LA GOMERA, TENERIFE, NOVEMBER 2022
November je čas, ko se pri nas narava pričenja umirjati, meglice in dež prekrijejo nebo, midva pa, če se le da, potegneva na sonce.
Tokrat proti opevanim in obleganim Kanarskim otokom. Glede na to, da sva končni cilj izbirala dokaj pozno, so bile tudi letalske karte temu primerno dražje, pa tudi odhodno letališče, ni bilo tik pred nosom. Tako sva letela iz Bologne na zadnji dan oktobra proti otoku Tenerife, od koder sva na dan pristanka na južnem letališču že zvečer s trajektom nadaljevala pot na otok La Gomera. Po izkrcanju s trajekta, sva se z že na letališču na otoku Tenerife najetim avtomobilom, zapeljala do vasice Chipude, kjer sva vnaprej rezervirala apartma nad na žalost zaprto vinsko kletjo. Apartma La Hoya del Cura (v prevajalnik raje ne vpišem) je bil naslednjih 9 dni najin dom. V njem sva imela vse, kar sva potrebovala. Čisto sobo, kopalnico, lepo opremljeno kuhinjo z bivalnim in jedilnim prostorom ter balkonom na eni strani in teraso na drugi strani apartmaja. Terasa in balkon sta nama prišla prav predvsem za zajtrke na soncu in opazovanje vremena na otoku, saj sva že zjutraj vedela, v katero smer se bova podala glede na gibanje oblakov.
San Sebastián de La Gomera, Hermigua, 1.11.2022
Prvi dan se podava po otoku z namenom, da dobiva občutek, kam sva sploh prišla. Zapeljeva se mimo razglednika de Igualero proti jugu in prestolnici otoka, mestu San Sebastián de La Gomera, od koder sva se prejšnji večer pripeljala po izkrcanju s trajekta. Sprehodiva se skozi stari del mesta, kjer je tudi cerkev Marijinega vnebovzetja. Baje je tu molil celo Krištof Kolumb, preden je šel osvajat Novi svet. Pot nadaljujeva spet nazaj proti središču otoka, nato pa proti severu do Hermigue. Pod mestom se mimo bananinih plantaž in plantaž aloje zapeljeva do morja, kjer se v naravnih bazenih skopljeva v toplem Atlantiku. Dan zaključiva v etnografskem parku nad mestom in okusnem poznem kosilu v restavraciji v sklopu parka. Park obiščeva s pomočjo avdio vodiča, tako lepo spoznava večino sadja in zelenjave, ki uspeva na tem območju, obenem pa izveva še nekaj o zgodovini otoka. Tudi to, kako so včasih na ladje nakladali banane prav tam, kjer sva se namakala v morju, in jih izvažali v Veliko Britanijo.
Oblaki ob koncu dneva nad dolino nama tudi povedo, kje je na tem delu otoka skoraj vsak dan nekaj mokrega pršenja.
Alto de Garajonay, Valle Gran Rey, 2.11.2022
Zbudiva se v sončno jutro z razgledi na vse strani. Po zajtrku se zapeljeva proti sredini otoka, od koder se podava na najvišji vrh, Monte de Garajonay. Po povratku na izhodišče Pajarito, se odločiva za še en pohodniški krog Pajarito – Ajugal. Na koncu pod nogami nabereva skoraj 13 kilometrov po lepo urejenih in označenih pohodniških poteh s čudovitimi razgledi, ki pa zaradi meglic v daljavi ne sežejo do sosednjega otoka Tenerife z najvišjim vrhom El Teide v Španiji.
Popoldne in večer zaključiva v valovih na Plaji del Ingles v Valle Gran Rey. Plaža je en velik peskovnik črne mivke, valovi pa kažejo vso moč Atlantika. Pač, malo drugače kot v Poreču.
