Piran

Peti januar. Po kucljih je snega le toliko, da ne veš, al bi šel na smučke ali na špancir v salonarjih. Ne tič, ne miš. Dan si splaniram na izi…ko prileti sms ” Bi šel v Piran fotkat Triglav?” Na Lukovo idejo se odzovem v momentu. V nekaj minutah imava splanirano vse. Še kosilo pojem, nabašem opremo in gas na morje.

Spletne kamere so obetale, da bo vidljivost z morja proti Julijcem in Dolomitom odlična. Na žalost temu ni bilo tako. Pa vendar…dan sva odlično zaključila. Našla sva nekaj lepih lokacij za fotografijo, pa tudi svetloba nama je bila všeč.

Kanček več jasnosti v naših koncih si bom zaželel naslednjič, ko bom s foto opremo vandral po Piranskih ulicah. Zaenkrat pa tole:

Sonce se je počasi poslavljalo in risalo le še silhuete…

Spustiva se v mesto… Ona in On dobita čudovito kuliso. V dnevni svetlobi nekako ne prideta do izraza, ko pa se dan preveša v noč…

V mestu ostaja še nekaj prazničnega vzdušja, a brez tistega mrzličnega vrveža v pričakovanju novega leta. Sproščujoče in lepo…

Tudi v mandraču je že vse mirno.

S Tartinijevega trga se napotiva počasi še na malico v enega od bližnjih lokalov. Spet mimo njiju, le v druge odtenke sta se odela.

Ona in On imata svojo zgodbo. Sta delo Jakova Brdarja. Leta 2012 so jih prvič razstavili v Ljubljani, od tam pa so ju preselili na otok Vis v Komižo. Tam se nista kaj dosti sončila, saj ju je pregnalo negodovanje domačinov, češ, da ne sodita na njihov pomol.