanjon Llengarice

Kanjon Llengarice

Čez kamniti most

Lekdushi, Progonat, Nivice

Z dokaj obleganih bazenov ob kanjonu Llengarice se umakneva v smeri reke Vjose, še prej se okrepčava v White House Kafe nad Petranom. Mala bela hišica ob cesti, pred njo dve kamniti in nekaj plastičnih miz s cenenimi stoli ne obetajo kulinaričnega presežka. A takoj, ko je simpatični lastnik pristopil do naju z listkom, na katerem je imel v angleškem jeziku zapisan “meni”, nama je bilo jasno, da se nisva zmotila. Na listku je pisalo: meat, fish, salad, vine, beer, kola. S pečenimi ribami z reke Vjose, domačo paradižnikovo solato in bokalom vina sva kvalitetno privezala duši.

Najin naslednji cilj je bila planota Kurvalesh, 900 metrov nad morjem. Pot do tja naju pelje ob Vjosi vse do mesta Tepelenë, kjer ob reki Bënçë nadaljujeva najprej do Ali Pašinega akvadukta, ki je svoje čase z vodo oskrboval grad v mestu Tepelenë. Po kratkem postanku nadaljujeva navkreber, po leta 2021 obnovljeni cesti na omenjeno planoto, skozi vasico Lekdushi do kampa Lekdushi – Shehu. Poleg starejšega zakonskega para iz Nemčije sva v kampu edina gosta. Večerni hlad na razgledni točki nad kanjonom Gura nama dobro dene.

Naslednji dan se s kampa spustiva do slikovitega večkaskadnega slapu Ujëvara e Peshturës. Tolmuni pod slapovi privabijo predvsem mularijo iz okoliških vasic. Tako kot njim je tudi nama prijala osvežitev v kristalno čisti hladni vodi. Po kopanju se povzpneva nazaj na cesto, po kateri greva peš do Progonata na kosilo v eno izmed vaških oštarij.

Drugi dan na planoti se zapeljeva do vasice Nivice od koder peš zastaviva krožno pot, ki naju pred ciljem pripelje še do slapu Guvës pod vasjo. Tolmun pod slapom imava tokrat samo zase, še pred njim pa naju na poti čaka osvežitev v manjših tolmunih potočkov, ki se stekajo v kanjon Nivice.

Na poti nazaj proti kampu, si privoščiva še pozno kosilo v oštariji Sofra Labe med vasicama Gusmar in Progonat.

Ali Pašin akvadukt

Kanjon Gura, nad njim levo Maja e Hijes së Madhe

Slap Lekdush, 220 m

Kanjon Gura

Kanjon Gura

Slap Peshturë

Slap Peshturë

Slap Peshturë

Slap Peshturë

Spomenik padlim v II. svetovni vojni

Maja e Këndrevicës

Kanjon Nivicë

Kanjon Nivicë, tolmuni ob poti

Ujëvara e Guvës (slap Guvës)

Ujëvara e Guvës (slap Guvës)

Pot iz kanjona proti vasi Nivica

Nivica

Spomenik v vasi Nivica

Zapor Bence blizu Progonata

Berat, slapovi Bogovë, kanjon Osumit

S temperaturno dokaj prijazne planote Kurvalesh se spustiva spet proti mestu Tepelenë, od koder ob reki Vjosi nadaljujeva popotovanje skoraj do Fiera, saj nama za običajne avtomobile neprevozna cesta direktno proti kanjoni Osumit preprečujejo, da bi si pot do Berata skrajšala vsaj po kilometrih.

Pozno zvečer prispeva v Berat, kjer se namestiva v kamp The Castle of Berat od koder se naslednje jutro odpraviva raziskovat “mesto tisočerih oken”, kot ga radi imenujejo.

Za razliko od planote Kurvalesh, kjer sva bila praktično sama daleč naokrog skoraj povsod, se tu soočiva s prometnim kaosom že navsezgodaj. Krožna križišča so domačinom prej v pogubo kot v pomoč, saj se kot zakleto ves promet ustavi ravno v teh požiralnikih prometa. Kljub temu nama uspe najti parkirišče v bližini starega mesta, ki je s svojimi ozkimi uličicami res očarljivo in kar kliče po raziskovanju. No, nama je pri 42. stopinjah kmalu pošla moč in volja po raziskovanju. Zato se nameniva proti slapu Bogovë, čigar izhodišče za sprehod je slabo uro vožnje oddaljen od mesta. Med tolmuni kristalno čiste vode pod slapom seveda nisva sama, a se z lahkoto najde dovolj prostora za plavanje in skakanje v vodo, seveda če te ne moti temperatura, ki je ravno pravšnja za hlajenje izotoničnih napitkov, ki se, glej ga zlomka, še kako priležejo ob uživanju ob hladni reki.

