Hruščanski vrh, 1776 m

Mimo vseh gorniških pravil (predvsem tisto o zgodnjem vstajanju) se v mojo dolino malo čez enajsto dopoldne pripeljeta Polona in Stojan. Pr Čufar me pobereta, nato pa se zapeljemo do Rogarjevega rovta. Cesta lepo prevozna, le sem in tja se še najde kaka zaplata snega in ledu.

Smučke na noge, ruzake na hrbte in gas v breg.

Temperature in snežna odeja čez rovt spominjata na pomlad. Z nekaj izogibanja kopnim zaplatam, krtinam in kravjekom pribrcamo na Hruščansko planino. Kratek predah pod najlepšo smreko v Karavankah (po Stojanovem mnenju), nato pa naprej.

Ob uživanju v razgledih uzremo trop gamsov na pobočjih Hruščanskega vrha. Uživajo v soncu in se ne dajo motiti. Še celo pot navzgor smo pod budnim očesom teh kraljev višin.

Ko v pripeki pridemo na sedelce, se nam odpre še pogled proti Julijcem.

Na vrhu nas pričakajo razgledi na sončku, tokrat brez vetra. Kratka pavza, pomenek o tem kam se bomo zapeljali in pa seveda grupno fotkanje 😉

Odločitev pade, da se spustimo na sedlo med Dovško Babo in Hruščanskim vrhom, od tam pa skozi redko macesnovino proti avstrijskemu Medjemu dolu oziroma planini Rožca. Nekaj zavojev v macesnovini nam lepo uspe. Sneg je tu skrit pred soncem, le malo premalo ga je za brezskrbno uživanje. Sem in tja se najde kaka “mina”. Nadaljujemo po prostrani belini, mešanica med skorjastim snegom, trdo in mehko kložo, ko pa se zasliši vriskanje kogarkoli od nas nam je vsem jasno, da je to optimum smučarije te dni v tem delu Karavank.

Stegenca lepo pečejo, zato počitek na soncu ni odveč.

Uživaško nadaljujemo v senco do konca planine.

Klek se še koplje v soncu med tem, ko je tu spodaj že začelo stiskati.

Na poti nazaj na izhodišče pade odločitev, da bi bilo škoda ne iti še enkrat po zadnji flanki navzdol. In smo šli.

Pa še enkrat navzdol, vse do pršiča spodaj na koncu planine.

Nazaj proti Hruščanskemu vrhu hodimo že v senci. Sonce nas pričaka šele na sedlu med Babo in vrhom.

Nastavimo se še zadnjim toplim sončnim žarkom, nato pa v družbi dolgih senc nadaljujemo prioti vrhu.

Pri Izidorjevi kapelici med debato počakamo še, da gre sonce k počitku.

Za Belščico in Stolom se barve neba že spreminjajo…

 

Dovška Baba se odene v toplejše barve…

…mi pa jo potegnemo po pobočjih Hruščanskega vrha proti planini.

Še zadnji pozdrav soncu, preden se spustimo v ojužen sneg. Mestoma je pod smučkami začutiti že kak kamen, še posebej spodaj na melišču.

Zato pa so barve toliko lepše.

Ja, to so Jesenice, tiste grde, umazane, zasmrajene, zakajene in ne vem kaj še vse Jesenice. In ja, ta Hruščanski vrh vsak dan gledam skozi okno od doma. Ma živa svinjarija, vam povem 😉

Matr kje jest žvim! 😉

Poloni in Stojanu hvala za odlično družbo!