Je že tako, da je treba ob začetku poletja na dopust. Če se le da, na morje. Vsaj tja do Poreča… če se le da. No, midva sva si zadala cilj, da dopust začneva na Koroški Beli na gasilski veselici. In ker se je ta zavlekla globoko v noč bi znalo biti, da sva prav zaradi tega na nedeljsko popoldne krenila v čisto drugo smer kot pa v tisto, v kateri naj bi bil Poreč.

Med potjo proti Ljubljani kontaktiram meni dragega prijatelja Dragana, ki mi iz Novega Travnika javlja, da dežuje in namesto na kolesu preživlja dan na sedežni. Obenem pove, da sva dobrodošla. Povabilo po tem, ko popijeva kavo in snedeva sirnico v Jajcu, tudi izkoristiva.

Po odličnih čevapih v družbi Dragana in nekaj piv zaključimo večer. Ponedeljkovo jutro začnemo prav dopustniško, se srečamo še z Nenadom, nato pa nadaljujeva pot proti Tjentištu, najinemu prvotno zastavljenemu cilju. Po srečanju z Gito in Matijem sredi Sutjeske, se nastaniva v skoraj opuščeni stavbi pošte, kjer nama Tijana in Žika oddata ne preveč luksuzen, a čist apartma.

Sutjeska, Donje Bare, Gornje Bare

Na vremensko ne preveč obetaven torek se podava v raziskovanje Sutjeske. Sprva se zapeljeva do spominskega parka, nato pa z avtom v breg proti jezeru Donje Bare, od koder se sprehodiva do razglednika Borič. Od tod se nama odpira razgled na cesto, ki se daleč pod nama vije skozi Sutjesko. Do avta prideva ravno, ko se ulije. Povedriva, nato pa se spustiva do izhodišča za Gornje Bare. Steza do tja je v zgornjem delu precej zaraščena, posledično sva do riti mokra, a za lepe razglede je bila to še najmanjša žrtev. Ob jezeru pod Uglješin vrhom bi uživala dlje, če naju ne bi spet pregnala ploha.

Sledi spust v dolino in kosilo v eni izmed restavracij na vhodu v Sutjesko, ki se že koplje v pozno popoldanskem soncu.

Slap Skakavac in Trnovačko jezero

Sreda je bila rezervirana za skupno turo z Nenadom in Draganom po njuni izbiri. 180 kilometrov sta prevozila za dobro jutro iz Novega travnika do kave v najinem apartmaju na Tjentištu, od koder smo se podali do Dragoš sedla. Onadva s kolesom, midva z avtom. S sedla do razgledne točke je le par minut hoje, od tod pa se odpre razgled na 75 metrov visok slap Skakavac. Tačas, ko se vrneva do avta, sta tudi Nenad in Dragan na parkirišču, od koder se peš podamo pod slap. Pot je precej zaraščena in neuhojena. Brez pomoči Nenadovega prijatelja, sicer gorskega reševalca, bi verjetno še lep čas tavali po pragozdu Peručice.

Sprva nam uspe zgrešiti pot tako, da pridemo tik nad slap, kasneje le najdemo pot do tolmuna pod slapom. Imeli smo kaj videti.

Po povratku na Dragoš sedlo se zapeljemo še približno 8 km po makadamski cesti do Prijevora pod Magličem. Od tod sledi spet spust do Suve jezerine, nato pa kratek vzpon še do Trnovačkega jezera. Od Prijevora dalje smo praktično že na ozemlju Črne gore.

Ob jezeru se pri pastirjih okrepčamo, nato pa z nekoliko podaljšanim korakom potegnemo nazaj proti Prijevoru, kjer nas že skoraj ujame noč. Turo zaključimo pri naravnem hladilniku v Tjentištu pri Tijani in Žiki. Nenada in Dragana čaka še dolga pot do doma, midva pa na zaslužen počitek.

Zelengora – Sarajevo

Na četrtkovo jutro se ležerno spakirava, popijeva kavo, pokramljava še z gostoljubnima Tijano in Žikom, nato pa se skozi Sutjesko zapeljeva proti Zelengori. Do Čemerna po lepi “magistralki”, kjer zavijeva navkreber še nekaj kilometrov po asfaltu, nato pa s hitrostjo turista na kolesu nadaljnjih slabih 20 km po makadamu. Cesta je na določenih predelih res bolj za traktorje kot za osebne avtomobile, a midva vztrajava… vse dokler se cesta ne prične spuščati proti Jugovemu jezeru. No, tu, sredi najdebelejšega šodra na cesti, se najina pot začasno konča. Presekana pnevmatika me zbeza iz avta v roj veselo grizljajočih obadov. Ko se otresem prvih napadov in jim dam kontro z repelentom iz daljnega Omana, se posvetim bolj finim vulkanizerskim opravilom. Ravno, ko sem že dobil voljo, da bi odvil vse vijake na avtomobilu, se nama s smeri Kalinovika pripeljeta dva mladca s kamionom, otovorjenim s kravami. Po uvodnih pozdravnih besedah jima nisem mogel preprečiti, da bi se lotila menjave scefrane pnevmatike. Tako je bil pit stop na šodrasti in strmi cesti še krajši od predvidenega. Fanta niti pijače nista hotela v zameno za postorjeno. Zaželimo si srečno pot in vsak v svojo smer. Midva proti Jugovemu jezeru, nato pa do Orlovačkega, kjer si ogledava lokacijo za spanje, se osveživa v jezeru, nato pa se povzpneva na bližnji Stog, od koder dava sonce spat.

Po nevihtni noči se prebudiva v oprano jutro. Po slabo označenih in precej zaraščenih stezicah se povzpneva na predvrh Orlovca. Prav preveč ti hribi in planine niso oblegani. V celem dnevu sva srečala zjutraj le Čeha, ki je spal nedaleč stran v šotoru, zjutraj sta Orlovačko jezero obiskala še nadzornik nacionalnega parka in lovec, sicer pa sva slišala le pozdrav planinca z oddaljenega sosednjega vrha.

Živo zeleno obarvane planine in vrhovi te prisilijo, da se ustavljaš pogosteje, kot se navadno v naših skalah. Gorskemu cvetju kar ni konca, materino dušico za čaj pa sva nabrala tako rekoč mimogrede.

Po povratku k jezeru se okrepčava, nato pa s planine zapeljeva v smeri Kalinovika od koder nadaljujeva proti Sarajevu. Sledi večer s čevapi in narghilo, jutro s pitami vseh vrst z jogurtom, bosansko kavo in rahatlukom, nato pa povratek v domovino.

Sarajevo še vedno ostaja tisto, česar ne smem zgrešiti, če se mudim tam dol. Pa če je to le za postanek in sprehod skozi Baščaršijo in malico s čevapi. Se pa tudi to legendarno mesto spreminja. Po mojem na slabše… glede na to, da je tista prava Sarajevska beseda na čaršiji že redko slišana.