Schilchegg, še enkrat
Tam, kjer smo s smučarijo zaključili leto 2018, smo nadaljevali tudi v novem letu. S to razliko, da je bila zasedba malenkost drugačna, da o snežni odeji ne govorim.
Kljub napovedim, da v nam že precej domačih koncih na senčni strani Karavank še vedno sneži, za nameček pa še piha, z lahkoto na Hrušici zarana napolnimo Koflerjev kombi s sneguljčico in sedmimi palčki. Cilj: preverjen Schilchegg.
Edini smo si bili v tem, da nam bo macesnov gozd pod goro nekako ponudil varno zavetje, pa tudi naklon flank je tak, da je pogojno še najbolj užiten v danih razmerah, ki pa so bile:
- dobre pol metra suhega puhca na špurah včerajšnjega dne, pod njimi pa dovolj podlage, da so bili skoki čez kuclje užitkarski
Pred nami zjutraj proti vrhu ni šel še nihče, zato se tura nekoliko podaljša, saj je korak vsled gaženja nekoliko počasnejši. No, pod vrhom nas dohitijo in prehitijo domačini, ki z veseljem potegnejo preostanek špure proti cilju, spoštljivo pa nam kasneje prepustijo otvoritev smučišča. 15 višincev pod samim vrhom družno zaključimo vzpon in iščemo zavetje pred vetrom, ki nam je sicer celo pot navkreber dal mir. Še celo nekaj kvadratov modrine na nebu smo videli na samem začetku ture.
Med spustom smo srečali precejšnje število vzpenjajočih se turašev, med samim vzponom pa poslušali plazove na drugi strani doline.
O sami smuki nima smisla zgubljati besed, mogoče le to, da bi med potapljanjem v pršiču med smučarijo večkrat prav prišel potapljaški snorkel. Fotografije povedo vse.
Učestvovali: Sneguljčica Anita z njo pa palčki Janez A., Tomaž, Žiga, Grega, Moko, Uroš in pisec zapisa. Godrnjavčka med palčki ni bilo.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!