Križ

Pa se spet najdemo. Žiga me zjutraj ob skoraj dogovorjeni uri pobere, Jure pa skoraj pred blokom iz samo njemu znanih razlogov čaka zaspanca Brina 😉

Nekaj pred sedmo sva z Žigom v Vratih pred rampo. Cesta kopna in urejena. Sprva opremo kompletirava še s kapucami na glavah, saj še rahlo dežuje. Ko štartava se tudi dež umakne. Potegneva v gozd na peš, saj je višje pot kopna, predelan sneg po gozdu pa drži otovorjenega pešca.

Nad Počivavom se prične konkretna snežna odeja, od koder bi se že dalo na smučkah. Vztrajava peš, saj je žleb nad Počivavom hitreje prehoden na čevljih kot cik cak na smučeh. Vmes uživava v razgledih nad dolino Vrat.

Jutro se počasi preveša v dopoldne, s tem pa tudi rumena kugla na nebu pridobiva na moči.

Na izravnavi nad žlebom naju dohitita še zamudnika Jure in Brin, od tam pa potem nadaljujemo na smučeh.

Takoj ko vprežemo pse se pojavi tudi veter. Kratki rokavi so hitro premalo, tu gor je še prava zima. Višje se na predelanem srencu pojavljajo že flike nocojšnjega pršiča. Sprva le na nekaterih nespihanih mestih, višje pa je lepo pobeljeno.

Na začetku doline pod Stenarjem nas sonce še greje, obenem pa hladi veter. Razgledi pa čudoviti.

Veter tam gor prinaša in odnaša oblake. Vse več jih je in vedno bolj gosti so.

V dolini je že precej zabasano. Muhast april je tu.

Nadaljujemo proti edini jasnini tod okrog, pa še ta se kmalu zapre.

Višje smo že pod pokrovom oblakov. Le sem in tja kaka luknja v pokrovki omogoči sončnim žarkom, da se prebijejo do nas.

Na grebenu nam tisti tam zgoraj namenijo le vsake toliko nekaj jasnine, da se lahko orientiramo. Kmalu ugotovimo, da veliko ne bomo pridobili, če lezemo proti vrhu v precejšnji difuzi in vidljivosti tja do konca svojih smučk.

Ko se že odličimo, da bomo smučali z grebena se nam za slabo minuto le odpre razgled proti planiranemu cilju.

Počakamo še ugoden trenutek, nato pa gas v dolino.

Prvi zavoji po konkretni strmini uživaški. Spodnja podlaga omehčan predelan sneg, čezenj pa slabih deset centimetrov še ne 12 ur starega pršiča. Vriskanje!

Nad nami pa veter še vedno riše svoje umetnije. Hribe odkriva in zakriva z meglicami, koprenami, oblaki.

Mi pa uživaško pod Stenar…

…z usti do ušes 😉

V senci pod Stenarjem je rahla skorjica na mehkem snegu, ki nekoliko upočasni naše vijuganje. Na srečo se tudi tu najde še nekaj nespihanega svežega snega po katerem se da užitno zavijati. Tam, kjer sonce že pride mimo Stenarja pa nas čaka lepa spomladanska smuka. Hiter in ravno prav odjenjan sneg nam omogoča uživaške zavoje.

Še pogled proti vrhu, ki bo počakal do naslednjič, nato pa proti Počivavu.

…z nasmehi do ušes 😉

V dolini se že nekaj časa intenzivno prebuja pomlad, mi pa smo še ujeli razmere v katerih nam je supelo prismučati do avta.

Pod Počivavom snamemo smučke in se slabih 100 višinskih metrov spustimo nižje na plazovino po kateri je možno še odvoziti prebavljiv rodeo. V spodnjem delu iz kepaste plazovine izstopimo in nadaljujemo po gozdu. Privijugamo do avta na parkingu pred rampo.