Krvavka ob koncu dneva

Pretekli sivi dnevi so krivi, da pogled beži tja gor, proti nebu, hribom. Ponedeljkovo jutro ponudi za odtenek več svetlobe, kot jutra preteklih dni. Bolj se dan nagiba k popoldnevu, bolj se trgajo oblaki na nebu. Po kosilu imam že čudovit razgled  z domačega okna proti Karavankam.

Proti Krvavki jo mahnem. Kmalu nad fencem je že pobeljeno. Višje nad spodnjo postajo tovorne žičnice so korenine drevja toliko pobeljene, da je korak previdnejši…vse do pod koče na Golici, koder je puhca že krepko čez čevelj. Kljub temu, da se okrog Julijcev nabirajo oblaki potegnem naprej proti vrhu Krvavke. Tam počakam večerno predstavo.

Na zahodu se spet postavlja Dovška Baba.

Oblaki zakrijejo Julijce, tam daleč zadaj pa zažarijo še zadnji sončni žarki.

Proti vzhodu opazujem hrbet Struške. Še manjka snežne odeje za brezskrbno uživanje na dilcah.

Vršace za Struško obsijejo žarki, ki so ušli izpod oblakov v Julijcih.

(Dovška) Baba spet pozira.

Dolina pa pod pokrovom.

Tudi Stol se skriva, odkriva. Očitno sem izbral pravi vrh za ogled predstave.

Spodaj smučišče Španov vrh, kjer je bila leta 1947 postavljena prva vlečnica v tedanji državi, sameva.

Julijci se skrijejo…

…tam na jugu pa zažari .

Proti Struški in Stolu se valijo meglice. Do jutra bo že jasno po napovedih vremenarjev.

Počasi se spustim proti dolini. Sneg, ki je bil gor grede mehak, ojužen, je sedaj skorjast. Vsak korak zareže v tišino…

Še zadnji razgledi preden dan ugasne in preden si namontiram čelko, da si olajšam pot v dolino.

Nižje med smrekami uživam v tišini noči, ki ga šele tik nad vasjo zmoti žuborenje potočka.

Včasih paše samota, tišina, škripanje snega pod nogami…prve zvezde na nebu.

In tisti “včasih” naj se čim večkrat ponovi…