Falkert

Moča v naših koncih in pogled na vremensko napoved za bližnjo okolico je že dobitna kombinacija za depresijo. Je bilo treba ukrepat.

Falkert in okoliški vršaci

Jure se “domisli”, da bo pa pri sosedu lepše, kot pri nas. No, ko smo na avstrijski strani karavanške luknje, še nič ne kaže na to. Šele malo pod Falkertom se prične tista prava zima. Dež se prelevi v sneg, le ta se mestoma sprijemlje s cesto, mi pa na parkirišču pogledujemo navzgor, proti vrhovom… v megli.

Po opuščenem smučišču se namenimo do kamor gre oziroma do kamor vidimo. Pri križu, ki označuje vrh Falkerta uživamo v “razgledih” na okoliške vršace. Za spust izberemo linijo, ki po našem mišljenju ni bila toliko izpostavljena vetru, kot smo bili mi. Izbira je bila pravilna. Pod vrhom nekaj skorjice, nižje proti parkirišču pa lep nedotaknjen puhec, ki kljub nekoliko slabši vidljivosti nudi uživaške zavoje.

S hidracijo pri avtu si kupimo nekaj časa za razmislek o tem, ali vzpon ponovimo ali ne. Ker je bila ura še precej zgodnja, se še enkrat podamo navkreber, saj je bila vidljivost precej boljša kot prej. Pa ne za dolgo. Še enkrat si “privoščimo” predpraznični naravni piling obraza. Da pa le nebi v dolino privijugali preveč očedeni, z vzponom po vetru zaključimo pri kontejnerju streljaj od vrha hriba. Kljub temu, da je pred vzponom hrib obetal, je bil spust bolj kot ne orientacijski “pohod” proti hotelu Heidi, kjer zaključimo turo ob vrčku točenega in ob zvrhanih krožnikih piškotov, ki so jih hotelirji verjetno imeli bolj za okras kot za glavni obrok, tako kot mi.

Če potegnemo črto pod vse: dan smo rešili, pa tudi glavno je, da smo na soncu 😉

Uživali: Jure, Andrej in pisec.