Cuba 2012
Na zadnji dan leta 2011 se z Romanom odpraviva na zadnji kapučiner leta. Ob dišeči omami nanese debata na silvestrovanje. Roman se odpravlja v Novo gorico k sošolcu Dominiku jaz pa v nočno dnino.
In potem beseda nanese na plane za naslednje leto. Roman omeni Dominika in njegovo agencijo, ki se ukvarja s prodajo letalskih kart in pa opcijo, da bi šli v začetku prihajajočega leta na Cubo. No, takrat je tud mene zapopadlo, tako da ga poprosim naj mi javi, če se slučajno najde še kaj prostora v ekipi.
In se je…ob pol dveh zjutraj 1.1. me modela kličeta v službo, naj jima povem mail naslov…na mailu pa rezervacija letalske karte za Havano.
In smo šli…
Na koncu se nas nabere 6. Dominik, Nataša, Roman, Željko, Eric in jaz. 31.1. že letimo iz Benetk proti Madridu, od tam pa čez veliko vodo proti Havani.
Havana
Tja prispemo pozno zvečer. Po kontrolah na letališču se dobimo z modelom, po imenu Fabio, se napakiramo s prtljago vred v taksi in se odpeljemo proti 20 km oddaljenemu centru Havane.
Dec nam priskrbi prenočišča v prvih Casa particular v Havani. Ker nas je 6, smo nastanjeni v dveh, saj je maksimalno število sob v teh privatnih nastanitvah manjše od naše skupinice.
Namestimo se v sobe, potem pa na potep po ulicah Havane do terase hotela Inglaterra kjer še pozno v noč odmeva cubanska glasba. Po parih Bucanerotih nas noge same nesejo proti posteljam, saj je za nami kar nekaj ur letenja in pa 6 urni časovni zamik – itak so tam za cajtom 😉
Naslednji dan pa…Havana v vsem svojem sijaju. Drugi svet, druge navade, na ulicah vrvež, pogled na avtomobile pa…hm, kdaj se je tu ustavil čas?
Namesto jumbo plakatov, svetlobnih napisov in reklam…veliko bolj slikovite ulice od naših. Čeprav sem in tja umazani pločniki, tako da je težko spremljati pasjeke po pločnikih in ujeti vse tisto, kar se na ulici dogaja. Vse je sproščeno, glasno, v ritmu muzike, ki prihaja z vseh strani…in to tiste, ob kateri ne ostaneš miren. Zvoki se ujamejo v uho in te spremljajo cel dan.
Pred vhodom v cerkev preverjam, ali je to res cerkev ali oštarija…ker tam pa nažigajo musko do amena 😉 Ja, ljudje se veselijo življenja in očitno je, da se veselijo tega življenja tu in sedaj!
Ker imamo v teh nekaj dneh namen videti, spoznati in doživeti čim več tiste pristne Cube, se z s Fabiom Natašo in Dominikom odpravimo na drug konec Havane v pregovore za najem kombija. Že sama pot do tja…hm, usesti se v avto, ki je kar nekaj let starejši od mene pa vendar…spoliran bolj, kot jaz…doživetje.
Na kratki poti čez mesto človek doživi marsikaj…definitivno več, kot pri nas v enem tednu. Od potujoče tržnice, reciklaže pločevink sredi ulice do zanimivega sogovornika v vlogi taksista, ki nam lepo razloži katera stavba je ruska ambasada. Na vprašanje kje naj bi bil ljubljeni vodja pa seveda modro molči. Revolucija še traja 😉
Na Cubi čas teče zeloooo počasi. Ura ni gospodar ljudi v teh krajih. Kak dan si mora človek vzeti, da zavestno preklopi na njihov način življenja. Vsi dogovori, ki so vezani na uro…ja, jih je treba vzeti z rezervo, dodati nekaj ur, da pridemo do približno točnega podatka 😉 Taksist, ki naj bi nas popeljal po tej lepi deželi je s svojim kombijem zamujal debelo popoldne. Ravno prav za pohajkovanje po mestu, uživanju v glasbi, hladnih coctailih, pivu in absorbiranju vsega, kar se na ulicah dogaja.
Kar se časa tiče…tu dobi človek občutek, da se nikomur ne mudi, še najmanj pa policajem, da je avtomehanik za vsakim vogalom in da je šola eno samo veselje.
