Z Jesenic do Dalmacije

Potepanje po Črni gori nama je padlo v vodo že lani na začetku poletja, oziroma so nama plane prekrižali covid ukrepi, zato je kup idej ostalo le v zabeležkah, google zemljevidih in v najinih glavah. V avgustu sestaviva dva tedna prostih dni in se kljub gneči na cestah odpraviva na pot. Še največ časa sva porabila pred mejnim prehodom Vinica, kjer sva v koloni stala dobre štiri ure. Najprej je šlo v tempu “gas-bremza” vse do Zadra, od tam dalje pa kot po maslu. Na počivališču v Vodicah spremljava še zadnje sekunde olimpijske košarkarske tekme med Slovenijo in Avstralijo. Nekoliko žalostna zaradi neuspeha nadaljujeva do Baških vod, kjer se pod plezališčem nad Bastom srečamo s Tino in Juretom. Sledi večerni piknik pod Malim šibenikom in spanje na lepi razgledni točki.

Zjutraj se še skopljemo v toplem morju, nato pa vsak svojo pot naprej. Midva proti Kotorskemu zalivu, ona dva proti Durmitorju.

Kotorski zaliv – Cetinje

Drugi dan najinega potepanja naju pot vodi proti BiH v katero vstopiva preko mejnega prehoda Bijača. Nadaljujeva proti Trebinju in meji s Črno goro. Pred prehodom se še okrepčava v eni izmed lokalnih oštarij (Bendiš), se založiva z marmelado in sadjem, nato pa naprej v smeri Kotorskega zaliva. Popoldne si že ogledujeva staro zaščiteno mesto-muzej Perast. Prespiva v avtocampu Todorović na drugi strani zaliva.

Po zajtrku in jutranjem plavanju v toplem morju se zapeljeva do Kamenarov, kjer s trajektom prečiva zaliv. Po obalni cesti se na poti v Kotor ustaviva še na nekaj razglednih točkah in v Prčanju, kjer si od zunaj ogledava mogočno katedralo Bogorodičin hram. Spada med največje sakralne stavbe na Jadranu.

Nadaljujeva s sprehodom po starih in ozkih ulicah Kotorja. Na kavi, pivu in rakiji se ustaviva v tisti najbolj zakotni oštariji mesta, brez blišča, kjer trije nonoti v senci rešujejo svet in kjer naju lastnica postreže z obveznim “Odakle ste?”. Ob omembi Slovenije ne skriva navdušenja, skoraj prisede in kramlja z nama, med strežbo ostalih gostov pusti prižgano cigareto v pepelniku na najini mizi… To je tisto, kar velja več kar ponujajo vse “nobel” oštarije.

Na mestni tržnici se oskrbiva še s figami, rahat lokumom in pršutom, nato pa navkreber po serpentinah v smeri Njegušev. Od tod se peš podava do Pestingrada, vrha nad Kotorskim zalivom. Razgledi so res veličastni. Ko se vrneva na izhodišče pokramljava še z domačini, lastniki hiše, pred katero sva pustila avto. Prijaznost in navdušenje gostiteljev nad tem od kod prihajava, nama ob pivu da zagona za nadaljevanje poti.

Zapeljeva se še do Lovčena. V mavzoleju naju vodič, ki uvodne besede zdrdra v vseh svetovnih jezikih, poduči, da je bilo delo, ki ga trenutno opravlja sam s kolegom, včasih porazdeljeno med osem ljudi. Kljub temu z veseljem opravlja svoj poklic, mavzolej pa je še vedno veličasten. Tokrat sem si ga ogledal s precej več zanimanja kot tistega davnega leta, ko so naš še kot srednješolce vozili na ekskurzije po znamenitostih rajnke države. Že številke o tonažah kipov so impozantne, da ne govorim o zlatem mozaiku na stropu nad Njegošem.