Od Agula do Arguamula, 3.11.2022
Dan po zajtrku začneva na severu otoka, natančneje na razgledni ploščadi nad mestom Agulo. Zanimivo, da je celo steklena razgledna ploščad brez vstopnine, le počakati je treba, da jo stric ob deveti uri zjutraj odklene. Nad razglednikom (Mirador de Abrante) je zanimiva pokrajina, še posebej lepo vidna s ptičje perspektive. Zgodba ni tako lepa, kot je videti, saj so nenavadni reliefi tal posledica močne erozije, ki jo sicer skušajo zaustaviti s pogozdovanjem.
Ob povratku se ustaviva še v centru za obiskovalce nacionalnega parka Garajonay (Centro de Visitantes Juego de Bolas) kjer spet ujameva nekaj poučnih, predvsem o življenju v preteklosti, o uporabi gline v lončarstvu, ki je na tem področju čisto drugačna kot drugod in pa seveda o pastirjih, ki so se v preteklosti sporazumevali v čisto posebnem jeziku z žvižganjem (Silbo Gomero). Žvižg seže tudi do 5 kilometrov daleč, sporazumevanja z žvižganjem pa se na otoku učijo še danes v šolah. Tudi sama sva imela priložnost slišati in videti otroke z učiteljem, ki so se sporazumevali z žvižganjem na trgu v vasici Chipude, streljaj od najinega apartmaja.
Po ogledu centra naju čaka vijugasta cesta proti morju oziroma mestecu Agulo, kjer se potepava po ozkih uličicah med lepo urejenimi hišami. Lepo umeščene info table po mestecu nama odkrijejo še zgodovino. Preden pot nadaljujeva v sosednjo dolino, se okrepčava v Restaurante La Vieja Escuela. Enostavna terasa “čez cesto” s prijaznim natakarjem ponudi več, kot je videti na prvi pogled.
Dobro podprta se zapeljeva do mesta Vallehermoso, od tod pa spet po ovinkasti cesti nekoliko višje do cerkvice Santa Clara. Med alojami, palmami in ob vonju sladkega pelina se sprehodiva po grebenu med vasico Guillama in Vallehermosom.
Sonce dava spat v morje prav v vasici Guillama do koder naju pripelje precej strma in ovinkasta cesta, vasica pa očitno služi le še kot počitniški odklop od vse prehitrega sveta.
Barranco de Guarimar, 4.11.2022
Dan začneva ustaljeno, z zajtrkom na sončni terasi, nato pa se zapeljeva v sotesko Guarimar od koder se odpraviva v po lepo v strmino speljani stezi v smeri vasice Targa, nato pa po stezah ob cesti mimo vasi Alajeró do vasice Imada kjer se morava zadovoljiti z brezalkoholnim pivom iz avtomata, saj je edina vaška oštarija zaprta. S pohodom nadaljujeva navzdol po slikoviti soteski Guarimar nazaj do izhodišča. Med potjo se najeva mandljev in uživava v samoti, saj sva na celi trasi srečala le enega moža, še ta je bil domačin, ki je šel očitno oskrbet koze višje pod Imado.
Na pivo se spustiva do obale v Playa de Santiago, kjer pri zadnjih požirkih že komaj prenašava vreščanje nemških penzjonerk po drugem glažu popitega vina.
Pozno popoldne na poti proti apartmaju zavijeva še do Roque de Agando od koder se nama lepo odpre pogled na vulkan El Teide na sosednjem otoku Tenerife.
Jardín de las Creces, Camino La Mérica, 5.11.2022
Peti dan najinega bivanja na La Gomeri se dopoldne podava v Jardín de Las Creces, pravljični gozd, ki se nahaja v nacionalnem parku Garajonay. Še bolj mistično bi bilo verjetno kak meglen dan ali po dežju, pa je bilo kljub temu lepo. Po odličnem kosilu v Casa Efigenia La Montaña v Las Hayas, nama ostane čas še za pohod po skrajšani ruti Camino La Mérica. Popoldanske meglice in oblaki nad oceanom nama pričarajo čudovite razglede na dolino Gran Rey in Taguluche.
