Vrh Strmali

Po dogovarjanjih na ponedeljkov večer v torek zjutraj za turo ostaneva le jaz in Uroš. Do torkovega jutra popolna neznanca se dobiva na Jesenicah. Nekaj pred sedmo se že peljeva skozi nič kaj zimsko obarvano Gornjesavsko dolino proti Trbižu in naprej do Nevejskega prevala. Tu parkirava in pot pod noge.

Za razliko od zadnjega izleta bo tokrat treba pot od sedla pa do planine Pecol opraviti peš po nepluženi cesti. Dobrih 5 kilometrov asvalta je ravno prav zasneženega tako za hojo, kot tudi za smučarijo ob povratku. Na planini vreme ne zgleda kaj obetavno.

Ko stopiva iz zavetja gozdov seveda tudi zapiha. Tam proti severozahodu se jasni, midva pa upava, da bo tudi nama posijalo.

Najino upanje je bilo očitno uslišano tam zgoraj nekje…ali pa se le vremenarji tokrat niso zmotili 😉

Prvi žarki najprej obliznejo najin cilj in Montaž.

Višje greva, lepše postaja…tako zaradi razgledov, kot tudi zaradi vremena. Tudi veter je le še občasen. Vzpenjava se pod kočo Brazza…

…tja gor. Oblačno jutro se spremeni v čudovit sončen dan…

Med tem, ko svizci nekje pod najinimi nogami drnjohajo, midva uživava v razgledih.

Po treh urah sva na Vrhu Strmali.

Začuda naju z vrha ne priganja veter, zato poklepetava, se okrepčava, uživava v razgledih…

Pred odhodom še “skupinska”…

Razmere za smuko so glede na snežno odejo v naših krajih odlične. Zanemariva seveda tisto tanko skorjo na predelih, kjer je napihančka več. Na predelih, kjer pa je podlaga spihana do zadnje zbite snežne podlage pa so zavoji prav uživaški.

Po začetnih zavojih po vrhnjih flankah spust nadaljujeva v smeri pristopa. Le ta je bil v glavnem prečenje nad letno potjo proti Vrhu Strmali.  Odločitev se je izkazala za pravilno, saj sva pod kočo in do ceste prismučala brez večjih problemov. V spodnjem delu in predvsem pod kočo Brazza je kar nekaj “min”. Na srečo je sneg ostal lepo pomrznjen, tako, da ovire lepo izkoristiva namesto slalomskih vratc.

Pod Pecolom naju čaka le še slalom po cesti, ki ga nehote primerjam z nekdanjo “Družinsko” progo na Kobli…le da je cesta neprimerno boljša od tedanje proge.

Nekaj čez poldne sva že pri avtu v dolini na zasluženi hidraciji.

Sledi nekaj delovnih dni…v upanju, na novo pošiljko ta belega! 😉