Pod Sichelwand

Že skoraj teden vnaprej je Dr. Žiga “diagnosticiral” nekako takole: “U tork gremo v Avstrijo na pršič!” Seveda sem le prikimal tem lepim besedam učenega moža in si mislil svoje ob dejstvu, da v tej zimi niti poštene kepe nisem naredil iz svežega snega.

Med tem, ko smo z Juretom in mladcema v ponedeljek grizli kolena s prelaza v Žlebeh proti Prevali, je priletel še mail: “Pozdravljeni, v Avstriji sneži… Glede na projekcije bi znal biti Grosse Kesselspitze ok. Kdo ma čas? lpž.”

Rezultat: štirje snega željni na skoraj zeleni Hrušici ob osmih zjutraj bašemo opremo v avto in gas proti Obertauernu.

Od prvotnega plana se držimo le izhodišča, vse ostalo je bilo prilagojeno razmeram, ki so se menjale od sončnih žarkov, sneženja in na vsake toliko še nekaj vetra, ki otežuje pregled nad terenom. Na smučkah štartamo praktično že na cesti po lepo urezani špuri v smeri Sichelwanda, glede na razmere pa vzpon zaključimo 1900 metrov nad morjem le streljaj od Mitterecka. Zgoraj pozdrav “bratom iz domovine” in redkim domorodcem, nato pa skozi macesnovo hosto in po posekah navzdol.

Vriskanje se ni razlegalo daleč naokrog, saj je znano, da več kot pol metra debela snežna odeja v obliki pršiča precej zaduši takšne in drugačne zvoke. Nad tem dejstvom se kaj dosti nismo pridušali, nekako pa nebi bili zadovolj(e)ni z dejstvom, da bi po eni in edini furi odpeketali domov. Zatorej še enkrat navkreber na izhodišče spusta, od koder potegnemo tja, kjer prvo furo nismo čečkali po snegu.

Po slabih 800 odsmučanih višinskih metrih smo primorani zapustiti ta raj na zemlji, saj obveznosti v domovini kličejo. Seveda ni šlo brez analize v le nam znani varni hiši na poti na sončno stran Alp.

Učestvovali: Žiga, Uroš, Jure in Miro