Seveda pa je Havana tudi priložnost za tiste, ki bi radi zaslužili na račun zgodovine, na račun Ernesta “Pape”, na račun Buena Vista Social Club in drugih “znamenitosti”… mesto pa je vedno polno zanimivih obrazov. Ko se končno uspemo uskladiti s Farijem, šoferjem našega taxija, se poslovimo od Havane in odpravimo proti 330 km oddaljenemu Trinidadu.
Trinidad, Ancon, Manaca Iznaga, Topes de collantes
Trinidad leži v provinci Sancti Spiritus, obliva pa ga toplo Karibsko morje. Mesto je poznano predvsem po tem, da naj bi glasba v mestu ne utihnila. Na glavnem trgu se nenehno dogajajo plesne predstave, druženja, koncerti… V poznih večernih urah prispemo v mesto, se namestimo v Case particular, povečerjamo…več časa za spoznavanje mesta si vzamemo v naslednjih dneh.
Po zasluženem počitku se četrti dan zapeljemo do dobrih 15 km oddaljene plaže Ancon. Uživanje na vroči mivki, toplem morju, hladni pijači… Jap, našli smo še en smisel življenja.
Da pa se slučajno nebi “zaležali”, si ogledamo še samo mesto Trinidad. Mesto je res prijetno. Osrednji del, tlakovan s kamni, je tako rekoč zaprt za promet, saj se le tu in tam pripelje kak starodobnik precej starejši od mene. Tako je odkrivanje zanimivosti mesta še prijetnejše.
…in zares je Trinidad poln glasbe. Na vsakem koraku jo je slišati, povsod je poslušalec ali naključni plesalec dobrodošel…
Peti dan se zapeljemo do Manaca Izange, ki se nahaja v dolini prepredeni s polji sladkornega trsa. Nad posestvom se dviga 45 metrski stolp, zgrajen leta 1816, s katerega so lastniki plantaž sladkornega trsa nadzorovali afriške sužnje na delu. Obenem je stolp s tremi zvonovi služil tudi obveščanju. Vsak zvon je imel svoj ton. Večji je bil uporabljen za začetek in konec dela, srednji za praznik, manjši pa za velikonočni teden. Kombinacija zvonjenja večjega in srednjega je pomenila pobeg sužnjev s posestva, zvonjenje velikega in malega zvona je sporočalo upor sužnjev, družno zvonjenje vseh treh zvonov pa je bil znak za napad piratov.
Po ogledu posestva z razglednega stolpa si za drobiž privoščimo NEALKOHOLNO pijačo iz sladkornega trsa. V soparnem podnebju se prav prileže, čeprav pijača ni ohlajena ampak narejena pred našimi očmi.
Z Manacasa se odpeljemo nazaj proti Trinidadu, od tam pa naprej v naravni park Topes de Collantes. Park je poraščen s tropskim rastlinjem, saj je z z Atlantika prihajajo topli in vlažni vetrovi.
Vršiške serpentine se skrijejo proti tem, ki so nas peljale v džunglo, kjer so se svoje čase skrivali kubanski revolucionarji. Ko prispemo na najvišjo točko, ki je kakih 800 m skoraj direktno nad morjem, nam Fari da napotke kje vodi pot do slapov in tolmunov – Sendero Caburni.
Po slabi uri hoje skozi rastlinje, ki je v naših cvetličarnah naprodaj za nemalo denarja (beri: razne drevesne zajedalke, orhideje…), prispemo do tolmuna z manjšim slapom. Osvežitev v hladni vodi se prileže… Nazaj grede je pot težja, saj je potrebno prepešačiti celo prej prehojeno pot nazaj navzgor. Na polovici poti se prileže v okrepčevalnici sveže stisnjen pomarančni sok…ma tudi rum paše zraven 😉
Naslednji dan si privoščimo še podrobnejše raziskovanje Trinidada. Še to…vse dni smo bili nastanjeni v dveh Sasah particular, katerih lastnice sta sestri – Nilda in Maria (eden od naslovov: Casa Nilda Ponce, Calle Frank Pais No. 518, Trinidad). Toplo priporočam. Mami sta odlični kuharici 😉
Čeprav samo mesto ni veliko je v njem zanimivosti za nekaj dni. Na vsakem koraku se kaj dogaja, ljudje pa za razliko tistih v Havani ne silijo vate z vsem tistim, kar bi ti radi prodali.
