Na Dovško Babo – pobeg iz megle

Vremenarji po nižinah napovejo meglo, zato bo treba višje na sonce. S Piotrom se odločiva, da jo zarana potegneva na Babo, Dovško Babo. Tisto, ki naju je prejšnji teden vabila s Kleka. V nekaj dneh je prvi sneg dodobra objedlo sonce, zato se z avtom lahko zapeljeva precej visoko pod Dovško Rožco. Še vedno pa v trdni temi. Pri koči kratek postanek pod jasnim zvezdnim nebom, nato pa na vrh proti barvnim razgledom.

Med tem, ko mesto pod nama še spi pod meglenim pokrovom so tu zgoraj že prižgali “luči”.

 

Obrisi počasi dobivajo barve, podobo.

Megla tam spodaj se ne da.

Za najinim hrbtom se počasi prebuja Triglav z družbo najvišjih.

Tudi Kepa za nama se počasi prebuja v nov dan.

Preden sonce pokuka izza Stola uživava v predstavi.

Po čudovitem uvodu pa “glavni igralec” le pokuka izza hribov. Sprva sramežljivo…

…nato pa pogumno…v nov dan.

Barve se na zahodu počasi spremenijo v tiste dnevne…

…medtem, ko megla spodaj naredi svoje.

Opazujeva Gorenjsko morje z otočki in uživava v jutranjih žarkih in toploti.

Prve jutranje predstave je konec, zato počasi potegneva proti dolini.

Preden se spustiva v megleno morje uživava tik ob “obali”.

Po jutranjih užitkih pa na kavo. Z gotovostjo lahko trdim, da me sonce bolj zbudi kot kava 😉

Ja, ponedeljki znajo biti tudi tako megleni…