Alojera, 6.11.2022
Že prejšnji dan sva zviška pogledovala v dolini, ki vodita v Taguluche in Alojero. Najdeva še lepo označeno pohodniško pot, ki pelje do Plaja del Trigo, kjer nekateri uživajo v robinzonskem turizmu. Čudovita temna plaža sicer tokrat zaradi valov ne omogoča kopanja, razgledi pa so vseeno lepi. Vas, ki sicer slovi po pridelavi palminega medu, prehodiva najprej med nasadi palm in pomaranč po dolini od morja navkreber, nato pa se po cesti spustiva nazaj na izhodišče.
Casa de la Miel de Palma, kjer bi si lahko ogledala način pridelave medu, je na žalost zaprta, prav tako tovarna streljaj od nje, zato se potolaživa z odličnim ribjim kosilom v majhni oštariji Prizma, skoraj na obali Atlantika. Na zunaj sicer neugledna gostilnica, s teraso med hišami, naju ne pusti razočarana.
S polnimi želodčki se zapeljeva še v Taguluche. Na poti se vreme že spreminja, tako občudujeva mavrice nad cesto. Pred nočjo se zapeljeva še do Los Roques, kjer oblaki in meglice dajo sonce spat.
Nacionalni park Garajonay, 7.11.2022
Greh bi bilo oditi z otoka, brez, da bi se sprehodila skozi gozdove nacionalnega parka Garajonay. Vlaga, ki do najvišjih točk otoka po dolinah z morja prihaja v te mistične gozdove, ustvari filmske prizore še posebej takrat, ko se meglice zapletejo med krošnje košatih in z mahom oblečenih dreves. Najprej narediva krog po ruti 6, ki se prične pri Laguna Grande, nato pa še po označeni poti Cañada de Jorge – Montaña de la Araña, ki se prične pri El Raso de la Bruma.
Dan zaključiva z razgledi nad Alojero in poznim kosilom v restavraciji Los Chorros de Epina.
Playa de Caleta – Punta San Lorenzo , 8.11.2022
Predzadnji dan najinega bivanja na La Gomeri se po jutranjem občudovanju barv nad Roque de Agando zapeljeva proti severovzhodu otoka, skozi Hermiguo do plaže Caleta, nad katero je izhodišče za pohod po obalni poti do rta San Lorenzo. Pot je lepo označena in vzdrževana med velikimi agavami, od koder je moč opazovati silne valove Atlantika. Na koncu poti naju čaka še spust do bazena, kjer se kljub valovom lahko predava užitkom tople morske vode. Po vrnitvi si ogledava še plantažo aloje, kosilo pa si privoščiva v že preverjeni restavraciji v sklopu etnografskega muzeja na prostem (Museo PEG Los Telares).
Čas nama dopušča še vožnjo na del otoka, ki ga še nisva raziskala. Najprej se sprehodiva še do cerkvice Ermita de San Isidro pod vasico Alajeró, za konec dneva pa se spustiva pod najino vas do vasice La Dama, ki je praktično obkrožena z bananinimi plantažami.
Punta de Avalo -Playa del Águila, Tenerife, 9.11.2022
Zadnji dan bivanja na otoku nama je kar malo žal, da že odhajava. Ravno, ko se navadiš ovinkastih cest, ko veš, s katere strani in kdaj pričakovati vlažne oblake, in od kod se bo pokazalo sonce, je čas za pakiranje. Še preden se vkrcava na pozno popoldanski trajekt, se sprehodiva po sicer zaprti cesti od Punta de Avalo do cerkvice na rtu San Sebastian de La Gomera. Ko hodiva po cesti pod krušljivimi stenami, nama je jasno, zakaj je cesta zaprta. Razgledi pa so vseeno dih jemajoči, še posebej pa pogled na kamnite strukture, ki se pojavljajo nad cesto.
Ob povratku v San Sebastian se sprehodiva še po mestu in privoščiva okusno kosilo v eni od mini restavracij v starem delu mesta.
