Pod Kriško steno

Dan po tistem, ko so Jure, Žiga, Janez in druščina med mojim šihtom razdevičili Jalovčev ozebnik, jo z Žigom mahneva proti Vršiški cesti. Za drugo serpentino je znak, da je cesta zaprta. Kot kaže po zadnjih obvestilih bo tako ostalo do pozne pomladi. Pognali “smo” vse finance, tako da so vasice na oni strani Vršiča za par mesecev odrezane od sveta. Fajn. Dejmo lučke pržigat, pa naj nam svetijo po velikih mestih do marca ali pa kar do prvomajskih praznikov!

Še dobro, da imamo hribe pred nosom, da se spihamo.

V glavnem, na tretji serpentini parkirava (obvezne dobre zimske gume!), se opremiva in spustiva do Lipne trate. Zgornji del peš, spodaj je že toliko snega, da se zapeljeva na smučkah.

V senci in lepem mrazu zapreževa pse in se podava proti koči v Krnici.

Cesta proti Krnici je zratrakirana in odlično sankališče. Ko prideva do koče naju pogreje že dim iz oskrbovane koče. Obema po tihem pade na misel postanek v koči nazaj grede 😉

Naprej jo potegneva po že potegnjeni smučini.

Na vsake toliko začutiva posledice inverzije. Na določenih delih je prav toplo, čim naju ujame sapa vetra, pa imava občutek, da sva v hladilniku.

Nekje pod pod redkim macesnovim gozdom prideva do točke, kjer je najin predhodnik prejšnji dan s svojim štirinožnim prijateljem obrnil. Kasneje so nama v koči povedali, da je kosmatin imel dovolj gaženja za ta dan. Nadaljujeva v deviško belino.

V višini macesnov je z vsakim metrom veš pršiča. Že gor grede se nama ušesa prav pridejo, da nama glave ne počijo od raztegnjenih nasmehov 😉 Ob tem nama je vseeno, da danes pač ne bova smučala po soncu.

Zgornji del nad redko macesnovo gmajno je le nekoliko spihan in kložast. Ponekod drži, ponekod ne. Tu naju torej čaka prvi rodeo navzdol.

Po dobrih dveh urah doseževa najin današnji cilj.

Za balvanom pod mogočnimi stenami si najdeva zavetje. Tu o inverziji ni ne duha ne sluha. Malica, debata, planiranje spusta in pa seveda skupinsko fotografiranje;)

Še pogled navzdol pred spustom…

…nato pa uživanje v deviški belini.

Potegneva levo pod stenami gledano z vrha, saj je bila tam smučarija videti najbolj obetavno. Nadaljujeva proti macesnovemu gozdičku, kjer se skriva nedotaknjen pršič.

Žigovo vriskanje ob prvih zavojih je povedalo vse. Užitek na užitek, le prave smučarske kondicije še ni v stegencih…vsaj v mojih ne 😉

Macesnov goziček v spodnjem delu zapustiva in potegneva spet levo pod stene, nato pa na sredino doline in po grabnu med skalami do višine koče vKrnici. Z usti do ušes greva skozi gozd proti oskrbovani koči. Mladenič in dve mladenki naju prijazno postrežejo z osvežilnimi pijačami. Kratka debata, nato pa še spust po cesti do Lipne trate. Zadnji peš vzpon do ceste izkoristiva za raztezanje mišic, vmes pa uživava v razgledih.