Prestreljeniška škrbina
Z Žigom nama je prekipelo. Abstinenčna kriza je premočna, turno smučarske objave iz sicer večinoma istega konca pa se vrstijo. Greva…še v trdi temi proti Nevejskemu sedlu. Ob sedmi uri sva na izhodišču, mrazomer kaže lepih zimskih -12. Pot pod noge…pogled pa uhaja tja čez, kjer se riše dan. Kljub skromni snežni odeji, ki ne seže niti do koče Brazza na planini Pecol, so razgledi čudoviti.
Med tem, ko se v Belo peč uprejo prvi sončni žarki hitiva skozi hladilnik od koče Gilberti proti Prevali.
Do prvih sončnih žarkov na sedlu prideva prav takrat, ko poženejo zajle.
V družbi dolgih senc si privoščiva kratek postanek. Pri tem blagodejnem početju se nama pridruži še Marko. Beseda da besedo in kaj kmalu se dogovorimo, da se nama pridruži. Odsmučamo v Krnico v smeri postaje C,
Trda podlaga, na njej pa nekaj napihančka nam ponudi uživaško vijuganje. Zaključimo precej nad prečko, ki pelje proti C postaji. Po kamenju pač ne gre…
Spodaj spet vprežemo pse in gas navkreber proti Prevali.
Na prevali obrnemo še v levo proti Prestreljeniški škrbini.
Žiga in Marko se namenita odsmučati še proti postaji Skripi, sam pa si privoščim lenarjenje z razgledom na morje.
Ob vsem kupu stoječega železja na trenutno najbolj urejenem “smučišču” z naravnim snegom (brez človeške pomoči), se sprašujem, do kam gre lahko človeška neumnost. Poleg tega, da naše najvišje ležeče smučišče ne obratuje, so si učene glave privoščile še en absurd. Sredi zime plužiti cesto tja gor…na Kanin. Saj ni res, pa je.
Ko se Žiga in Marko povzpneta spet nazaj do Prestreljeniške škrbine z Žigom odsmučava do koče Gilberti na zasluženo okrepčilo, nato pa v poden do avta po odlično urejenem smučišču.
Lep dan je bil…za prvo letošnjo turo.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!