Korenščica

Ni vsak petek ponedeljek, ko hribi samevajo, pa je vseeno vredno navkreber. Še posebej, če veš, da je tam gor nekaj frišno belega.

Markljev rovt

Jure našpičen, Žiga z nočne, sam pa po dveh turah v upanju, da so noge kaj manj telečje kot na prvih dveh turah.

Zbor malo čez sedmo še brez jasnega cilja. Noč pod 1000 višinci ni dala kaj dosti snega, zato namesto proti Kranjski gori zavijemo kar nad mesto, do parkirišča pri cilju sankaške proge v Savskih jamah. Ob prijetnem jutranjem klepetu zarežemo po zgledno pripravljeni sankaški progi, nato pa naprej v nedolžno belino čez Markeljnov rovt proti Belski planini. Pod planino se na cesto priključi gaz predhodnikov, ki se v zavetju pastirske koče pripravljajo na finiš proti Korenščici. Obljubljene jasnine ni od nikoder, saj smo očitno prezgodnji. Zato pa veter ne prizanaša.

Okrog “štartne hišice” se ne zadržujemo preveč, čeprav je družbe za debato dovolj. Sprva po kloži, nato pa po pršiču užitkarsko odvijugamo proti pristopni cesti, nato pa naprej v bukovno proti Pustemu rovtu. Tam še enkrat vprežemo cucke in navkreber. Če smo jih že vpregli, jih izkoristimo tako, da zavijemo še v smeri sedla Kočna, nato pa desno v obetajoč bukov gozd, kjer v pršiču ujamemo zalet za spust na Markeljnov rovt in naprej do hidracije v Planini pod Golico, kjer pade še analiza z ostalimi sotrpini in uporabniki Jeseniškega playgrounda.

Uživali v skoraj jurja višincev spusta po pršiču: Žiga, Jure in pisec.