Sedlo Vršič

Včasih, ampak res včasih se pa zgodi, da vreme zgrešimo. No ja, ali pa vreme nas.

Obetajoč pogled čez Sedlo v Žlebeh

Zbor spet na Hrušici že pod pokrovom oblakov. Namero o potovanju proti Maltabergu vsled slabe napovedi opustimo, saj se nam ne zdi smiselno delati tolikšnih kilometrov. Zato zapeljemo proti Ratečam in naprej proti Sedlu v Žlebeh. Že v Ratečah se nam usta razlezejo do ušes, ko zagledamo jasnino v smeri našega potovanja.

Spodnji del Nevejskega smučišča je zaprt zaradi umetnega zasneževanja, gondolska žičnica pa obratuje. Prijazna uslužbenka na okencu za prodajo kart nam objasni, da se do Gilbertija lahko zapeljemo za 8 €, povratna z Gilbertija nazaj pa nas bo stala 10 €. Seveda lahko tudi dražimo policaje na zaprtem smučišču in privarčujemo 2 €, seveda, če nam slednji ne napišejo kazni, ki bi bila občutno višja.

Pri Gilbertiju temperatura občutno višja, kot spodaj na parkirišču. Ob vzponu v smeri sedla Bela peč še ujamemo nekaj sončnih žarkov, nato pa tudi teh ni več. Ostanejo le še oblaki, zgoraj pa tako gosta megla, da se vzpon prelevi v orientacijski pohod. Najstrmejši odseki so tokrat še strmejši, saj snežna odeja ni tako debela, kot običajno v teh koncih. Najbolj pokončnih odsekov se lotimo peš. Dereze bi prišle prav.

Po tavanju v megli z vzponom zaključimo v zavetju konte pod sedlom. Drugega nam ni preostalo, kot da se preštejemo in se po čim varnejši smeri zapeljemo v varno hišo pod nami.

Smuka nič posebnega. Tudi ob boljših snežnih razmerah (nekaj skorje in klože) bi megla preprečila brezskrbno vijuganje. V spodnjem delu se vidljivost nekoliko popravi, tako zlahka najdemo varno hišo, kjer se tudi odločimo, da nimamo prave volje plačevati kazni za smučanje po zaprtem smučišču. Zato se na izhodišče damo zapeljati z gondolo.

Na svoj način uživali: Jure, Nejc, Uroš in pisec.