Poisnig/Boseneck, 2528 m in Stubeck, 2370 m

Na naši strani Karavank končno nasuje nekaj belega, pa nam nekako ni bilo do tega, da bi izzivali nestabilno snežno podlago, pa tudi Obris si je zastavil izvesti turnosmučarski tečaj v Avstriji.

Deset smučarije željnih smo v soboto zjutraj na izhodišču pred  Leonhardhütte v Maltabergu. Sončno jutro nekako prežene tistih 10 stopinj pod ničlo. Priprave tokrat trajajo nekoliko dlje, zato štart šele okrog desete ure. Celo Stojan s svojim “ženstvom” nas tokrat prehiti in to na samem štartu! Seveda gre z njim tudi domači kosmatinec, ki gre navadno na turo s prvimi turaši. Stojanov celovečerec je dosegljiv na tej povezavi.

Pred odhodom se še preštejemo pred kuliso, ki jo riše  Hochalmspitze z družbo…

…preverimo delovanje lavinskih žoln…

…nato pa pot pod noge.

V razgledih uživamo že od samega začetka, saj je izhodišče dobrih 1600 metrov nad morjem, hribov okrog nas pa v izobilju.

Snega je čez planjave in skozi macesnov gozd ravno prav, da se nam že gor grede cedijo sline. Višje ga je seveda v preteklih vetrovnih dneh tudi tu odneslo. To dejstvo nas ne prepriča, da bi spremenili smer. Če ga je nekje odneslo ga je nekje tudi odložilo.

Počasi se že rišejo naši današnji cilji.

Na planini pod Stubeckom si pri pastirskem stanu privoščimo krajši počitek. Tu nas dohiti še ženska zasedba iz Slovenije, Petra, Jane in Vesna. Pridružijo se naši četici.

Po klepetu in okrepčilu iščemo zašnežene prehode proti sedlu Torscharte.

Po grebenu nadaljujemo proti Poisnigu…

…a ne do vrha. Preverjanje prisotnosti opravimo malo pred vrhom, točno nad flanko v kateri je že od daleč videti, da bo nudila obilo užitkov.

O sami podlagi in užitkih bodo fotografije povedale več, kot tisoč besed 😉

Pod flanko pavza z nasmehi do ušes. nato pa proti soncu nazaj na sedlo Torscharte.

Nasmehi na obrazih novopečenih turašev povejo vse…kljub naporom.

S sedla nadaljujemo še proti vrhu Stubecka. Del ekipe gre na vrh, večina pa pod njim zaključimo z vzponom in se spustimo v dolino Faschaun.

Vršni del je precej spihan, zato iščemo prehode. Nižje in pa predvsem v macesnovem gozdu pa je presušenega puhca dovolj za uživaško smučarijo.

Spodaj nas čaka še nekaj ravnine preden dosežemo izhodišče, kamor prispemo ravno takrat, ko se sonce na zahodu skrije za najvišje.

Po dobrih 1200 presmučanih višinskih metrih se v koči prileže hidracija ob klepetu. Že v temi se nas sedem odpravi proti domovini, šestorico prepustimo nedeljskim užitkom tam gor.