Sichelwand, 2105m

Zgodnje vstajanje ni bilo nikoli moja vrlina. A če se dogovorimo za smučarijo…ma se pomatram. Tokrat zbor ob petih…ok, nekaj čez. V kombiju Jure, Janez in jaz ter mladca Matic in Urban. Gas skozi luknjo v Karavankah in proti proti Obertauernu. Malo pod smučiščem Obertauern parkiramo, se zbašemo na plano, opremimo še skoraj v temi in zagrizemo v breg.

Med potjo od doma smo pogledovali v nebo. Očitno je fronta nekoliko zamujala, saj smo se vozili v zvezdni noči. Vsi smo si želeli, da bi tako tudi ostalo. Pa vendar…vremenoslovci ga tudi tokrat niso mem usekali. Vse kar nam je sonce ponudilo so bile le čudovite barve, ki so se vedno bolj oddaljevale od nas. Prvotno tiho mišljen cilj Große Kesselspitze (2361 m) še zadnjič ta dan obsije žareča krogla, potem pa ga zakrijejo gosti oblaki.

Zato se nad planino usmerimo levo po uhojeni smučini proti nekoliko nižjemu Sichelwandu – 2105 m.

Napredovanje po mehkem pršiču nam razvleče usta tja proti ušesom, saj imamo v glavah že spust po mehkem puhu. Med potjo naletimo na dve obeležji…čeprav planina in gora ne dajeta vtisa, da je tu karkoli nevarnega..očitno se dogaja tudi tu. V spomin in opomin…

Na grebenu se kljub slabi vidljivosti odpre lep razgled proti jugu……proti vzhodu, od koder nas pozdravlja sonce.Predelamo še zadnje metre… …in družno zaključimo, da smo izbrali kar pravi vrh. Vreme se spreminja, doseže nas snežna ploha, zato je postanek na vrhu temu primerno dolg. Brez gasilske fotke pa itak ne gre.Že na poti proti vrhu smo z grebena pogledovali v še nezvožen žleb, ki vodi proti planini, od koder smo prišli. Podamo se tja in z veseljem ugotovimo, da je poln pršiča. Vse kar je se je neprej dogajalo je bilo v glavnem slišati kot vriskanje 😉

Po presmučanem pršiču z vrha še plovba čez planino in skozi gozd do avta. Tu smo tako zgodaj, da si med potjo domov pred kosilom privoščimo še piksno tistega s peno 😉