Veliki Draški vrh

VDV je eden izmed tistih vrhov, ki jih zadnje zime skoraj moram presmučat. Že zaradi samih razgledov se splača tja gor…brez, da bi sploh razmišljal kakšen bo sneg, kakšna bo smučarija. Nazadnje sva bila na vrhu z Lukom oktobra, ko se je jesen odela v najlepše barve, ko so jutranje meglice ustvarjale čuda tam spodaj pod nama. Zapis o tem je še vedno tule.

Tokrat z Janezom vrha nisva napadala zaradi sončnega vzhoda, saj je bila za zjutraj napovedana koprenasta oblačnost. Tja gor sva šla iz samega užitka, pa še hudo luštno bejbo sva imela s sabo Mida ji je ime.

Ob pol sedmi smo na rudnem polju. Otovorjena s precej lažjimi ruzaki kot sredi zime z Janezom smučke natakneva že takoj nad parkingom. Pot nadaljujeva levo od smučišča Viševnik, nad planino Konjščica. Mogoče tokrat nepravilna odločitev, saj je nekaj poti kopne, nekaj v snegu, kar pomeni telovadbo s smučmi gor in dol s pancarjev. Boljša opcija bi bila vzpon čez Kačji rob in na Srenjski preval, nato pa jutranji smuk na Jezerca, potem pa naprej proti Velikemu Draškemu vrhu. Druga opcija: spust na planino Konjščica in ležerno cik-cak na Jezerca. No, pa je tudi pod pobočji Viševnika šlo.

Matranje hitro poplačajo lepi razgledi…proti Ablanci in Velikemu Draškemu.

Prvi jutranji žarki sonca se uprejo v vrhove.

Od samega začetka hodiva spomladansko oblečena. Le na Jezercih naju vetrič malo ohladi, višje sva spet v zavetju…

Ablanca je že počečkana.

Srenjski preval je še v senci…

…mi pa na sončku na sosednjem, Studorskem prevalu.

Koprena tam gor je ravno pravšnja, da se okolica kar blešči. Pogled proti Malemu Draškemu vrhu in Viševniku.

Ablanca je eden tistih vrhov, ki mi je všeč z vseh strani…pa še ime ima posrečeno 😉

Po slabih treh urah smo na vrhu.

Na rahlem vetriču uživamo v razgledih. Tošc…

Greben med Tošcem in VDV…

Mišelj vrh s Kanjavcem v ozadju…

Dolina Krme z okrasjem na obeh straneh…

Mali Draški vrh, Viševnik

…pa seveda očak tam gor in Kredarica ravno pred oskrbo.

Sledi še poziranje najine spremljevalke in pa skupinska fotka.

Sneg postaja vedno mehkejši, zato se počasi potegnemo z vrha. Tokrat odsmučava z vrha bolj desno kot običajno. Dobra izbira.

Nama gre spust nekoliko hitreje kot Midi. Je pač šla gor brez smučk 😉

Predelan in zjutraj še dokaj trd sneg se ravno prav omehča za uživaško vijuganje in vriskanje v dolino.

Po rahli kopreni na jutranjem nebu se je naredel krasen dan.

Smučarijo nadaljujeva proti Studorskemu prevalu, nato pa po pobočjih Ablance proti Jezercem. Tod je sneg precejšen del dopoldneva še v senci, popoldne pa ga očitno dobi tudi toplota ozračja. Naletiva na rahlo skorjico, zato se raje spustiva po dolini, kjer je vijuganje uživaško.

Pod Jezerci sneg dobi popolnoma drugačne lastnosti. Spet glisirava po precej južnem a dovolj hitrem in smučljivem snegu proti Konjščici.

Sem bo kmalu treba spet na žgance in kislo mleko 😉

Ostane nam še vzpon na zgornjo cesto in spust proti smučišču Viševnik, nato pa v prostem slogu do avta.

Od tod nama ostane le še špancir do hotela na Rudnem polju, kjer si v ležalnikih privoščiva hidracijo 😉

Luštno dopoldne je blo!