Po priporočilu Davida se zapeljeva še ob reki Osumit skoraj do vasice Zabërzan, kjer z mosta občudujeva mogočen kanjon. Škoda le, da le ta ni napolnjen z modro zeleno reko, kot je navadno v spomladanskih mesecih.

Dan zaključiva v kampu Caravan Camping Natyra e Qetë nasproti mesta Berat.

Berat

Berat

Berat

Slap Bogova

Slap Bogova, naravni hladilnik

Kanjon Osumit

Kanjon Osumit

Theth

Od Berata do Tetha je okrog 270 kilometrov razdalje, kar v Albaniji pomeni dobrih 5 ur vožnje, če gre vse tekoče. No, navadno ne gre. Pa nič zato. Siva pot naju mimo Drača in Skadra zapelje v Albanske Alpe (Alpet Shqiptare) oziroma Prokletije (Bjeshkët e Nemuna). Po vijugasti cesti od vasice Bogë uživava v razgledih. Od leta 2021 asfaltirana cesta naju čez 1700 metrov visok prelaz Buni i Thorës pripelje v Theth. Pred leti težko dostopna dolina danes živi od turizma in za turizem. Guest housi, kampi, apartmaji in sobe so polni pohodnikov, ki uživajo v daljših in krajših pohodih, Albanci iz ostalih delov države pa sem prihajajo že zato, ker se da. V poletnih mesecih je v dolini tudi precej diaspore, ki tu uživa dopust, oziroma se vrača k svojim koreninam.

Domačini, ki tu živijo, se ukvarjajo s turizmom v vseh oblikah. Od vodenja hotelov, restavracij, kampov pa vse do transporta prtljage čez prelaz Valbonë v sosednjo dolino za tiste pohodnike, ki so na zelo popularni poti Peaks of the Balkan.

Dolina Theth v osrčju Albanskih Alp je v naravnem amfiteatru prečudovita in vredna obiska, zaskrbljujoč je le podatek, koliko turistov je prinesla urejena cestna povezava v dolino. S svojo lepoto privablja množice turistov, zaenkrat na srečo tistih, ki uživajo v naravi in jim je mar za njo. Upam, da vsaj tako tudi ostane.

V iskanju prostora, kjer bova najbolje preživela svoj čas v dolini, se pripeljeva pred hišo s travnikom od koder nama v pozdrav pomaha starejša gospa, lastnica oziroma oskrbnica Te Sofra, hiše s sobami in malim kampom ob njej. Kljub jezikovni barieri sva uživala v njenem gostoljubju. Susini otroci so razseljeni po svetu, ona pa s pomočjo Google prevajalnika izvrstno opravlja nalogo gostiteljice, še posebno, ko se streže domač zajtrk. Tudi hlajenje lubenice, ki sva jo kupila na poti, ni bil nikakršen problem.

Dan po prihodu v dolino se po obilnem domačem zajtrku podava proti Qafa e Valbonës, 1200 višincev višje, kjer pogledava v sosednjo dolino. Na poti uživava v razgledih na hribe, ki jih kar ne zmanjka. Dan zaključiva na večerji v enem izmed guest housov v soseščini.

Dan po turi v višavah si privoščiva še bolj ravninsko, a ne prav kratko turo. Dobrih 20 kilometrov nabereva na pohodu do WATERFUL-a Grunas in Modrega očesa nad vasico Ndërlysaj, kjer se kljub ledeno hladni vodi z veseljem vržem v osvežitev.

Teth

Obisk vnučka

Najina rezidenca

Teth

Pot proti Qafa e Valbones

Gorska kulisa nad Tethom

Transport kovčkov iz Valbone

Razgledi nad Tethom

Razgledi s prelaza Valbona. Prvi z leve Maja Popluks (Popluqes), 2569 m

Valbona

V Valbono po kufre

Skozi gozd

Razglednica s Tetha. Desno zadaj Maja Harapit

Tu d waterful

Slap Grunas

Slap Grunas

Slap Grunas

Blue Eye, Kaprre

Na poti

Teth

V senci

Grobovi izseljencev

Skadar (Shkodër), jezero Koman (Liqeni i Komanit)

Po dobrih dveh dneh, preživetih pri Susi, se posloviva in odpeljeva naprej po zastavljenem načrtu. Obstaja več variant, kako priti iz doline Theth v dolino Valbonë, nobena pa ni kratka. Še najhitreje je peš čez prelaz Valbonë, a ker sva avto in strešni šotor potrebovala še na najini poti naprej, ga pač nisva pustila samega. Tako nama ni preostalo drugega, kot da se po ovinkasti cesti zapeljeva nazaj na prelaz Buni i Thorës, nato pa nazaj proti mestu Shkodër, kjer se sprehodiva skozi lepo urejen star del mesta. Že imena nekaterih restavracij in hotelov dajo vedeti, koliko albanskega prebivalstva je razseljenega po svetu oziroma čez lužo. No, midva se oskrbiva predvsem z odličnim Skenderbegovim konjakom, nato pa ob reki Drim nadaljujeva do kampa Agora Farmhouse. Naslednji dan se 20 kilometrov više oziroma slabo uro vožnje vkrcava na trajekt, ki naju po slikovitem jezeru Komani v slabih treh urah plovbe pripelje do Fierzë.