Tenerife
Otok, z najvišjo goro oziroma ognjenikom v Španiji, sva z La Gomere opazovala dobršen del prvega dela potepanja. Z večernim trajektom se prestaviva z enega otoka na drugega. Kot sva kasneje ugotovila, sva tudi tokrat imela srečo z izbiro nastanitve, kar sicer ob prihodu v temi ni bilo zaznati, saj naju je sprva oblajal sosedov pes, zjutraj pa naju je zbujal petelin z bližnjega kurnika. A še vseeno lepše, kot pa v kateremkoli resortu ob obali sredi betona in pločevine. Tudi tisto jutranje kikirikanje sva vzela za lepo budnico še posebej po tem, ko naju je soseda založila z domačimi jajci. Oddaljenost in višinska razlika od morja nama je prav tako prizanesla z vlago in soparo. Apartma Rentaliday Mirador de Isora v bližini Tejina de Isora na jugu otoka nama je v devetih dneh bivanja kar prirastel k srcu.
Vulkan Chinjero, 10.11.2022
Prvi dan bivanja na otoku se podava v višja nadstropja, v smeri ognjenika El Teide, ki obkrožajo številni manjši ognjeniki in ostanki le teh. Sicer načrtovano izhodišče sva nekako zgrešila, tako, da sva običajno označen pohod dodobra podaljšala na slabih 16 kilometrov. Finale le tega je bil krog okrog vulkana Cinjero. Na celotni poti se bolj ali manj odpira pogled na El Teide, razen v gostem pinijevem gozdu, kjer čez 20 cm dolge iglice pinij ustvarjajo lepo senco in zastirajo poglede.
Občutki hoje po površini, ki je videti tako tako, kot bi se še včeraj pod nogami razlivala žareča lava, je nekaj posebnega. Človek se kaj hitro zave svoje minljivosti in majhnosti. Ob povratku najdeva še gostilnico s prenočišči, ki je sicer sirarna. Krožnike sva pomazala, gostilnica Caserio Los Partidos pa nama bo ostala v lepem spominu tako po hrani kot po gostoljubnosti družinice, ki jo vodi.
San Cristóbal de La Laguna, La Orotava, 11.11.2022
Glede na to, da sva v preteklih dneh prehodila kar nekaj stezic, cest in hribov, je bil že čas, da si vsaj en dan vzameva čisto na off. Po zajtrku ob čebljanju sosedovih kur, se zapeljeva pod El Teide čez kaldero Las Cañadas do centra za obiskovalce El Portillo, kjer si ogledava sicer ne prav cvetoč, pač letnemu času primerno, botanični vrt, nato pa si ogledava še poučen film o nastanku otokov in delovanju vulkanov. Zanimivo, da so prav vsi zaposleni v centrih ustrežljivi in na moč gostoljubni, vstopnin pa nisva zasledila.
Pot nadaljujeva do observatorija El Teide. Le tega, oziroma ogromne teleskope, sva si ogledala zgolj od daleč, saj se je za voden ogled potrebno naročiti. Nadaljujeva proti severu otoka do mesta San Cristóbal de La Laguna, starodavno prestolnico Kanarskih otokov. Staro mestno jedro je pod Unescovo zaščito, sprehod po njem pa prav prijeten, še posebej, če ga zaključiš v oštariji kot je Bodegón Tocuyo.
Z izletom nadaljujeva po severni strani otoka, večer pa dočakava v čudovitem vrtu Jardínes del Marquesado de la Quinta Roja v La Orotavi. Mesto je že samo po sebi skoraj muzej na prostem z ozkimi uličicami, lesenimi balkoni, za piko na i pa je tudi kulinarična izbira precej široka.
Alto de Guajara, 12.11.2022
Glede na količine pločevine na spodnji postaji gondole, ki turiste prevaža na El Teide, se odločiva, da naju vrh oziroma zgornja postaja gondole tokrat ne bo videla. Sva pa zato izbrala tisoč metrov nižji hrib s katerega sva imela tistega dne verjetno najlepši razgled na sam vulkan in najvišjo goro v državi. Alto de Guajara slovi tudi po tem, da je prav z vrha tega razglednika že leta 1910 francoski astronom Jean Mascart preučeval Halleyev komet na poti mimo Zemlje. Ostanki obzidja, do koder je astronom svojo opremo transportiral z osli, so še vedno vidni.
