Razgledi z Mavrinca
2. december, sneg, mraz in jasno nebo. Recept za čudovite razglede v hribih in pa kontrolo, ali Miklavžu dela peč tako, kot se spodobi.
Z Lukom se dogovoriva, da se v popoldanskem času povzpneva na Visoki Mavrinc. Na razglednik se podava s parkirišča nad drugo serpentino vršiške ceste. Pot tempirava tako, da ujameva sončni zahod tam gor. Po dobri uri hoje navkreber ga najdeva. Razglednik da se reče.
Po zavzetju vrha, kratkem okrepčilu in razkladanju opreme z ruzakov lahko pričneva z uživanjem v razgledih. Pod nama se odpira dolina Krnice s prostranimi turnimi smučišči, nad njo pa…na eni strani Razor, obsijan s soncem…
Ob njem Prisank lovi zadnje sončne žarke…
Na drugi strani se med tem pričenja veličastna predstava. Iz minute v minuto se svetloba spreminja. Tisti zadnji dolgi sončni žarki božajo strme stene in zasnežene vrhove. Sprva še močno…
…nato pa vedno bolj nežno in z občutkom.
Preden sonce pade za goro se poslovi s škrlatnimi odtenki…
Šele nato se tam daleč, na drugi strani doline prižge Miklavževa peč…
In ko je peka končana se nad vršace čisto počasi spusti tema…posuta z zvezdami.
V tokratni predstavi so v glavnih vlogah sodelovali: Frdamane police, Špik, Škrlatica, Rakova špica, Rogljica, Razor, Prisank in ostalo okrasje. Predstavo sva si tokrat ogledala le dva, ki sva neizmerno uživala. Niti polomljena pohodna palica na poti navzdol ni pokvarila odličnega popoldneva in čudovitega večera.
Škoda le, da si v današnjih dneh v stiski s časom ne moremo ogledati več takšnih predstav.
Glede na to, da je Mavrinc dokaj neoznačen se zahvaljujem domačinkama Darji in Sandri za navigacijo in gaz 😉
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!