Z vrha Lovčena se odpirajo razgledi daleč naokrog, na žalost pa je v dneh najinega obiska dim nad požarnimi območji zastiral lepoto Črne gore. Jutro v kampu Oaza Lipa nedaleč stran od Cetinja je bilo zadimljeno v tolikšni meri, da se iz sicer lepo urejenega kampa odpraviva po hitrem postopku takoj po zajtrku.

Rijeka Crnojevića – Skadarsko jezero

Crnojevića rijeka z razgledne točke Pavlova strana je nekaj posebnega. Reka z rumeno zeleno obrobo lokvanjev, ki se vije proti Skadarskemu jezeru, daje prosto pot domišljiji in razmišljanju, koliko življa je v teh vodnih prostranstvih. Ogromen ornitološki rezervat sva si kasneje ogledala še z vodne gladine, ko sva se pustila zapeljati s taksi ladjico s starodavnega mesta Rijeka Crnojevića. Še prej greva uživat mir in tišino v skoraj prazno ribiško vasico Karuč. Za kak gurmanski presežek je bila ura še prezgodnja, hladno pivo pa se je v soparnem dopoldnevu kar prileglo med kramljanjem z lastnikom restavracije na obali in njegovo žlahto z Makedonije.

V Mestece Rijeka Crnojeviča prispeva ravno prav lačna, da se po barantanju za ceno taksi ladijskega prevoza posedeva v restavracijo ob obali in privoščiva odlične pečene postrvi. Popotovanje po reki med lokvanji in številnimi pticami pa je tudi svojevrstno doživetje. Del reke oziroma prelivov domačini imenujejo kar Amazonka.

Po izletu na vodi se usmeriva proti Virpazarju, še prej pa se ustaviva pri dvojčkih, Predragu in Nenadu, ki sta ob svoji hiši uredila razgledno točko, razglede pa “prodajata” za ceno nakupa vina ali rakije z njunih vinogradov. Razgled na rečno potjo v obliki podkve je od tod res lep, vino odlično, zgodbe o tem, koliko ljudi iz različnih držav sveta sta na ta način Predrag in Nenad spoznala pa tudi fascinantne. Na koncu pomenka na njuni terasi sledi fotografiranje za njun album obiskovalcev in stisk roke z željo, da se še kdaj srečamo. Upam, da se res.

V Virpazarju se ne ustavljava, saj po ovinkasti cesti do tja počasi napredujeva, čaka pa naju še lep del takšne poti do kampa v Donjih Murićih, kjer prespiva.

Po jutranji kavi se s supom podam na plovbo okrog otoka Beška na katerem se nahaja baje precej lep in urejen samostan. Mir in tišino zmoti le skakanje rib iz jezera in preleti kar nekaj vrst ptic nad jezerom.  Za dušo spočit.

Grebaje – Prokletije

Slikovita cesta naju ob Skadarskem jezeru pelje proti Skadru (Shkodër) v Albaniji. Mestni vrvež naju ne privlači preveč, zato nadaljujeva skozi kanjon reke Cijevne (Cani). Reka, ki izvira na severni strani Prokletij v Albaniji in se v reko Moračo izliva južno od Podgorice, si definitivno zasluži več časa, kot le za kratke postanke med vožnjo proti Prokletijam. Dodano v plan za naslednjič.

Še preden doseževa slikoviti kanjon, se ustaviva na razgledni točki nad Rrapsh Serpentine. Dečko v prikolici-kuhinji nudi odlične čevape v štručki. Ravno pravšnja porcija za postanek na poti.

Preden prestopiva državno mejo med Albanijo in Črno goro na mejnem prehodu Vermosh (Grnčar), se na kratko, pred nevihto, zapeljeva še v vasico Lepushe, kjer smo spali leto poprej med Skitourfestom.

Mejni organi v lični brunarici naju popeljejo nazaj v stare čase, ko so s potnih listov prepisovali še vse črke. Pozno popoldan prispeva v dolino Grebaje, kjer se nastaniva v eni od brunaric v katunu Maja Karanfil. Večerja izvrstna, počitek v leseni hiški prav tako.

