Slemenova špica

Vremenska napoved za četrtek je še obetala, zato bi bilo dan škoda preživeti med štirimi stenami.

Gregova boljša polovica nas optimistično zapelje po Vršiški cesti navzgor. Ko smo nad Krnico, opazimo, da veter pod nami vrtinči sneg. Za 16. ovinkom pa naletimo na Rašota, ki s plugom ne prebije snežnega zameta na sicer že prejšnji dan spluženi cesti. Ne preostane nam drugega, kot da se naprej podamo peš. Od zameta dalje pa vse do erjavčeve koče piha “za dve kapuci”. Višje zavijemo s ceste navkreber med redek gozd in naprej do okvira letne poti proti sedlu s precej nežnim korakom. Na kritičnih mestih se je že sprožilo nekaj spontanih plazičev.

Na sedlu kot bi primorci ugasnili vse ventilatorje, le pod nami je slišati piš vetra in ogromen oblak, ki se vali čez prelaz na Gorenjsko. Veter prinaša tudi visoke temperature, tako sneg postane moker in težak. Čisto drugače pa je v senci Mojstrovk, kjer po suhcu s tanko skorjico napredujemo proti Slemenovi špici. Če ne bi nekoliko pihalo, bi se splačalo nastaviti sončnim žarkom in uživati v toplesu.

Prvi zavoji v smeri Tamarja niti niso zavoji, saj je sneg prepočasen. Pod macesni na robu se nam pod nogami spusti še počasen plazič, ko pa dosežemo senco sten, pa nas čaka le še lepo smućljiv suh sneg. Smuka še boljša kot dober mesec nazaj.

V Tamarju sledi še hidracija na sončku med turisti, nato pa smuk po tekaški progi do drugega avta v Planici.

Uživali: Iva, Klemen, Oblačni Gregor in pisec.