Zadnji večer v Trinidadu se še po kratki deževni plohi sprehodim po barvitem mestu…
Cienfuegos, Playa Girón, Cienaga de Zapata
Naslednji dan nas Fari odpelje proti Cienfuegosu. To pomorsko mesto je eno najpomembnejših pristanišč države, center s trgovino s sladkorjem, pa tudi kavo in tobakom. Od leta 2005 je pod UNESCO-vo zaščito kulturne dediščine zaradi arhitekture, ki izvira iz 19. stoletja. No, naš postanek v mestu je bil kratek…
Naš naslednji cilj tega dne je Playa Girón in Prašičji zaliv – Bahía de Cochinos. Playa Girón se nahaja v enem izmed največjih mokrišč na svetu, vse pa še vedno spominja na invazijo oboroženih kubanskih izgnancev leta 1961, ki jih je sponzorirala ameriška CIA.
Po kratkem osveževanju zgodovine se napotimo do bližnje farme krokodilov v naravnem rezervatu v Cienaga de Zapata (močvirje Zapata). Priložnost pa izkoristimo, da goveje in svinjsko meso na krožniku zamenjamo za krokodiljega 😉
Med tem, ko čakamo na specialitete iz krokodiljega mesa, se sprehodim po okolici…
Ob prihodu v vas naletimo na zanimivo “praznovanje”. Domačini pripravijo dobrodošlico ameriškim turistom. Spečejo jim torto, okrasijo dvorišča…hm, prav zanimivo. Midva z Romanom pa tudi doživiva presenečenje svoje sorte. V sobi imava hladilnik, v hladilniku pa… 😉 Še dobro, da je bila večerja obilna.
Viñales, Pinar del Rio, Cayo Jutías, San Luis, Maria la Gorda
Naslednji dan se mimo Havane skozi Pinar del Rio odpeljemo proti 390 km oddaljenemu Viñalesu.
Krajši postanki na poti so dobrodošli, saj je Farijevo obvladanje lukenj po cestah in avtocestah Cube včasih prav adrenalinsko.
V mesto prispemo pozno zvečer na že vnaprej naročeno večerjo pri lastnikih naših Cas particular.
Viñales je majhno mesto, hkrati pa središče province Pinar del Rio. Prevladujejo značilne lesene hiše z verando. Področje je znano po klasični pridelavi sadja, zelenjave, predvsem pa tobaka. Pokrajina okrog mesta je tipično kraška. Prebivalci so znani kot pridni pridelovalci poljščin, seveda pa radi tudi počivajo ob večerih na verandah svojih hiš. Zato so gugalniki na verandah tu že skoraj obvezna oprema.
Fotografija hiše roza barve v zgornjem setu prikazuje eno od naših Casa particular. Link do nje pokaže tudi notranjost hiše in ja, ena od sob je kompletna v roza barvi 😉 Počutje v njej…hm. Sicer pa prijazni gostitelji in dobra kuhinja. Priporočam.
V mestu se še vedno najdejo trgovine z živili na “karte”, najbolj založene in urejene so lekarne, v mestu pa je seveda na vsakem koraku moč kupiti sveže sadje in zelenjavo.
Iz mesta se zapeljemo dobrih 5 kilometrov severno, kjer si ogledamo Indijanske jame – Cuevas del Indio, od daleč opazujemo ogromne poslikave po stenah gore Sierra del Vinales in občudujemo iznajdljivost lokalnih rokodelcev 😉
V mestu se nikamor nikomur ne mudi, prevozna sredstva so kolo, stari bleščeči avtomobili in pa živalske vprege. “Naš” Hyundai na ulici izpade kot nekaj, kar je ravnokar padlo iz vesolja.
Vse teče lepo počasi, pa vendar še vedno ujamejo enak datum, kot ga imamo mi 😉
Ko se dan prevesi v večer skupaj sedemo k večerji,po jedi pa se ob kozarčku ruma prileže cigara. In ker na Cubi vsak gostitelj zvija “najboljše” cigare si ta večer privoščimo domače, sveže zvite.
