Dovška Baba

Iz sobote na nedeljo se ura spet prestavi na poletni čas! Tako po jutranjem pretegovanju ob devetih po novi uri nabašem opremo iz avta na hrbet in počasi navkreber.

Plehnato vprego pustim na križišču na Ravnah saj so višje po cesti v senčnih legah še konkretne zaplate snega. Ko pridem pod Čenkov rovt se usmerim desno in nadaljujem čezenj. Od tu se že pričnejo vse lepši razgledi.

Uživam v miru in ob spomladanskem petju ptic. Nad rovtom zavijem levo na cesto kjer že lahko nataknem smuči. Pomlad počasi a vztrajno premaguje zimo.

Potočki ob cesti že glasno žuborijo, mokroto in toplo sonce pa spomladansko cvetje že s pridom izkorišča.

Pod Dovško planino se odpre razgled na Hruščanski vrh, ki bo za to sezono počasi izgubilo “obratovalno dovoljenje” za turno smuko…vsaj na južno stran.

Tam čez se med tem prava sezona spomladanskih tur šele pričenja.

Pričakoval sem, da bo Baba na nedeljo oblegana. Očitno je večina zavila tja čez v senčne konce. Sam uživam celo pot. Srečam le predhodnika, ki je že odsmučal za danes. Šele pri koči na Dovški Rožci opazim dva pohodnika.

Sneg je bil po cesti v senčnih legah trd, drugod pa zgornja plast omehčana. Na planini z veseljem ugotovim, da bo današnja smuka prava spomladanska, po putrčku.

S pospeškom potegnem proti vrhu. V spodnjem delu planine je že prava pripeka, višje pa veter pridobiva na moči.

Baba ima kljub visokim temperaturam še vedno zimsko frizuro.

Na vrhu zima še vedno kaže zobe. Spodaj kratki rokavi, čez pa puh…ni druge. Današnja “skupinska” 😉

Na vrh pride še nekaj pohodnikov in dva turna smučarja, pretirane gužve pa na srečo ni.

Razgledam se še po okrasju naokrog…

Danes za spremembo z Babe gledam na Hruščanski vrh, Rožco, Klek, Golico, Struško, Stol…

Čakam še mojstra, ki je na vrh s seboj prinesel padalo, da ujame pravi veter za vzlet, pa mu sprva nekako ni bilo dano. Zato odsmučam proti dolini. A le do koče na planini. Vijuganje po ravno pravšnjem putrčku je bilo tako uživaško, da brez razmišljanja pri koči še enkrat vprežem pse in se podam navkreber.

Med tem mojstru le uspe vzleteti.

Po kratkem postanku in klepetu s Tatjano in Darjo, ki sta me že zjutraj uvidevno na makadamu spustili naprej, še enkrat uživaško spustim proti koči.

Tokrat je bil sneg nekoliko počasnejši, kar pa ni bistveno pokvarilo uživanja.

Po cesti nadaljujem spust, nekajkrat za nekaj metrov po kopninah snamem smučke, nad Čenkovim rovtom pa zavijem levo. Po travnikih in gozdičih iščem zasnežene prehode. Na smučeh mi uspe pripeljati nad Kočančov rovt, od tam pa peš v spomladanski pripeki do avta.