Križ

Preden se spravim kam v “toplejše” kraje, še pobeg na sneg.

Nekaj čez šesto že bašem ruzak s smučmi na hrbet in se zagrizem v breg proti Križu. Do počivava beg pred klopi, nato pa stopim na sneg ter nadaljujem do spominske plošče, kjer vprežem cucke. Še prej občudujem stene, ki se kar rumenijo od avriklja. Do omenjene višine so štapne lepo narejene, višje peš nadaljujejo le pešaki, katerim ne zavidam ugrezanja vsake toliko med hojo.

Kaj dosti obiska danes v teh koncih ni. Nekaj jih je pred mano šlo na Stenar skozi lepo zalita Stenarska vratca.

Kmalu nad spominsko ploščo prične nič kaj prijetno pihati in do vzpona na vrh veter privleče še nekaj oblačnosti. Na Križu se zaradi tega ne zadržujem kaj dosti, le okrepčilo in nekaj fotk, nato pa spust.

Smučarija iz samega grebena Križa ni kaj prida, saj je sneg počasen, kot bi ne bil predelan zadnji sneg s poprhom iz puščave. Nižje v senčnih legah pod Stenarjem je stanje boljše pa tudi do počivava, kjer smučke snamem, je smuka solidna.

Od tod nadaljujem peš do vstopa na plazino v grabnu, ki je res ogromna in niti ne preveč posuta s kamenjem. Zato jo na smučeh izkoristim za spust v nižje nadstropje. Od konca plazine do

koče me noge same nesejo proti hidraciji, tako, da teraso Aljaževega doma v Vratih dosežem v pičlih sedmih minutah in pol.

Ob povratku so razmere na cesti precej kaotične, saj sem že višje na plazovini dvema madžaroma svetoval, da njuna poletna obutev ni preveč primerna za trenutne razmere v naših hribih. Nižje nad peričnikom je en “vozni” pas popolnoma zaparkiran, ko pa za nameček srečaš še avtobus z registracijo Čačak, ti je približno jasno, da gre sezona počasi h koncu.

Kljub temu je bila lepa nedelja….al kaj je že bil zaen dan 😉