Jalovčev ozebnik

Letošnja turnosmučarska sezona nekako zaostaja. Vsaj po moji statistiki…ali pa se mi timing ni poklopil s tistimi nekaj zapadlimi snežinkami v letošnji zimi. Prva tura v sezoni je padla šele 1.1. na Hruščanski vrh, pa še ta brez spominske kartice v fotoaparatu. Na drugo se podava z Juretom, v Jalovčev ozebnik.

Prvotni plan je bil sicer napolniti avto in se zapeljati na sever k sosedom, kjer je vsaj za vzorec več snega. A prvotna ekipa se zaradi družinskih obveznosti nekako razredči, tako da z Juretom zavoljo manjšega ogljičnega odtisa izbereva krajšo in seveda cenejšo pot – do Planice. Od tod s pasjo vprego tja gor, proti Jalovcu. Po cesti lepo napredujeva, pred nama pa prvi sončni žarki že obliznejo vrhove.

Do koče v Tamarju mraz še nekako drži tistih prvotnih – 6 stopinj, višje, ko prideva iz gošče, pa je ozračje toplejše. Z zaskrbljenostjo si skušava vsaj približno zarisati linijo spusta med kamnitimi minami.

Že nad kočo v Tamarju naju med najino kratko pavzo prehiti Aleksander, pred vstopom v Ozebnik naju počaka. Opremimo se z derezami in skupaj vstopimo. No ja, sam ju z veseljem spustim naprej 😉

Med tem rumena krogla tam zgoraj že lepo obsije okoliške vrhove.

Sam ozebnik je lepo prehoden, le ob samem izstopu je nekoliko poledenel. Leva stran v smeri vzpona je kot običajno bolj prebavljiva. Po štirih urah vzpona se nam odprejo razgledi…Goličica.

Veliki ozebnik…

…pa tja proti vzhodu…

Po kratki pavzi pa spust v ozebnik.

Vstopni del je precej trd, zato smučanje z nekoliko več previdnosti, po kakih 15-20 metrih pa uživaško vijuganje.

…vse do izstopa.

Pod ozebnikom je “smučišče” glede na dane razmere odlično, vse do predela, kjer se letna pot odcepi proti bivaku pod Kotovim sedlom.

Nižje nas čaka “minsko polje”. Snega je vse do gozda nad Tamarjem premalo za brezskrbno vijuganje. Vetrc po vsaki zvoženi liniji zakrije kamenje, tako, da je spust po špurah predhodnikov še večja tombola. Eden od predvidenih članov za omenjeno turo v Avstriji je bil tudi najin serviser Rok. Ker ni šel z nama v bolj zasnežene kraje bo logična posledica, da se bo ukvarjal z reliefi na najinih elankah 😉

Po rodeu skozi hosto nad Tamarjem sledi še hidracija v koči, nato pa po tekaški progi v prosti tehniki do rdeče strele in domov.

Kljub nekoliko neprijetnim zvokom pod smučmi na nekaterih predelih s turo zadovoljna.