Jezero je nastalo med leti 1979 in 1988, ko je bila zgrajena 115 metrov visoka pregrada nad vasjo Komani. V zajezeno reko Drin se iztekata še reki Shala in Valbona, jezero pa je s svojo slikovito okolico postala prava turistična atrakcija.

Od pristanišča za trajekte v Fierzë do Valbonë je le še dobrih 40 kilometrov. Med potjo se v mestu Bajram Curri na tržnici oskrbiva še s sadjem in okrepčava z burekom. Naslednja postaja: kamp Krojet e Rrogamit, Valbonë.

Zapor Recit

Mošeja Ebu Beker, Shkodër

Shkodër

Pravoslavna cerkev, Shkodër

Shkodër

Jezero Koman

Jezero Koman

Jezero Koman

Jezero Koman

Jezero Koman, kapitan trajekta

Jezero Koman

Jezero Koman

Valbonë

Dolina, ki je prav tako kot Theth obkrožena z visokimi vrhovi Albanskih Alp oziroma Prokletij, v poletnih mesecih živi od turizma, predvsem pohodniškega. Kampov in nastanitev je v izobilju. Sama se parkirava v zgornji polovici doline, ki nama služi kot izhodišče za ture v naslednjih dveh dneh. Prvi dan se podava proti slapu Rrogami v smeri Qafa Valbonë. Nizek poletni vodostaj ne obljublja impozantnega slapu, pa vendar je vreden ogleda že zaradi prelepe okolice.

Suha struga reke Valbonë v poletnih mesecih služi kot cesta za taksiranje utrujenih pohodnikov, ki pridejo čez prelaz ali se nanj nameravajo povzpeti. Nabor vozil, ki premagujejo šodrasto cesto, je precej širok. Predvsem so to predelani kombiji starejšega datuma, ki še niso odvisni od razne elektronike, pa vendar z lahkoto premagujejo skoraj brezpotja.

V kampu Krojet e Rrogamit, kjer sva nastanjena, sva le korak od restavracije z odlično domačo hrano, tako, da nama ni hudega. Drugi dan najinega potepanja po dolini se podava do zaselka Kukaj, skozi katerega vodi pot proti Rosnemu vrhu. Po okrepčilu v Kukaju se nazaj do kampa podava sprva skozi gozd, nato pa po razgledni poti nad Valbonë nazaj do kampa.

Zvečer sva deležna še predstave, ki jo ustvarita zahajajoče sonce in večerna ploha, čez noč in zjutraj pa se tla obilno namakajo z dežjem. Kak dan dežja na dopustu vedno paše. Ko se nevihta poleže, spakirava in se podava na pot preko Kosova nazaj v Črno goro.

Kulisa nad kampom v Valbonë

Kamp Krojet e Rrogami

Na poti k slapu Rragam

Na poti k slapu Rragam

Slap Rragam

Slap Rragam

Valbonë

Valbonë

Valbonë, večerna predstava

Maja e Thatë

Kulisa nad vasjo Kukaj

Nad Valbonë

Suha struga reke Valbonë

Dragobi

Babino polje, Doberdol

Iz Valbonë se zapeljeva v smeri Bajram Curri, nato pa čez mejni prehod Qafë Morinë – Gjakovë vstopiva na Kosovo. Prijazni mejni policist naju napoti v kontejner na meji, kjer si morava za prehod kupiti zeleno karto, saj za Kosovo ne velja nobena izdana kjerkoli v Evropi. Cena: 15 €. Skozi Junik, Decan in Peć se čudiva razliki v infrastrukturi med Albanijo in Kosovom. V prvi redko naletiš na večje nakupovalne centre, na Kosovu pa se kar blešči od le teh. Čez Qafa e Rozhajës na mejnem prehodu Kula vstopiva v Črno goro, od koder se spustiva v Rožaje, nato pa v Plav na čevape, kjer se srečava s prijateljem Esadom. Na Babinem polju naju že čaka prijatelj Muchacho. Pred Pine Tree Lodge razprostreva najino rezidenco na strehi in v družbi prijateljev uživava v večernem razgledu nad planino.

