Bogičevica

Konec januarja zazvoni telefon, na drugi strani pa Tomaž “Halo gorenc, a si en cajt nazaj reku, da si takoj za kakšno sranje?”

Katun Bogićevica

V nadaljevanju pogovora so sledile le še informacije, ki so vodile k temu, da si čim prej uredim proste dneve v službi. V zgodbi je še Janez in ekipa je popolna. Na četrtkovo jutro se nabašemo v Tomažev avto in krenemo v smeri Beograda, Čačka, nato pa proti Srbsko – Črnogorski meji. Proti večeru smo na toplem v Eko kampu Grebaje nad Plavom, prav tam, koder pelje cesta proti Bogićevici. Kaj nas je pripeljalo tako daleč? Tomaža kot zastopnika blagovne znamke Dynafit povabilo v Freeride camp s strani Marka,naju z Janezom pa povabilo Tomaža. Tisti moment, ko smo se usedli za polno mizo v kampu Gradine, nam ni bilo prav nič žal časa preživetega na dolgi poti, še posebej ne zato, ker je petek obetal hribe pobeljene s svežo snežno odejo in obsijane s soncem.

TROMEĐA

Petek se začne po črnogorsko, z obilnim zajtrkom in tempom, značilnim za te kraje. Kljub temu organizacija ne šepa. Lastnik kampa Labud natovori vso našo opremo v prikolico in nas po spluženi cesti zapelje skoraj do Katuna Muhaomerovića. Od tod po sveže pobeljeni pokrajini nadaljujemo na cuckih tja proti meji med Kosovom, Albanijo in Črno Goro. Pokrajina je res čudovita in v lepem tempu obujam spomine na Skitourfest 2020 in Skitourfest 2022. Ko si enkrat v teh krajih, ti prirastejo k srcu. Tudi poletni meseci so tu čudoviti, gostoljubni domačini so le še pika na I. Vse to sva doživela na potepanju poleti 2021.

Kaj kmalu smo med gaženjem na čelu kolone seveda Slovenci. Kdo naj bi drug delal kot pa mi? Smo pač vajeni že iz bivše skupne države, da vlečemo voz. Prvi cilj je Tromeđa, a ga ne osvojimo, saj je vrh razpihan in skoraj brez snega. Dobrih 20 višincev pod vrhom se v vetru opremimo za spust in porišemo nedotaknjene flanke. Ker nismo tolikšne kilometraže naredili le za en spust, se podvizamo še na greben med Shpati peakom (Bukanik) in Tromeđo. Pršiča je tu nekaj manj, saj je vmes začelo močneje pihati.

Nad planino nam še ni dovolj vijuganja, zato se ponovno vzpnemo pod Tromeđo in porišemo še tisto, kar je ostalo.

Sledi še spust nazaj na izhodišče, kjer nas Labud že čaka s terencem in prikolico. V statistiko zapišemo 1200 višincev in dobrih 14 kilometrov na smučeh. Sledi še Odlična večerja z druženjem v kampu Gradine.

Katun Bogićevica in mešana ekipa

Katun Bogićevica

V ozadju Pasji vrh

Skozi belino

Nasmejano

Katun Bogičevica, levo Krš Bogićevica

Pogled v Albanijo

Bogićevica, Pasji vrh

Hridski krš in Krš Bogićevica

Tromeđa

Prehojena dolina Bogićevica

Pod vrhom Tromeđe

Janez

Tomaž

Na grebenu, v ozadju Hridski krš in Krš Bogićevica

Tomaž, v ozadju Tromeđa

Maja Kershit Kocajve

Tromeđa

Tereni nad Dobërdolom

Še enkrat proti Tromeđi

Pod vrhom Tromeđe

Deviško

Splitboarderji po svoje

Nad prostranstvi Bogičevice

Hridski krš in Krš Bogićevice, na sedlu Janez in Tomaž

Tomaž

Janez

Katun Bogićevica

POD PASJI VRH

Sobotno jutro postreže 20 centimetrov puhca že za zajtrk v dolini okrog kampa in še naletava. Vsem nam je bilo jasno, da bo treba turo prilagoditi vremenu. Na srečo je Bogićevica radodarna tudi s takšnimi tereni.

Po odličnem zajtrku nas Labud spet transportira proti planini, tokrat do Katuna Canovića, oziroma do Selmine česme, od koder se usmerimo pod cesto čez potok in navkreber proti Pasjemu vrhu. Pred nami špuro potegne domačin Esad, ki je v teh krajih verjetno eden redkih, ki je presmučal že skoraj vse na tem območju.

Snežna odeja se z višino debeli, prav tako pa na žalost jača tudi moč vetra. Nad gozdno mejo je vidljivost precej slaba, zato vzpon zaključimo dobrih 100 višincev pod vršnim grebenom gore. Greh bi bil, če zasneženih pobočij ne bi previjugali še enkrat. Zaključimo po dobrih 1100 presmučanih višincih v pršiču do ušes.

Sledi še zaključek in druženje v kampu v pozen večer.

Nedelja je namenjena potovanju proti domu, na žalost, a z mislijo, da se kmalu spet vrnemo.