Zjutraj se odpravim na “potep” po mestu…
Po zajtrku se vkrcamo v naš kombi, Fari pa nas odpelje proti plaži Cayo Jutías. Sprva nič kaj obetajoče deževno vreme se v slabi uri obrne v prelep sončen dan. Plaža je obrnjena proti ameriškemu Key Westu…mogoče zato še vedno kontrole kubanske vojske in preštevanje kubancev na poti tja in nazaj 😉
Preštevanje lukenj po cesti do plaže se je izplačalo. Plaža je res lepa, na naše veselje pa skoraj neobljudena. Po sprehodu po mivki skozi mangrove najdemo še ležalnike z oštarijo… 😉
Ob povratku v Viñales na cesti naletimo na zastoj. Vzrok zastoja je prometna nesreča katastrofalnih razsežnosti 😉 Kamion Bucanerosa je zletel v graben…upam, da je s šoferjem vse v redu.
Že popoldne na plaži pridemo na idejo, da bi si za večerjo privoščili kaj svinjsko dobrega. Fari vse lepo organizira, zvečer pa nas odpelje v “predmestje” Viñalesa…kjer še ni električne napeljave. Ko pridemo tja nas vse že čaka. Odojek na vrvi razčetverjen na kovinski mreži dišeč lebdi nad žerjavico, gospodinja nas lepo sprejme, sosed poprime za kitaro…in Bucanerosa hitro zmanjka 😉 Ja plaža človeka izsuši…
Jutra so najlepša…tudi na drugem koncu sveta. Po zajtrku se z Romanom sprehodiva po tistem bolj vaškem delu “mesta”. Čeprav ni v vasi nobenega razkošja, blišča in podobnega so ljudje še vedno nasmejani, prijazni, topli, v sušilnici tobaka pa že navsezgodaj pridni 😉
Ko se Fari sredi dopoldneva le prikaže na dvorišču naše Case particular, se odpravimo v smeri Marie la Gorda. Prej se še poslovimo od gospodinje in mesta…
Vmes se ustavimo še v Pinar del Riu v tovarni sladkega likerja Guayabita del Pinar. Več o sami pijači je moč prebrati tule, moja ocena pa…mmmmmm. Poleg cigar je to edina stvar, ki je prišla z mano v Slovenijo.
Naslednja postaja je San Luis – plantaža tobaka odkoder izvirajo cigare Vegas Robaina. Odlično voden ogled plantaže si ogledamo za drobiž, ob tem pa izvemo ogromno o samem gojenju tobaka, sušenju in na koncu tudi izdelovanju tobaka.
Na poti do plantaže srečamo še mobilni “hladilnik” – prodaja sladoleda 😉
Ob prihodu na plantažo nas vodja plantaže najprej odpelje v rastlinjak, kjer gojijo tisti najkvalitetnejši tobak, ki svoje mesto najde na zunanji plasti cigar.
Nato gremo skozi sušilnico…
Na koncu nam mož, ki ima krepko čez 80 let še demonstrira ročno izdelavo cigar. Njegovi prsti in roke so že krepko zdelane…cigare zvija od otroštva.
Še kratek sprehod po plantaži…
…nato pa proti Maria la Gorda. Med potjo se ustavimo in razdelimo še tisti “cukr” ki ga imamo s sabo…
V Mario la Gordo prispemo proti večeru.
Sledita dva dneva počitka na plaži. Ta del obale je precej neobljuden in je po kilometrih še najbližje Cancúnu v Mehiki. Nastanjeni smo v hotelskem “kompleksu” na peščeni plaži. Kompleks zajema manjše enote v katerih so normalno opremljene sobe. Mogoče se po kvaliteti nekoliko razlikujejo od sob, v katerih smo do sedaj prebivali. Tudi cena je nekoliko višja.
Tu se na kopnem ne dogaja prav veliko, zato pa je pod vodo na pičlih dveh metrih globine vse pisano med koralnimi grebeni. Škoda, ker nisem imel podvodnega ohišja za fotoaparat. Pa drugič…
Po poležavanju na plaži se naša pot nadaljuje proti Havani. Naš šofer Fari je ob tem, ko smo mu povedali, da bomo dva dni v enem kraju pospešeno začel tuhtati, kako bo še dodatno zaslužil. Tako “najame” drugega šoferja taksija s kombijem vred in nam ga da na razpolago, sam pa odhiti k na smrt bolni materi – to je bila njegova “uradna” verzija 😉 No ja, s šoferjem smo bili zadovoljni, prav tako z nekoliko starejšim kombijem…
Soroa, Havana
Postaja dan pred prihodom nazaj v Havano je bila Soroa, vasica ob “avtocesti” ki pelje čez celo državo. Ponaša se z orhidarijem in pa s slapovi, do katerih je slabih 10 minut hoje.
