Skitourfest 2022

Po lani izpuščenem Skitourfestu me spet vleče tja dol, še posebej po poletnem potepanju po Črni gori. Na večer zadnje sobote v februarju se tja do Ljubljane v Koflerjevem kombiju zapolnijo vsi sedeži. Cilj: Lepushe v osrčju Prokletij. Bolj smo šli na jug, več je bilo bele podlage na cesti. Zjutraj med Plavom in Gusinjami kontaktiramo Gigota, ki nam sporoči, da se ekipa Skitourfesta z Lepush usmerja proti Plavu, od koder nas čaka transport do Babinega polja.

Po kosilu in nabavi nas s konvojem terencev domačini transportirajo v belo pravljico. Ostane nam še dobra dva kilometra in pol pešačenja in transportiranja robe za 4 dni do naše brunarice v smeri planine Bogićevica. Sledi namestitev, ogrevanje brunarice, taljenje snega za vodo in počitek.

Ponedeljkovo jutro je oblačno, sneži na lepo podlago čez noč zapadle beline. Smer: Bogićevica in varne flanke nad njo.

Končni rezultat: Babino polje – Bogićevica – vzpon pod vrh Cafa Belega (Qafa e Belegut) – smuk na Bogićevico, nato še enkrat Ppod Cafa Belega in smuk preko Hodžin Ravan na Bogićevico. Škoda bi bilo pustiti nezvožene flanke pršiča, zato nazaj na predvrh Cafa Belega od koder smučamo preko Muhaomerovića katun nazaj do bajte. Števec pokaže 1600 višincev, ušesa pa nam preprečujejo, da se nam od nasmehov na obrazih ne razpočijo glave.

Sledi še kulinarični večer ob svečah in zaslužen počitek.

---

Torkovo jutro nam, glej ga zlomka, spet postreže obilo snega. Rumeni fleki okrog bajte, ki so nastali prejšnji večer, niso več vidni, kar je jasen pokazatelj, da se je splošna nevarnost plazov na širšem območju Prokletij še nekoliko povišala. Logičen zaključek je bila tura v že prejšnji dan pregledanih terenih. V pravljičnem snežnem jutru se po zajtrku podamo v smeri gore Bogićevice, ki pa je ne napademo do vrha. Za smuk na planino bi vsak od nas potreboval snorkel, saj se pršič ob vsakem zavoju dviguje čez naše glave. Turo zaključimo z vzponom po zamedeni špuri pod Cafa Belega (Qafa e Belegut) in smukom v dolino v smeri tople brunarice. 1200 višincev je končni rezultat drugega smučarskega dne.

---

V tretji smučarski dan se zbudimo, kdo bi si mislil, ob naletavanju snega. Začuda se v dopoldnevu oblaki celo trgajo, obeta se nekaj jasnine in celo sončnih žarkov. Za cilj si zadamo flanke pod Pasjim vrhom, zato najprej po dolini Babinega polja navzdol, skoraj do koče “sosedov”, nato pa navkreber do spihanega grebena, ki bi nas ob lepših razmerah popeljal na vrh Pasjega vrha. Še preden ostali udeleženci festa prisopihajo za nami, veselo odvijugamo proti Babinemu polju. Pršiča je toliko, da nam je že vsem kar smešno. Spodaj sledi kratek počitek, nato pa ponoven vzpon pod Maja e Vogël, od koder spet sledi uživaški spust. Temperatura je začuda nekoliko padla, zato zadnjih nekaj višincev smučamo po rahko ojuženem snegu, ki pa ne moti.

Sledi še obisk pri sosedih in dobra dva kilometra dolg sprehod nazaj do naše brunarice. Bilanca neke marčevske srede: 1400 višincev, sonce, sneg, nekaj vetra, nekaj piva in kava pri domačinih.

---

Četrtkovo jutro spoznamo, da sonce še ni ugasnilo, da modro nebo še obstaja. Tisti najbolj zagnani v ekipi se že navsezgodaj podajo v smeri Tromeđe, zaspanci pa se zadovoljimo s sončenjem na hišnem hribu, oziroma Tepsijici. Prav užitek je bil z vrha šteti vrhove. Tako tiste presmučane, kot tudi tiste prehojene lani poleti. Kljub spomladanskim temperaturam ujamemo vrhunskih 500 višincev smuke skozi gozdove nazaj proti brunarici, kjer sledi malica na soncu.

Ko se nam z daljše ture pridružijo še Jure, Miško, Matjaž in Matic, se spustimo nazaj do Babinega polje, kjer nas ob dogovorjenem času in začuda brez zamude že čaka konvoj terencev, ki nas prepelje nazaj do mejne policije v Plavu. Tam nas čakajo naši kombiji in avtomobili. Sledi še pogostitev pri lokalcih v Plavu, kjer se nam pridruži sam župan občine. Event kot je Skitourfest vsako leto privabi več udeležencev iz različnih držav evrope, kar je odlična promocija že tako čudovitih krajev, predvsem pa gostoljubnih domačinov. Nenazadnje sva prav zaradi prvega Skitourfesta lani poleti z Azro obiskala te kraje.

