Tegoška gora, 2044 m

Na sončno nedeljo dan preživim v službi, s tem, da je še celo v prestolnici sončno! Zvečer si na netu ogledujem objave tur, fotografije belih flank in modrega neba… Ja, človeka kar kuhat začne. Zvečer pokličem Jureta in nekaj časa poslušam jamranje, da ne ve, če bi kam šel. Na koncu se zediniva, da ponoviva turo, ki jo je na TK gora objavil Čeha.

Zjutraj nabašem opremo, poberem Jureta in že sva nič kaj zgovorna v oblačnem jutru na poti proti Jelendolu in naprej proti planini Pungrat. Na zadnjih serpentinah proti planini prideva ven iz megle in oblakov. In tu je kaj videti. Hribi kar vabijo tja gor, na sonce. Parkirava pod planino in pot pod noge.

Edina bika na planini sva na najino veselje le midva 😉

Potegneva mimo sirarne desno navkreber po sledeh redkih predhodnikov. Kmalu se nama skrajno desno pokaže najin današnji cilj.

Tudi na drugi strani bi se še dalo kaj lepega odsmučat.

Sneg je lepo trd, predvsem pa v kombinaciji z jutranjimi sončnimi žarki čudovit okras.

Sonce dobiva spomladansko moč, tako, da nadaljujem samo v majici z dolgimi rokavi. Spodaj pa delovno ljudstvo pod oblačnim pokrovom uživa ponedeljkovo jutro 😉

Med potjo čez planino uživava v razgledih na vse strani…kamorkoli se ozreš, povsod je lepo.

Jure naju lepo vodi čez planino in navkreber. Višje nad planino se nama začne sneg pod nogami predirati, tako da mož zavije desno v ruševje. Kasneje skupaj ugotoviva, da steze tam ni, prehodi pa verjetno niso označeni niti v vodničkih za gamse 😉 Z velikim veseljem (in matranjem) si predvsem hlače nadišaviva z vonjem po svežem ruševju, Juretu pa nekje na sredini iz ust pade stavek “Zaje… SVA” No, tu ga lepo opozorim na nepravilno rabo dvojine 😉

Na koncu se vse lepo konča. Najdeva graben, po katerem zlezeva ven iz rušja.

Na izravnavi si privoščiva kratek počitek, ki ga izkoristiva še z natikanjem derez. Kljub soncu podlaga ne odjenja. Še vedno lepo zimsko škriplje pod nogami.

Okovana nadaljujeva proti vrhu. Višje greva, lepši so razgledi.

Dereze nama danes pridejo prav. Na smučkah bi bil vzpon precej težji, predvsem pa nevaren, saj je sneg na nekaterih mestih še vedno trd kot beton, čeprav je sonce precej toplo. Pod grebenom nama družbo pride delat dokaj mrzel veter. Čas za menjavo garderobe.

Potegneva po grebenu in nato po hrbtu gore do vrha. Za najinimi hrbti pa tole…

Počasi le prisopihava na vrh…

Na vrhu se razkomotiva in pregledava podlago. Z vrha je smučljivih več smeri, naklon pa je tak, da je le pametno preveriti na katero stran je sneg grifig in na kateri se zna padec spremeniti v dričanje do podna.

Soncu dava še nekaj časa, sama pa uživava v družbi vetra na vrhu.

Razgled čez planino, Kofcam, Velikemu vrhu…

…pa na drugo stran proti Košutnikovemu turnu.

Po ugotovitvah in po tem, ko sonce kaj dosti ne odjenja flank obrnjenih proti planini, se odločiva za flanko obrnjeno proti jugovzhodu.

Že ob prvih zavojih se je vriskalo…

Takoj, ko se odpeljeva z vrha se ogneva tudi vetru…pa ob vijuganju v ravno prav odjenjanem putrčku postane vroče.

Med vijuganjem pa uživanje v razgledih…

Nižje prečiva v smeri planine proti zahodu in se spustiva ob splazenem snegu do izteka flank.

Spodaj loviva prehode med kopnimi kuclji in zaključiva na planini, ki jo loči še hribček do avta. Izpreževa dilce in se peš napotiva čez. Na drugi strani spet na smučkah in peš kombinirava tavanje v megli do avta. Jap, sva imela točno naročeno jasnino za danes. Takoj po odsmučanem so se proti gori začele valiti meglice.