Po zajtrku se podava na čudovito turo nad dolino Grebaje. Po dobri uri in pol hoje skozi gozd se pred nama odpre planina Volušnica. Med zelenimi prostranstvi so cele flanke borovničevja. Kratki postanki z nabiranjem sladkih borovnic se kar vrstijo, vse do sedla Čafa pod Popadijo, kjer domačin z Lepushe igra na frulico. No, po kratkem pogovoru z njim ugotoviva, da je frulica navadna kovinska cev od metle, oblikovana v piščal. Mož pravi, da mu je prave lesene frule škoda nosit po hribih. On v nizkih startaskah v svojo smer, midva pa proti razgledni Popadiji. Od tod še na Talijanko, s katere smo smučali marca 2020 v okviru že omenjenega Skitourfesta. Takrat smo vzpon in spust opravili iz Lepush, tokrat z druge strani. Da pa je pentlja zaključena, se spustiva še na Volušnico, od tod pa nazaj v dolino na izhodišče in večerjo.

Vreme nama je služilo odlično, razgledi na Karanfile pa… uf!

Dolina Ropojana – Prokletije

Najina naslednja destinacija je bila dolina Ropojane. Dan pred tem je bilo dovolj prehojenih višincev, zato se odločiva za bolj kot ne sprehod do skoraj presušenega Ropojanskega jezera. Še pred tem se ustaviva pri Ali Pašinih izvorih južno od Gusinj. Tu hladna in bistra voda na 300 kvadratnih metrih izvira in se naprej izliva v Vrujo, v katero priteče tudi Grlja. Višje si ogledava še zanimiv slap Grlja in pa slikovit izvir Oko Skakavice.

Na poti proti Ropojanskemu jezeru uživava v samoti, prav tako nazaj. Le trije pohodniki se mudijo ta dan v teh koncih.

Bajrovića katun, Hridsko jezero, Hridski krš – Prokletije

Z doline Ropojana naju pot vodi skozi Plav v dolino Babino polje, kjer smo marca 2020 uživali v res lepih turnih smukih. Tokrat na začetku doline zavijeva desno po makadamski cesti do Bajrovića katun. Večer zaključiva ob bogato obloženi mizi Samelove kolibe. Ermina, lastnica kolibe in daleč naokrog poznana po odličnem kačamaku in pitah, nama pove svojo zgodbo. Če prav pomnim, je Ermina v Plavu sprva imela trgovinico z oblačili. Zaradi upada prometa in vedno manj dela, je ostala brez službe. Njen mož je svoje otroštvo preživel na Bajrovića katunu, del planine pa je ostal njegova dediščina. V tem je Ermina videla priložnost in jo pograbila, kljub temu, da je bila familija proti, saj delo na planini zahteva precej odrekanja. Sin, se ukvarja z rezervacijami kolib na katunu, vendar je pri rezervaciji potrebno računati na časovni zamik, saj le ta živi v Ameriki.

Prvo noč sva zaradi prezasedenosti prespala v avtu na sosednji planini, Ermina pa nama je ponudila vse bonitete kolibe. Spričo želodčnih težav Azre, se prvi dan sam odpravim do Hridskega jezera in naprej po razglede na Mali Hridski krš in Hridski krš. Ermina v tem času skrbi za Azro verjetno bolje, kot bi za njo skrbeli v bolnišnici.

Večer preživiva ob občudovanju sončnega zahoda in umirjanju planine, dan po tem pa se z avtom zapeljeva do Hridskega jezera. V poletnih mesecih je prijetno tudi za kopanje. To s pridom izkoriščajo prebivalci Plava, med njimi tudi dedek in babica z vnučkoma, ki z nama delita bonbone in bobi palčke. Zanimivo, kako ljudje, ki nimajo skoraj nič še tisto malo delijo s popolnimi neznanci že samo zaradi tega, ker so jih spoznali in ker so si prišli pogledat njihov kraj.

