Sedlo Vršič – Sella Ursic, 2280 m

Že maja lani sem si rekel, da je treba turo ponoviti, s tem, da se do koče Gillberti zapeljem s kabinsko žičnico. Razmere so prave, tako da ni kaj razmišljati. V torek zvečer sva na vezi z Lizo. Predstavim ji plan za sredo… ni blo treba dvakrat rečt…tako smo v sredo zjutraj skupaj z Jackom že na poti v Sella Neveo. Ob osmih že nestrpno čakamo pol deveto uro, da nas s kabinsko žičnico le potegnejo na sonce. Do koče Gillberti z zajlo, potem pa smučke na noge in gas. Jack na snegu in soncu vidno uživa. Po jutranji higijeni (beri valjanju po snegu), se priklopi tistemu, ki je hitrejši. Tako dela družbo vsakemu turnemu smučarju, ki ga opazi in je dovolj hiter zanj.Nekaj pred deveto zjutraj se dolina pod Kaninom koplje v soncu.Mi pa se usmerimo po dolini pod Belo pečjo… najprej v smeri sedla…..potem pa v smeri Kanina. Dan je že kar kičast, časa je dovolj, tako da si med počasno hojo privoščim še nekaj postankov, Jack pa tudi.Prav veselje je opazovati kosmatinca kako uživa na snegu in v naravi…Sneg je zjutraj še pokrit s tanko skorjico, kar me ne moti preveč. Glavno, da ga je dovolj 😉Ozrem se nazaj…v ozadju se za Belo pečjo že kaže Montaž…

…višje pa se pokaže še razgled na planino Pecol, Vrh Strmali, kjer sem jeseni opazoval pašo kozorogov.Z vsakim korakom novi razgledi. Na takih turah so užitki res nepopisni. Kmalu smo pod sedlom. Jack gre seveda naprej 😉

Ob pogledu na sedlo se spomnim, da nama je lani maja tu gor zmrznil radler v piksni. Upam, da tokrat na vrhu ne bo pihalo, obenem pa vidim, da je višje levo nad sedlom še lepa flanka. Pod steno bi znalo biti zaščiteno pred vetrom.Na sedlu res spet piha, vendar ne tako močno kot lani, tako da se v miru sprehodim po sedlu in uživam v razgledih.

Nato se povzpnem še višje pod steno……si v pršiču skopljem “štant” in počakam Lizo.Popravek: Lizo z radlerjem 😉 Sledi še malica, kratek počitek, uživanje na soncu, nato pa še kratek vzpon čisto pod steno in smuk po pršiču v dolino. Prvi zavoji dajo vedeti, da je v senčnih legah sneg suh, pršič…en sam užitek. Odsmučava pod stenami Kanina……Jack pa pridno za nama. Počitek paše po teku v pršiču…Levo nad kočo Gillberti spet najdemo hudo skoraj nezvoženo flanko..spet vriskanje. Sledi še spust po nekoliko ojuženem snegu do koče Gillberti.Na terasi koče pa ležalniki, pogled na Prestreljeniško okno…z dodatkom.Dodatek se dobi za šankom. Tam sem sam sbe presenetil. Radlerja sem noni za šankom naročil v treh ali štirih jezikih…da bi bil ja čim prej postavljen na šank 😉