Potepanje po Hrvaški, Črni Gori in BiH

Kraji južno od naših me vedno bolj privlačijo. Po eni strani skrivajo še ogromno neraziskanih in ne preveč obljudenih kotičkov, po drugi strani pa so to še vedno nekoliko “cenejši” kraji.

Za tokratni  končni cilj sva si izbrala Črno Goro, hribe nad Kolašinom in Durmitor, še prej sva šla povohat morje in lavando, okusit letošnji Paški sir in uživat mir ob Bačinskih jezerih.

---

Po treh dneh v Novalji in dnevu in pol ob Bačinskih jezerih Hrvaško zapustiva pri Metkoviću. Po odlični kulinarični pavzi v Stolcu prečiva BiH vse do Bileče, nato pa nadaljujeva proti Podgorici in naprej po slikovitem kanjonu reke Morače do Kolašina. Sledi oskrba z najnujnejšim v lokalnem marketu, nato pa vožnja do 1750 m visokega Vranjaka, kjer se “nastaniva” v enem izmed pastirskih hišic (Eko Katun Vranjak).

Prvi večer le občudujeva večerne barve in preštevava zvezde nad hribi, naslednji dan pa se podava na celodnevno turo. Troglav, Zekova glava in Crna glava in njihovi grebeni nudijo čudovite razglede na okoliške hribe in jezera. Ob tem spoznava še pohodnika iz Finske. Z Markom in Taino smo skupaj prehodili doberšen del poti.

Odlična domača hrana in gorski zrak sta po celodnevnem pohodu poskrbela, da sva se kaj kmalu regenerirala.

---

Kar teško je bilo slovo od Ane in Darka in katunov nad Kolašinom. Oba gostoljubna, Ana odlična kuharica, Darko pa živa enciklopedija kar se tiče hribov in hribovskih tur v daljni in bližnji okolici. Tako nama ob omembi Durmitorja predlaga, naj se najprej zapeljeva čez tako imenovani Prsten okrog Durmitorja.

Preko Kolašina se spustiva v dolino, si ogledava še Biogradsko jezero, nato pa nadaljujeva proti Mojkovcu in skozi kanjon reke Tare. Na kratko se ustaviva še na mostu Đurđeviča Tari, preštejeva le nekaj od preštevilnih jeklenic, ki služijo zip lineu preko kanjona, nato pa nadaljujeva proti Žabljaku.

Po kratkem postanku ubogava Darka in se res zapeljeva v smeri Štuoca. Od tod naprej v smeri Nedajna, Trse, Prutaša in Sedla uživava v pokrajini, ki se od tiste prijazne Durmitorske spreminja v tisto surovo, hribovito. Na “srečo” je vreme takšno, da onemogoča panoramske razglede, saj bi drugače verjetno na cesti ostala do noči.

Tako si po vrnitvi nazaj v Žabljak ogledava večino kampov, izbereva pa Mlinski potok, ki je odlično izhodišče za lažje in težje pohode, pa še razgled ima lep.

Po prvi prespani noči v kampu se podava do planin nad jezerom Zminje, naslednji dan pa si za izhodišče izbereva Dobri do, od koder preko Škrčkega ždrijela prideva do Škrčkih jezer.

Ob večerih si v kampu izkušnje ob kozarčku izmenjujemo s Sonjo in Markom.

---

Po tridnevnem odklopu v Durmitorju je na žalost čas, da obrneva proti domu. Preko Nedajna se zapeljeva proti Pivskem jezeru, od tod pa v smeri Sarajeva, kjer prespiva v že preizkušenem hostlu Massimo. Seveda brez obiska Čaršije ne gre.

Po jutranji kavi in pitah iz Sarajeva potegneva proti Zenici, kjer obiščeva še Sanela in njegovo družino, nato pa proti domu.

Spet sva naredila čudovit krog po naši bivši domovini, dolg nekaj čez 2000 km. In že zaradi novih prijateljstev se je splačalo!