Veliki Draški vrh

Jutro v dolini ni obetalo pretirano lepega dneva. A če vreme gledaš le skozi okno, zamudiš marsikaj.

Pravljična Konjščica

Štart na še ne preveč zapolnjenem parkirišču na Rudnem polju, nato pa mimo smučišča proti Konjščici, kjer nas že skoraj pretirano greje decembersko sonce. Višje pod Jezercem nas hladi veter, ki z višino pridobiva na moči. Do pod strehe gore je še zmeren, tik pod vrhom pa nas sunki vetra že skoraj premetavajo iz špure. Na vrhu se na hitro in pritlehno pripravimo na spust. Precej hitro zapustimo tokrat proti zahodu nerazgleden vrh. Očak je ovit v meglo in oblake, prav tako so doline pod nami zalite z oblaki.

Smuka z vrha ni ravno za prste obliznit, saj je skorja premehka, da bi smučarja držala ob vsakem zavoju. Sem in tja pa se le ujame kak lep zavoj. Na Jezercu še enkrat vprežemo pse in se povzpnemo na Srenjski preval, kjer si za skalo poiščemo zavetje. Viševnik nad nami je za razliko VDV-ja veliko bolj oblegan.

Vijuganje s Srenjskega prevala je bilo tokrat še najbolj uživaško na celi turi. Spust nadaljujemo pod Kačjim robom čez kuclje in ob grabnu proti Krucmanovim kontam. Od tod pa smuk po cesti in čez spodnjo četrtino smučišča nazaj na izhodišče.

Celotna pentlja je nanesla 1400 višincev na razdalji 15 km.

Uživali v soncu, vetru, povprečni smuki in odlični družbi: Peter, Janž, Žiga, Kaja, Marko, Miha, Gorazd, Manca in pisec.