Vodička skozi orhidarijum nam lepo predstavi vse, kar park premore. Ogled slapov kasneje nas niti ni tako fasciniral kot sadje, ki smo ga za drobiž kupili pri lokalnem prodajalcu ob slapovih. Imena sadeža ne poznam.
Z lastnikom prenočišča smo se že pred odhodom v orhidarij dogovorili, da bi imeli za večerjo nekaj mesnega…pečenega na žerjavici… Ni bilo treba dvakrat omeniti in že je bila populacija na dvorišču za glavo manjša.
Med tem, ko se pripravlja večerja se sam podam skozi vas…
Doživetje je videti, kako je otrokom “vožnja” v starem avtomobilu, ki ga ziblje oče v strašansko veselje, kako je nekoliko večjim mulcem avtobusna postaja več kot igrišče za squash, kako še vedno na vsakem plotu “navijajo” za “ljubljenega” vodjo, kako je palma lahko božično drevo in kako lastnik kokošjih jajc parkira svoje “dostavno” vozilo. Vse to na pičlih 500 metrih špancirja.
…medtem je večerja pripravljena.
Naslednji dan nas čaka še pot od Soroe do Havane. V Havani odložimo prtljago v enem od prenočišč v katerih smo bili prve dni, dan pa izkoristimo še za potepanje po Havani.
Ob obali je bilo vetrovno, tako, da smo lahko videli kakšna je moč Atlantika. Razgledne ploščadi gradu Morro pred Havano so bila ta dan zaradi visokih valov zaprta.
Med tem, ko promenado Malecon z valovi zaliva Atlantik…
…pa notranjost Havane živi povsem “umirjeno” življenje. Ulice so vse: otroško igrišče, nogometno igrišče, igralnica, slikarska šola, baseball igrišče, prostor za druženje, avtomehanična delavnica, tržnica, mesnica… Vse te ulice pa imajo še nekaj, kar naše ulice nimajo in vprašanje, če bodo kdaj imele. Nasmeh. Toliko nasmehov, kot sem doživel v enem popoldnevu v Havani jih težko našteješ pri nas v celem letu.
Še za konec: Naše popotovanje je trajalo 14 dni, od tega odštejemo dva dni, ki jih človek porabi za pot čez lužo in nazaj z vsemi prestopanji na letališčih in transferji. Ostane 12 dni uživanja na tem lepem otoku. Dvanajst dni je na žalost premalo da bi človek globje spoznal to deželo, je pa dovolj, da začuti utrip in da ga vleče nazaj…nazaj, med nasmejane in vesele ljudi, čeprav je njihov standard daleč pod našim povprečjem.
Kako smo potovali: z Gorenjske do Benetk, kjer smo se vkrcali na letalo Iberie s katerim smo leteli do Madrida, od tam pa naprej v Havano. Prav tako smo šli po isti poti nazaj. Letalske vozovnice smo po odlični ceni kupili pri Explori, vse ostalo pa smo plačevali sproti. Case particular imajo na Cubi večinoma enotno ceno, razen v Havani, kjer je nočitev nekoliko dražja. Cene prenočišč se gibljejo od 10 do 15 EUR po osebi v dvoposteljni sobi. Zajtrk se dobi z doplačilom 4 EUR, za 8 EUR pa je možno večerjati v večini Cas particular. Kompletni stroški za 14 dnevno popotovanje so bili okrog 1700 EUR.
Končna ocena: ŠE BO TREBA TJA!
Kontakti:
Voznik taxija: Odelmis Cabrera Farinas – alias Fari tel: +52 938 544 e-mail: [email protected]
Casa particular:
Viñales: Villa Nereida, Camilo Cinfuegos C 32, Viñales, Pinar del Rio, 0153103112, 53048696811, e-mail: [email protected]
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!