Vasojevački Kom

S čudovitih Prokletij se prestaviva v Komove. Pot naju pelje mimo Plavskega jezera proti Andrijevici, kjer na bencinski črpalki z zaposlenim padeva v debato o hokeju. Možakar me vpraša od kod sem in takoj po omembi Jesenic model kot iz topa ustreli nekaj imen najboljših igralcev bivše Juge. Zanimivo, pa sem mislil, da so najdlje živeči navijači železarjev s Podbrda.

Z Andrijevice se proti Štavni vije lepa nekoliko ožja cesta, po kateri z vsakim ovinkom prideš do novega razgleda. Na prelazu Trešnjevik se okrepčava, nato pa naprej v Komove.

Na planini se nastaniva v Eko katunih Štavna, ki bi jih sicer izpustila, če bi bilo le še kaj energije v baterijah fotoaparata in drona, saj je na izhodišču za Vasojevaćki kom čudovit camp spot. Pod večer nama ostane še toliko časa, da se sprehodiva na vrh planine med borovničevje in ovčke na paši.

Naslednje jutro se podava na Vasojevački Kom. Čudovita in ne preveč zahtevna tura, ki z vsako prehojeno serpentino ponuja nove razglede na pokrajino daleč naokrog, predvsem pa Komove, enega izmed treh najimpresivnejših gorskih masivov Črne gore in Dinarskega gorstva.

Ob povratku na planini, do koder se da pripeljati z avtom, srečava črnogorsko družino. Seveda naju ogovorijo, povprašajo od kod sva in če sva bila na vrhu. Sklepali so, da je na vrhu lepo, zato so naju poprosili, če jim lahko pošljeva kakšno fotografijo z vrha, seveda, da “se ne penju i oni na vrh”. Praktično, ni kaj 😉

Je pa dejstvo, da si Komovi definitivno zaslužijo daljši obisk, kot sva ga splanirala tokrat. Še se vrneva tja.

Durmitor

Naslednja postaja na poti najinega kroga po Črni gori je bil Durmitor, ki sva ga pred leti že  okusila. Prostor v kampu Mlinski potok sva ujela za las in že skoraj v temi. Gazdarica nama je v hipu priredila sprejem, kot da se poznamo že sto let. Njena rakija je še vedno odlična.

Glede na to, da sva se na Vasojevačkem Komu lepo sprehodila, sva se odločila, da bo naslednji dan manj hoje. Tudi vremenska napoved ni obetala nekih pogojev za hribe. Zato se po zajtrku najprej zapeljeva do Vražjega in Ribjega jezera blizu katerega se nahajajo tudi Bogumilski stečki. Prostrane travnate planjave le nekaj kilometrov iz Žabljaka navdušijo, saj so živo nasprotje visokih hribov okrog Durmitorskega prstena. Mir in tišina k jezeru privabi kar nekaj kamperjev.

Ker sva doma pozabila vso že zbrano literaturo Durmitorja, se v Žabljaku oglasiva v turistično pisarno, kjer nama prijazna uslužbenka slikovito opiše pot okrog Durmitorja. Podava se v kontra smeri urinega kazalca, tako, kot je zapovedano. Že po nekaj kilometrih naju rdeče pike v grmovjih ob cesti premamijo. Ustaviva se in se dobesedno nažreva divjih malin.

Nadaljevanje poti je v znamenju dima, ki ga povzročajo požari v bližini. Z njimi se gasilci po celi državi spopadajo že nekaj tednov. Na žalost je veliko podtaknjenih, škoda pa nepopravljiva. Tudi razgledi so zato okrnjeni. K izboljšanju obeta le napovedan dež, ki nad Durmitor le pride pozno popoldne, ko sva midva že pri koncu Durmitorskega prstana. Še pred spustom v dolino se ustaviva v vasici Pišće, kjer ima družina Ščavić postavljeno hišico s šankom in domačimi proizvodi. Od medu do marmelad in raznih vrst žganja. Z mamo Radmilo se prijetno zaklepetamo, nato pa otovorjena z orehovcem, marmelado in čebeljim satjem nadaljujeva proti Sedlu in nazaj v Žabljak.

