Sedlo Vršič – Sella Ursic, 2280 m, …drugič
Aprilsko vreme je po hribih imelo spet prste vmes pri “frajhanju” hribov. Po nekaj dneh letnemu času primernega vremena se nebo zopet odpre. In tista jutra so najlepša.
Jutro sem sicer opazoval skozi balkonska vrata med zajtrkom, saj sva bila z Juretom dogovorjena, da štartava po njegovi nočni. Tako sva na parkingu pod smučiščem Sella Nevea med zadnjimi. V Juretovem tempu nabaševa opremo in zagrizeva v smučišče. V naglici pozabim sončna očala…s sredine smučišča se mi ne da še enkrat nazaj do avta. Bo že…si rečem. Prve zaplate snega na smučišču dajo vedeti, da je bila noč hladna. Sneg je pomrznjen. Višje ko greva, močnejše je sonce. Jure pobegne naprej, pod kočo Gilberti pa me počaka in govori nekaj o sončarici in ne vem čem še vse. Lepo mu razložim, da je treba med počasno hojo uživat 😉
No ja…ne da se ga ravno prepričat. Potegneva naprej desno pod Belo peč, nato pa po že narejeni špuri levo proti sedlu.
Hribi imajo spet novo podobo, Montaž z okoliškimi vršaci je spet pobeljen, svizci na Pecolu pa so se verjetno še malo obrnili v svojih brlogih pred spomladanskim prebujanjem.
Spet se pokaže, da je narava največji umetnik…
…in tu se zares da počivat…čeprav z jezikom do tal 😉 Ampak duša…duša pa pride na svoj račun tu gor.
Med potjo sva srečala kar nekaj “laufarjev”, ki špuro vlečejo dobesedno naravnost navzgor. Hm, kako da jim ne spodpouszdne tako kot meni? Eh, drugačno težišče imajo…si rečem. Ko svojih 90 in nekaj kil snamem s smučk le te vriskajo od veselja 😉
Na vrhu vse pohvale Juretu…no ja, pa tudi meni. Le kako mi rata vedno dobit eno šerpo, da mi na vrhu postreže z radlerjem. Jure, HVALA 😉
Na vrhu kratka pavza z razgledi, ker pa se začnejo nabirati oblaki se opremiva in odsmučava.
Sneg se je neverjetno hitro ojužil, postal težak…pa vseeno. Sva našla tudi tisto, kar sva iskala. Užitke…
Do koče Gillberti po celcu, nato pa po smučišču proti avtu. Smučke snameva kakih 80 višincev nad parkingom. Nekaj takega, kot lani 5. maja, ko sva opravila isto turo.
Med tem, ko tole pišem in rišem, pogledam še na TKG in vidim, da nas je blo kup “znancev” pod Kaninskimi hribi. Ja, res se poznamo in ne poznamo 😉
P.s.: Afriški, Nataliji se zahvali za pohvale, vidi pa res dobro 😉
Ministrstvo za okolje sporoča, da je javno objavljanje fotografij, na katerih je sinje modro nebo v kombinaciji s pršečim snegom, zakonsko prepovedano, ker povzorča depresijo ljudem, ki jim poganja plavalna kožica med prsti zaradi monsunskega aprilskega deževja in pride do resnih poškodb, ker si nos nalimajo na ekran in se pri tem zvalijo s kavča 🙂 Vseeno hvala za opomin, da je nebo še modro. Za kazen je bil izdan nalog, da se stopi ves sneg 🙂
No,zdej vidš kuko je…:-)
No ja tura pa je bila zer šen, čeprav si pozabu očala, spit magnezij, preveliko kartico uzel, pa še danes me boli glava od sonca. Čeprav roko na srce, učer s Stojanom sploh nisem vedel al je sonce al megla k jo je tako žgal gor. Sem se empatično poglobil v tvoje občutke na turi.