Gubno, 2403 m

Po sobotnem dogovarjanju s Tomažem pade odločitev, da se v nedeljo zjutraj zapeljemo v dolino Vrat.

Ekipa letnik 66 – Barbara, Roman, Tomaž in moja mladost 🙂 se malo čez sedmo zjutraj pripeljemo do Turkovega rovta v Vratih. Naprej je cesta zasnežena. Sneg bo po cesti mogoče še slab teden, potem bodo Vrata spet precej prometna. Kar smešno je obuvati pancarje ob jutranjem petju ptic. Pa vendar…smučke na ruzak, ruzak na hrbet in pot pod noge.

Najprej po cesti do parkirišča v vratih, nato pa desno navkreber proti Stenarju oziroma Stenarskim vratcam. Končni cilj bomo izbrali glede na razmere. Sonce je že okrog osme zjutraj precej močno. Prvi postanek naredimo na počivavu, občudujemo razgled na Triglav v daljavi in Stenar nad nami.

Po krajšem počitku pot nadaljujemo še skozi preostanek bukovja, po 400 prehojenih višinskih metrih pa pridemo do prvega snega.

Po prvi strmini še kakih 200 višincev premagamo peš, nato paot nadaljujemo na smučeh. Pod Stenarjem se že pozna moč sonca. Sneg vsake toliko dobesedno priteče izpod strmih sten.

Letnik 66 je ubral nekoliko hitrejši tempo. Med fotkanjem lepot se sprašujem, kaj so jim včasih dajali v čokolino, da danes tako letijo navkreber :). Pa se le domislim, da so toliko hitrejši zato, ker ne fotkajo 😉 Fotoaparat mi kar ne gre iz rok, cevka od camelbaga z isostarjem pa tudi ne iz ust. Sonce pripeka, švic pa teče v potokih.

Počasi se odpira lepa dolina proti Stenarskim vratcam.

V senci pod samim Stenarjem je sneg trd in pomrznjen. Z lahkoto bi izvedli oba teka Zlate lisice. Roman in Tomaž robnike nabijata v sren, Barbara vrže smučke na ramo, jaz pa nataknem srenače in se prebijem do sonca pod Križem.

Pod steno Križa že uživam v samoti in tišini (stari gardi se očitno mudi na avtobus ali vlak). Z vsakim korakom se odpirajo novi razgledi.

Kamorkoli se ozrem ena sama lepota. Sledim ekipi 66 čez snežišče pod Križem, ki se je usmerila proti vrhu Gubna.

Uživam v tišini in miru. Med kopnimi skalami zaslišim nenavaden zvok, kot bi zapel klopotec z nekoliko višjim tonom. Pogledam po svoji opremi, okovju…vse je na mestu. Pogledam naokrog…le nekaj metrov pod špuro po kateri sem šel na skali sedi Belka. Na žalost imam s seboj le objektiv 10-20 mm…fotka je temu primerna.

Sledi še zadnji vzpon proti vrhu…

Ko pogledam nazaj, se med Stenarjem in Križem že pokaže vrh Triglava.

Na vrhu generacija že uživa na soncu, se baše z malico in se ubada s tem, ali je piksna radlerja v snegu že na delovni temperaturi ali ne 😉

Razgledi z vrha so čudoviti. Na eni strani Križ, Dovški Gamsovec…

…Razor

Pogled čez Krnico

Na drugi strani Dolkova špica…

…da tapete pred nami ne omenjam.

Sledilo je še poziranje za razne kataloge 😉

Elan mi bo nekoč plačal za vso to reklamo 😉

Ker me čaka še nočna, se počasi odpravimo v dolino, čeprav neradi. Smučarija zopet odlična spomladanska. Vrhnji del Gubna je na nekaterih delih luknjast, tako da se sneg pod nami udre v globoke luknje, pod vrhom pa se začne tista prava smuka.

Stenarska vratca se že kopljejo v soncu.

Mi pa odsmučamo po plazišču navzdol.

V senčnem delu sneg še ne popusti.

V spodnjem delu smuke je sneg že rahlo gnil,a še vedno lepo smučljiv.

Prismučamo do nadmorske višine 1400 m, tik nad gozdno mejo. Smučke na ruzak in do počivava…na radler! Tu se martinčkamo in predebatiramo turo, nato pa skozi gozd do ceste in do avtomobilov. Po zelo kratkem premisleku je ves moški del enakega mnenja…da je treba na še en radler na Dovje 😉

Another perfect day! 😉