Vzpon pričneva pri centru za obiskovalce Cañada Blanca, od koder vodi več lepih označenih poti. Na Alto de Gauajara se podava po krožni poti v nasprotni smeri urinega kazalca, tako, da imava strm vzpon na začetku ture, spuščava pa se po položnejši poti z razgledom na El Teide in kaldero Las Cañadas.
Dan zaključiva ob morju ob svetilniku Abona, streljaj od opuščenih stavb – sanatorija, kjer so včasih naseljevali gobavce. Med špansko državljansko vojno (1936-39) je na otoku Tenerife preplah povzročil izbruh gobavosti. Takratno medicinsko znanje je kot edini način zdravljenja poznalo izolacijo v toplem in sušnem podnebju. V ta namen je bilo zgrajen sanatorij, ki je obsegal štirideset zgradb, vključno s krematorijem, spalnicami, bolnišnico in impresivno cerkvijo.
Nad Masco, 13.11.2022
Ovinkastih cest sva se navadila že na La Gomeri, pa vendar odsek med Santiagom del Teide in Masca sodi med tistih prvih pet najbolj strmih in zavitih. Za razliko od večine turistov se sama ne spustiva v “najbolj fotogenično” vasico Masca, ampak parkirava na parkirišču nad njo, od koder se podava po samotnih stezicah med kaktusi in alojami do razglednika Teno Masca in vrha Tenograd Masca, od koder se nama odpirajo razgledi proti Buenavista del Norte. Med potjo se zverzirava še v lupljenju sadežev kaktusa opuncija, katerih se do sitega najeva – brez posledic in vbodov tankih kaktusovih bodic, če odštejem enega samega v svojem jeziku.
Po pohodu se zapeljeva še do mesta Garachico, kjer dava spat sonce, ki se sramežljivo skriva za oblaki, tako, kot je v navadi na tem delu otoka.
Ermita del Caserio – Mirador de Aguaide,Playa de las Teresitas, 14.11.2022
Tokrat se po avtocesti po vzhodni strani otoka zapeljeva skozi La Laguno vse do vasice Las Carboneras, od koder se po lepi označeni poti sprehodiva do razglednika Aguaide, od koder se nama s prepadnih pečin odstira razgled do mesta Punta del Hidago. V območju parka so značilne tudi v hrib vkopane hiše. Le teh na poti srečava kar nekaj, še celo več. Pot je speljana praktično čez njihove strehe. Prepadne soteske obrnjene proti oceanu človeka ne pustijo brezbrižnega. Po krožni turi čes Las Escaleras prideva nazaj na izhodišče. V vasici zaman iščeva odprto oštarijo, zato se greva odžejat v sosednjo vas, ki leži na izhodišču krožne poti okrog špičastehga vrha Taborno. Vrh in goro opazijeva z orošenimi steklenicami Dorade v rokah.
Za konec dneva se zapeljeva še na opevano plažo Teresitas, kjer poleg mivke za kopalkami ne najdeva nekega globjega smisla. Je pa res, da sva se dodobra nasmejala “lepemu” paru, med tem, ko sta se trudila svoje “idealne” počitnice prikazati na instagramu.
Paisaje Lunar, 15.11.2022
Paisaje Lunar je še ena izmed tistih točk na otoku, ki so vredne ogleda že zaradi tega, ker do tja ni speljana cesta. To pomeni, da ni preveč turistično oblegana, do tja pa vodi lepo speljana pot skozi gozd pinij. Prav fascinantno je, kaj voda, veter in sonce v tisočletjih ustvarijo iz vulkanske kamenine. Človek ima občutek, da se bodo bele kamnite oziroma šodraste stukture zdaj zdaj zrušile same vase. A očitno bodo stale še nekaj časa.
Do izhodišča se zapeljeva čez Boca Tauce, od koder se nama v dopoldanski luči pokaže El Teide in Pico Viejo. Za povratek uporabiva isto pot, kjer ob sončnem zahodu srečava trume turistov, ki so vplačali aranžma “sončni zahod pod El Teide s šampanjcem v roki”.
Midva sva sonce dala spat brez doplačila in sicer kar za dva otoka. El Hiero in La gomero.