Na Babinem polju in planinah pod Tromeđo se počutim že kot doma. Zime so tu čudovite. Ravno prav odmaknjene od civilizacije in zaenkrat še ne preveč oblegane, čeprav se situacija hitro spreminja, saj je po hribih v okolici vse več turnih smučarjev. Poletje je tu rezervirano bolj za domačine. Katuni pod Bogićevico v poletnih dneh oživijo, ko domačini na pašo pripeljejo živino in se tudi sami preselijo v pastirske stanove. Divjina je še vedno takšna, da pastirji ob ovcah hodijo s puškami. Strah pred volkovi in medvedom je še prisoten.

Na ne prav sončen dan se z Babinega polja zapeljeva višje do Katuna Bogićevica od koder peš nadaljujeva čez Katun Muhaomerovića, Hodžino ravan do sedla Ćafa Bogićes, nato pa pod Bogićevico in pod Tromeđo nadaljujeva na albansko stran, kjer se spustiva v Doberdol. Tajming imava odličen, saj takoj po prihodu v Guesthouse Baskhimi prične deževati. Ploha je kmalu mimo, zato se še pred večerjo povzpnem do jezera Dash. Med potjo par besed sicer bolj z rokami, spregovoriva s pastirjem nedaleč stran od jezera. Ovčke mu pridno sledijo v Doberdol v ogrado, na varno, kjer jih čuvajo psi, jaz pa naprej uživat v samoto nad jezerom. Tik pred temo prispem nazaj v Doberdol, kjer nama tako kot še 40 drugim pohodnikom, postrežejo z večerjo. Prespiva, naslednje jutro pa se usmeriva pod Shpati Peak, od koder nadaljujeva nazaj proti Katunu Bogićevica. Na albanski strani kar nekaj časa pomenkujeva z zgovornim in zvedavim albanskim pastirjem. Ne more skroiti gostoljubja, čeprav nama nima česa ponuditi.

Na Maslu naju že čaka Muchacho. Postreže nama z odličnim golažem izpod kuhovnice njegove drage. Večer se ob obujanju spominov in snovanju novih načrtov zavleče v temno noč.

Starac, Bandera

Planina Bogićevica, v ozadju Tromeđa

Krš Bogićevica

Katun Muhaomerovića

Hridski krš in Krš Bogićevica

Qafa Bogićes, pogled na Gjeravico

Spust z Bogićevice, v ozadju Maja e Madhe, Pasji vrh, Ravno brdo

Paša na Bogićevici

Med borovnicami

Gjeravica

Shpati peak, Hridski krš, Krš Bogićevica

Doberdol

Doberdol

Doberdol

Doberdol

Paša nas Doberdolom

Pastir

Doberdol, v ozadju Shpati Peak, Hridski krš, Krš Bogićevica

Jezero Dash

Doberdol

Dnevne migracije pohodnikov po Peaks of the Balkan

Paša nad Doberdolom

Na katunu Bogićevica

Katun Bogićevica

Maslo, Strmec, Ravno brdo in Starac v oblaku

Pot v raj

Jezero Krupac

Vsega lepega je enkrat konec, tako je prišel tudi čas, da se obrneva nazaj proti domu. Da pa pot ne bi bila prenaporna, se v prvi etapi zapeljeva skozi Andrijevico, od tam  čez Trešnjevik in mimo Podgorice, Danilovgrada in Nikšiča do jezera  Krupac, kjer prespiva, naslednji dan pa še do morja v kamp Stine ob Starigradu. Po jutranjem kopanju v morju nama preostane še pot nazaj na Gorenjsko.

Jezero Krupac

Jezero Krupac

Pod črto

Albanija je poleg Črne gore med državami južno od Kolpe čudovita dopustniška ali popotniška destinacija. Ljudje kljub jezikovnim barieram ne skoparijo z gostoljubnostjo, še posebej ne tam, kjer turizma praktično ni kaj dosti. Kljub temu da sva v najini potujoči rezidenci imela opremo, s katero si lahko skuhava ali spečeva odlično kosilo, nama ni prišlo na misel, da bi se v deželi, kjer je hrana še tako kvalitetna in okusna, trudila s pripravo obrokov. Več kot jutranje kave v treh tednih najin gorilnik ni skuhal.

Za potepanje sva porabila 22 dni, od 12. avgusta do 3. septembra 2023. Če bi se še enkrat podala na takšno pot, se verjetno ne bi podala v vročih avgustovskih dneh, ampak nekje v začetku junija.

Vse skupaj sva prevozila dobrih 3600 km. Prenočevala sva v glavnem v kampih, kljub temu, da je divje kampiranje v Albaniji dovoljeno. Cene kampov se gibljejo od 10 €/noč navzgor, a ne več kot 25 € za dve osebi.

Skupni stroški: 2200 €

Brez Davidovih nasvetov verjetno potepanje ne bi bilo tako zanimivo, brez srečanja z Muchachom pa ne tako veselo. Velika HVALA obema!


Še okvirna pot

OSTALA POTOVANJA IN POTEPANJA