Veliki vrh (Struška)

Včasih se zdi, da se dan ne bo obrnil v pravo smer. No, takrat je navadno najlepše.

Belska planina z Julijci

Z Matijem sva se večer pred četrtkom spogledovala z idejo o smuki s Kotovega sedla. Matijeve obveznosti so zjutraj pretehtale pri odločitvi. Tako se usmeriva proti Planini pod Golico do Savskih jam, kjer po zgledno pripravljeni sankaški progi nadaljujeva v smeri Markljevega rovta. Temperature niso nič kaj zimske niti ob hladnem potoku, zato se sprašujeva, kakšna smuka naju čaka. Do Belske planine nama vreme z razgledi lepo služi, takoj ko stopiva na planino, pa naju zagrne megla. Na srečo nadaljujeva in le dobrih 100 metrov od pastirske bajte v smeri vrha se meglice razkadijo in ostanejo pod nama. Še več: megleno morje sega vse do Julijcev tam čez Gornjesavsko dolino.

V zmernem tempu prideva do kontejnerja radioamaterjev, kjer si poiščeva zavetje.

Smučava tokrat v nekoliko drugačni smeri kot običajno. Z Velikega vrha se usmeriva po sredini lepo speglanega grebena Struške vse do močiva nad pastirsko bajto, nato pa na ročni pogon in s pomočjo štanfanja doseževa greben severno od Korenščice. Tu se spustiva proti Lepemu vrhu od koder odsmučava v gosto meglo v Kočno. Ostane nama le še smuk čez Markljevo planino in skozi Savske jame na izhodišče.

V čudoviti samotni turi srečava tri turaše, dva ruševca in dve kuri le streljaj nad pastirsko bajto na Belski planini. Na severni strani Lepega vrha naju pozdravi gloria, v Kočni pa Branka. Srečanja po dolgih letih sva se razveselila oba.

No, med hidracijo v Baru Žičnica ugotoviva, da so bili glasovi nekje okrog Kočne Andrejevi. Le ta je meglo rezal tod okrog, le videli se nismo.

Uživala: Matija in pisec.