---

Proti večeru nas pot popelje proti Žabljaku, kjer po nekaj dneh končno pridemo do tekoče vode v apartmajih Soa Village. Še prej nas čaka večerja v hotelski jedilnici, kot bi ne jedli cel teden. Ampak, nismo prišli z namenom, da se pritožujemo. Tu spoznamo večino udeležencev Skitourfesta.

Petek na Durmitorju se nariše kot v pravljici. Zasnežen, v soncu, brez oblačka. S skupinsko turo poričnemo v bližini Crnega jezera, v zaselku Ivan do. Plan organizatorjev je bil popotovanje do Bandjerne, a smo ocenili, da lavinske razmere niso primerne za kaj takega, sploh pa ne v tako veliki skupini smučarjev različnih znanj. Tako naredimo turo za nosom v smeri Ivan do – Kamenjača – Inđini dolovi – pred Radulovo kolibo pa obrnemo proti severozahodu pod 2160 visoke Paljevine, kjer na višini 2080 metrov opravimo prerez snežne odeje. Tu tudi preventivno končamo z vzponom. Ujamemo odlične razmere za smuko pod Žutimi gredami v smeri pod Crvene grede, nato povratek mimo Zminjega jezera v Ivan do. Na 14 kilometerske krogu in 900 prehojenih višinskih metrih nam družbo delata dva potepuška kužka, ki sta na koncu postala že prava člana ekipe. Pridružita se nam tudi pri malici in hidraciji ob Crnem jezeru.

Po takšnem dnevu lahko sledi le še veselica… Pozno v noč v enem izmed durmitorskih lokalov.

---

V petek pred večerom se je ekipi pridružil Žiga, ki je do Žabljaka pripotoval z letalom in taxijem, na soboto pa nas zaradi obveznosti zapusti Matjaž.

Sicer snežen in meglen dan poizkušamo vsaj nekoliko izkotistiti. Čez planino Bosačo se povzpnemo na megleni Mali Štuoc s katerega režemo v žlahtno durmitorsko skorjo. Smuka čista kontra od tur v Prokletijah, noge smo pa le pretegnili.

---

S soboto se uradno tudi konča tretja izvedba Skitourfesta, mi pa popotovanje podaljšamo za še nekaj dni.

Nedeljsko jutro je čas za transfer z Durmitorja do Kolašina, kjer najamemo res lepo hišo (Monte Chalet), v katero se naselimo po tem, ko se nasmučamo na in ob smučišču Kolašin 1600. Sledi odlična malica na katunu Vranjak. Kvaliteta ponudbe z leta 2018, ko sva v potepala po teh krajih, je ostala enaka ali še boljša.

Za ponedeljek se že spodobi, da se gre nekam peš, če so že pogoji za to izpolnjeni, kljub temu, da na dva lepa kuclja pelje poceni sedežnica in so proge zgledno steptane. S šestsedo Vilina voda se povzpnemo na Greben Ključa, nato spust do polovice smučišča, potem pa na sedlo med Ćupovi in Ključ, od koder potegnemo še do vrha Ćupov, do koder seže nedelujoča žičnica z doline. Difuzna svetloba in megla nam ne dovoljujeta raziskovanja pobočij na ono stran, zato se spustimo proti izhodišču. Vsa bela prostranstva so naša, ker pa dnevna karta velja cel dan, se po malici preganjamo še po smučišču.

---

Zadnji smučarski dan velja izkoristiti, zato spet dnevna karta za smučišče Kolašin 1450. Zajla Viline vode nas spet potegne navkreber, nato nekaj spusta, potem pa gaz v pršič proti Ključu. Od tod ogledni spust nekaj sto metrov na sosednjo stran navzdol  in ponoven vzpon na greben Ključa, od koder uživaško odvijugamo v dolino med Ključem in Bikovačo vse do katuna Rupe, od koder se povzpnemo spet na sedlo Ključa. Od tod skozi hosto na izhodišče in na toplo na kačamak in vranca.

---

Pod črto: verjetno se vsi udeleženci strinjamo, da smo doživeli enkratne momente v zares lepih in predvsem neobljudenih predelih črne gore. Spominov se je nabralo toliko, kot pršiča – ogromno, predvsem lepih.

Ekipa: Anita, Gregor, Metod, Matjaž, Jure, Nejc, Matic, Matija in Žiga, thnx za nepozabno!

Termin: 26.2.-9.3.2022

Stroški: cca 500 €

Ocena: 5+