Playa de Benijo – Las Palmas De Anaga, 16.11.2022
Kljub oddaljenosti področja parka Ananga od najinega začasnega doma, se tja podava še enkrat, po najhitrejši poti, avtocesti do La Lagune, nato pa po ovinkasti cesti skozi goste gozdove na drugo stran otoka, vse do obalnega mesteca Almaciga, od tod pa po obalni cesti do zaselka nad plažo Benijo. S parkirišča se podava po označeni poti oziroma makadamski cesti do vasice El Draguillo. Od tod naprej vodi sicer zaradi rahle podrtosti zaprta pot, za moje pojme pa ena lepše speljanih poti na otoku, kar sva jih prehodila. Prepadne stene in soteske, ki se iztekajo v ocean, ki se peni ob ostrih skalah na obali, vzbujajo v pohodniku strahospoštovanje. Najin cilj je zapuščena vasica Las Palmas De Anaga, v kateri je nekaj napol porušenih značilnih stavb za to področje pred davnimi časi. Med njim je tudi cerkvica, prepozno zaprta, saj so notranjost večinoma izropali.
Na rtu nad strmo obalo pod vasjo poslušava valove in občudujeva velike gmote, ki štrlijo iz modrega oceana – Roques de Anaga.
Ob povratku je slika spet drugačna, saj popoldanske ure prinesejo vlago, meglice in oblake. Lepo vreme zdrži še toliko, da se okrepčava v ribji restavraciji nad plažo Benijo. No, vreme se je sicer pokvarilo, a ne za fotografiranje…
Ob povratku se ustaviva še v večerni La Laguni, ki se že pospešeno pripravlja na novoletne praznike.
San Juan De Rambla, 17.11.2022
Zadnji dan potepanja po Kanarskih otokih preživiva v natikačih, brez pohodnih čevljev. Zapeljeva se do mesta San Juan De Rambla, kjer sva po tihem sicer upala, da se bova lahko kopala v naravnem bazenu Charco del Viento, a ob pogledu na nekaj meterske valove, ki se zaletavajo ob obalo, naju je volja do samomora minila.
Nadaljujeva še do mesta Icod de los Vinos, kjer si ogledava še Hišo banan (Casa del Plátano). Zanimiva predstavitev veliko vrst bananovih palm, ki uspevajo na tem področju z vso zgodovino plantaž in proizvodnje banan na Kanarskih otokih. Sprehodiva se še skozi mesto do opevanega zmajevca, ki naj bi štel preko 1000 let (Drago de Icod de los Vinos), nato pa se končno zapeljeva še do plaže Abama, ki je praktično najbližja najinemu začasnemu domu. Do nje vodi cel kup stopnic, če seveda nisi gost Ritz-Carlton resorta. V tem primeru se v družbi lift lady na plažo daš zapeljati s panoramskim dvigalom.
Pod črto
Za razliko od zelo malo prehojenih kilometrov na zadnjem potovanju po Turčiji, sva tokrat prehodila 128 km in premagala skoraj 6 višinskih kilometrov. Prav za noben meter nama ni žal, saj so Kanarski otoki odlična destinacija za pobeg iz novembersko sive Gorenjske. Ogromno sva videla, doživela, se naužila sonca in čistega zraka, ogromno pa ostaja, mogoče za kdaj drugič, na kakem drugem otoku izmed vseh Kanarskih.
Nad prijaznostjo in gostoljubnostjo domačinov, ki sva jih srečevala, ne moreva imeti pripomb, kar je še en razlog za morebiten obisk v prihodnosti. Tudi kulinarika prepletena z zgodovino na otokih zmaga. Tako se lahko pod črto le zahvaliva za še eno čudovito izkušnjo.
Skupni stroški potovanja za oba: 3580 €
Od tega:
- letalske karte, Ryanair z Bologne do Tenerife Sud: 652 €
- rent a car (Cicar) za 18 dni: 572 €
- apartma Tenerife: 462 €
- apartma La Gomera: 660 €
- trajekt Tenerife-La Gomera (povratna): 198 €