Kriški podi

Že lep čas na tej strani ni bilo objave, zato je že čas, da se spet začne dogajati. Prav tako je bil že čas za eno lepo turco po naših Julijcih.

Z Anžetom sva v četrtek zvečer na vezi in hitro se dogovoriva, da se v petek popoldne, ko se naspim iz nočne, odrine proti Vratom, nato pa naprej v višave.

Rečeno storjeno. V petek malo čez dve v Vratih oprtava ruzake in se s parkirišča podava pod stenar. Sonce še boža dolino in očaka, med tem, ko sama napredujeva v senci. Na počivavu uživava v razgledih.

Višje pod stenami mrzel veter, ki potegne še čez lanski sneg na melišču da vedeti, da se je poletje tu gor že pred časom poslovilo. Mimo tropa ovac, ki mulijo še zadnje sočne trave prečiva še zadnjo flanko snega, ki bi bil še lepo smučljiv. V vrh Stenarja se zaletavajo oblaki, med tem, ko v dolini izgleda prijetno toplo.

Pod Stenarskimi vratci zavijeva desno proti Gubnem in Križu. Čez od snega in vode obdelane gladke skale in mimo neštetih skalnih razpok se povzpneva do grebena pod Križem. Od tod se v jasnem vremenu vidi Pogačnikov dom na Kriških podih, Trenta, proti severu pa Krnica, Gornjesavska dolina… Tokrat ni tako. Na vrhu naja pričaka glorija in pa nična vidljivost na Trentarsko stran.

Oblaki s Primorske strani gredo vse višje in višje. Sama najprej slediva smerokazu za kočo na Kriških podih, ko pa nama megla začne delati preglavice pri orientaciji se odločiva, da je pametneje poklicati v kočo in povprašati kam in kako. Po telefonskem pogovoru z ekipo v koči se Matjaž, pomočnik oskrbnika, ponudi, da nama pride nasproti. Lepa poteza predvsem zato, ker se vidljivost ni boljšala, sonce pa je tudi že padalo proti zahodu. Tačas, ko na grebenu čakava s katere smeri se nama oglasi Matjaž uživava v razgledih. Očak je seveda prvi, ki je nad oblaki.

Indijanec v Šplevti lovi še zadnje sončne žarke.

Križ je že v senci, med tem, ko se Stenar še sonči.

Tudi Karavanke se počasi poslavljajo od dneva…

…Anže pa uživa.

Svetloba zahajajočega sonca in oblaki s Trente iz sekunde v sekundo rišejo nove umetnije narave.

Naenkrat pa kot bi odsekal. V trenutku se oblaki razkadijo,tako da pogled navzdol seže do Zgornjega Kriškega jezera, nad njim se jasno vidi pot proti Pogačnikovemu domu, takrat pa se tudi zaslišijo klici Matjaža tam spodaj. Odhitiva v njegovi smeri, saj se dan počasi poslavlja.

Med potjo proti koči z oskrbnikom iz Krškega prijetno pokramljamo. Mož pove kako poteka delo v koči, kakšno je življenje tu gor. Po svoje mu zavidam, po drugi strani pa je njegovo delo in delo ekipe tu gor garaško. Glede na to, da v zadnjih letih veljajo za eno prijaznejših planinskih postojank v naših hribih si skoraj ne morejo privoščiti slabega dneva. Gorniki prihajajo in odhajajo. Njihovi vtisi in spomini ostanejo. Večina se jih rada vrača, kar je najboljši dokaz, da delajo dobro. Tudi sam se bom, saj je Matjaž s svojo gesto in pomočjo dokazal, da je predvsem človek, pripravljen v vsakem trenutku priskočiti na pomoč.

Ko vsi skupaj prispemo v kočo se dnevna svetloba že poslovi. Piskri na peči pa obljubljajo dobrote. Nasmejani Neža in Nina naju prijazno postrežeta z zelenjavno juho, pasuljem…

Moj pasulj je šel še enkrat v lonec, saj mi barve neba odhajajočega dneva niso dale miru. Najprej pogled proti nebu nad Trento. Nebo se odene v škrlatne barve, pojavijo se prve zvezde.

Na vzhodu Luna počasi obsije najprej oblake…

…ko pride višje, pa so njene svetlobe deležni še hribi.

Spet so oblaki in meglice poleg zvezd glavni akterji na nebu.

Po prijetnem vzdušju v koči se odpraviva spat na skupna ležišča. Matjaž nama pokaže ležišča poleg dimnika v vrhnjem nadstropju, kjer je prijetno toplo.

Ob petih naju zbudi budilka. Jutranja higijena, topla oblačila nase in pot pod noge. Podava se proti sedlu med Bovškim gamsovcem in Stenarjem na drugi strani…čakat dan. Steza se v soju Lune lepo vidi, celo markacije so vidne. Ko se nebo začne barvati sva na sedlu.

Triglav je še pokrit s kapo, tako kot midva, saj na sedlu pošteno piha.

Z minute v minuto se barve spreminjajo, hribi zasijejo v povsem drugi luči, nebo se obarva…

Kljub temu, da je sonce že visoko, luna še kar vztraja na nebu.

Občudujem rastlinje, ki vsako leto v nemogočih razmerah vedno znova vzcveti…

Ko tudi Stenar dobi svojo dozo sonca…

…in ko Triglav odvrže kapo…

…takrat si poiščeva zavetje…

…jedilnico z razgledom.

Po zajtrku naju čaka še spust čez Sovatno v vrata.

Svetle skale obljubljajo še en lep dan v hribih. Midva sva imela dva taka.

Še bo treba it.