Glede na to, da se je ozračje precej shladilo, dež pa nima namena pojenjati do zjutraj, si prenočišče preko bookinga poiščeva v eni izmed apartmajskih hiš, kjer se pogrejeva, opereva, posušiva in naspiva.

Naslednje jutro nadaljujeva proti Šavniku, po priporočilu prijatelja Miška z Nikšiča pa se ustaviva še v Eagle’s Nest, nastajajočem kampu nad kanjonom reke Komarnice. Lidija, mama lastnika barčka in prekrasne terase, nama še pred delovnim časom skuha odlično kavo, na palačinke počakava nekoliko dlje. Lidija se nama med obedom pridruži, beseda da besedo in ocvre nama še priganice, postreže z mladim sirom. Med tem se pridruži še mož, pridejo otroci, nekaj gostov, midva pa se posloviva kot od najboljših prijateljev. S takšnim gostoljubjem se ni bati, da oštarija ne bo obratovala, zraven pa še kamp na eni lepših lokacij v bližini kanjona Nevidio.

Pa še to: do oštarije pelje kar adrenalinska cesta.

Kapetanovo jezero

Zadnji dnevi najinega potepanja po Črni gori so bili kot jagoda na torti. Tudi plan je bil tak. Prav za konec sva pustila planino Lukavica in Trebješko oziroma Kapetanovo jezero.

S Štavne se spustiva proti Nikšiču, nato sledi vzpon v Moračke planine. Asvaltirana cesta naju pripelje do planine Bojovića Bare, kjer se nama z razcepa proti Zagaračkem katunu odpre veličasten razgled na širna polja ter Veliki in Mali Žurim. Popolnoma drug svet. Midva se namesto proti Zagaračkem katunu odpeljeva desno, po makadamski cesti, proti Kapetanovemu jezeru mimo cerkve Sv. Ilija in čez planjave vse do zadnjega klanca pred Trebješkim jezerom. V drugem poizkusu nama uspe priti po razdrapani in šodrasti cesti do “seoskega domačinstva Minić” tik ob jezeru.

Meglen večer preživiva ob kramljanju z Zorico in Draganom, lastnikoma Eko kolibe. Za spanje nama namenita kočo z modro streho nekaj višincev nad jezerom. Ponoči sem imel kar nekaj dela, da sem v megli našel wc, saj me je pošteno zvilo. Tudi naslednji, sončen dan preležim v postelji ob poslušanju kravjih zvoncev v bližini koče in ob pasjem laježu.

Dan po tem se želodčne težave umirijo, sam pa sem hvaležen vsem prebivalcem ob jezeru, saj mislim, da sem preizkusil vse čajčke in rakije z njihovih “lekarn”.

Sončne dneve izkoristiva za potepanja okrog jezera. Vzpon na Jablanovac, od koder se kot na dlani odpre razgled na Manito jezero, Trebješko jezero, planino Lukavico in okoliške hribe, bo potrebno izkoristiti za naslednji obisk, saj je čudovitih hribov in tur v okolici na pretek.

Na sobotno jutro se posloviva od najinih gostiteljev in se preko planine Lukavica in skozi Nikšič odpeljeva nazaj proti Dalmaciji. Postanek na poti domov narediva v Starigradu pod Paklenico. Dinko ne razočara s pripravo rib, gazdarica v kampu Stine nedaleč od Starigrada pa z gostoljubnostjo.

Pod črto

Najino potepanje je potekalo od 7.8.- 22.8.2021. Pod kolesi se je zvrtelo okrog 2800 km, iz denarnic pa je šlo 1400 €.

Med potjo sva spoznala kar nekaj čudovitih ljudi in njihovo gostoljubje, še več lepih krajev in ugotovila, da je 14 dni definitivno premalo za popolno doživetje Črne gore.

Še se vrneva.