Javorjev vrh

Kdor v slabem vremenu doma čepi, lepega vreden ni.

Skozi pravljično Pokljuško gmajno

In sva šla. Žiga z nočne, sam pa pred nočno. Po tem, ko so ostali kompanjoni ostali doma, sva se sama zapeljala na Pokljuko do hotela Jelka. Od tod mimo obnovljene brunarice, v kateri sem kot mulc preživljal poletne počitnice, proti vrhu smučišča Jelka. Tega pod komandno brunarico prečiva in zakorakava v čudovito pokljuško gmajno. Za pristop na sam vrh sva verjetno ubrala eno od najbolj strmih variant. Mogoče sva bila prav zaradi tega nagrajena z razgledi nad mejo oblakov in megle vse tja do Rjavine in Debele peči.

Prvi spust opraviva v smeri Konjske doline. Po 200 presmučanih višincih vpreževa pse in hop nazaj na vrh, od koder odsmučava proti izhodišču.

O kvaliteti smuke ni vredno zgubljati besed, sva pa našla nekaj bonbončkov za kakšne boljše dneve. Na cilju sva si bila enotna, da je škoda, da v Jelki ne točijo izotoničnih hmeljevih napitkov, zato sva si privoščila nagrado iz piksne, ob tem pa snovala naslednje cilje.

Kljub megli, obilici vlage in gnojnemu snegu uživala Žiga in pisec.