Stockholm Archipelago 2011

V začetku maja sva z Matotom po telefonu debatirala o čisto običajnih stvareh. O tem, da je on plezal, o tem, da sem jaz poizkusil veslanje v kajaku po Blejskem jezeru… Pa pravi Mato: “U, to bi pa jest tud šu”. Kaj hitro sva bila dogovorjena, da greva ob prvi priliki skupaj probat, še hitreje pa je padla ideja, da bi šla kar za kak teden veslat. In to ne kar nekam ampak na Švedsko. Natančneje v Stockholmski arhipelag.Prvo googlanje je dalo kar nekaj rezultatov. Letalske karte v avgustu so toliko in toliko, v juliju toliko… Pa nisva skupaj prišla nekako z datumi. Na koncu je naneslo, da sva oba našla čas od 14. do 25. septembra. Letalske karte sva kmalu vplačala, med tem pa začela s prvimi “treningi” v Bohinju. Tako sva “kopalno” sezono v Bohinju otvorila že 25. maja. Pa ne zato, ker bi se kdorkoli od naju prevrnil. Nasprotno. Tako sva bila zagreta in pregreta, da je pasala osvežitev v Ukancu.

No na koncu smo v Stockholm potovali trije. Tinina firbčnost o tem, kaj Mato počne čez poletje je naneslo na to, da je ob predstavitvi projekta rekla: “U, to bi pa tud jest šla”. Pa je Mato djau: “Ja hitr karto kup”

In smo šli. Najprej nas do Benetk mama Irena zapelje skupaj z domačimi piškoti, od tam pa po luftu do Skavste blizu Stockholma. Tam nas pričaka Matotov družinski prijatelj, 71 letni Anders, ki nas ob enajstih zvečer zapelje do svojega brata Nielsa do otoka Boo v Stockholmu. Tu se naspimo, naslednji dan pa v nabavo špecerije, hitro kosilo, nato pa z avtobusom do Överby brygge.

Tu si damo duška s čakanjem ladje do otoka Norra Stavsudda, saj prvo možno ladjo iz nam neznanega vzroka pustimo odpluti brez nas 😉 Jah, malo  počitka pač paše .

Okrog pete popoldne se le vkrcamo na ladjo, ki nas odpelje do Norre Stavsudde, kjer nas Peter že čaka v svoji trgovini in izposojevalnici kajakov. Ura je že pozna, vreme nič kaj obetajoče, mi pa pred praznimi kajaki in polnimi torbami prtljage in hrane. Ja nič. Akcija. Vsak svoj kajak natovorimo, ga spustimo v vodo in odveslamo iskat prvo prenočišče. Kaj kmalu in na srečo še pred temo najdemo kos ravnine na otočku Bugö. Mato vrže iz kajaka šotor, ga v nekaj minutah postavi, midva s Tino nabereva drva in zakuriva ogenj. In že smo kot doma. Večerja: Testenine ala 1. dan, za sladico pa palačinke. Po večerji še debata o planih za naslednji dan, nato pa vsak v svojo spalko in zzzzz do jutra.

2. dan

Zjutraj šele dobro vidimo kje smo. Kamorkoli se ozremo…uf, ena sama lepota, morje, otočki in mir… Ja prou nobl! Počasi pozajtrkujemo, pospravimo za sabo, naredimo nekaj reda v svojih kajakih in gremo prvemu veslaškemu dnevu naproti. V pomoč so nam karte arhipelaga in pa nepogrešljivi GPS. Prva postaja: točenje vode na otoku Lådnaön. Postanek izkoristimo za počitek in čaj.

Ko se pretegnemo in sprehodimo po otoku nadaljujemo skozi preliv med Gränö in Hjälmö mimo Gasskareta. Zanimivo pri veslanju med temi otočki je, da skoraj nikoli ne veš kaj se skriva za rtom proti kateremu veslaš. Ko pričakuješ zaliv, se navadno odpre preliv med dvemi otočki ali pa ravno obratno.  Med potjo večkrat upočasnimo veslanje, saj kar ne moreš mimo teh enostavnih hišic. Zanemarjenih ensotavno ni, pa tudi neokusno pobarvanih ne. Če samo pomislim kakšna skropucala rastejo v okolju kjer živim…

Po skoraj celodnevnem veslanju med otočki, po plitvinah, globinah, med trsjem, v družbi labodov in galebov…

…si najdemo prostor na otoku Gällnö. Kaj hitro je bil šotor postavljen, ogenj zakurjen, kosilo oziroma večerja pripravljena. Jap, tu pridejo na sceno Testenine ala 2. dan. Dokaj oblačen dan pa se je prevesil v čudovit večer. Ne moremo si kaj, da nebi šli še vsak po svoje raziskat okolico otoka.

Vsak po svoje, vsak s svojimi očmi občudujemo naravo, barve….Mato pa seveda z ribiško palico. Ja zakaj jo je pa vzel s sabo? 😉Ko se počasi nakapljamo nazaj v tabor nas kar nekako spet lakota sreča. No, pa tudi za to se hitro najde rešitev…Krompir je tu, žerjavica bo kmalu, pivo pa tudi paše po lepem dnevu. Ob tem opazimo, da ima otok tudi sušilec za perilo 😉Večer zaključimo ob žerjavici in prijetnem kramljanju…3. dan

Noge pretegnemo v prelepo jutro, brez oblačka, morje pa kot šipa…

Po zajtrku pospravimo svojo kramo in jo mahnemo v nov sončen dan. Pot izbiramo več ali manj sproti, oziroma jo izbira Mato z GPS-om. Veslamo mimo otokov Gässkäret, Trängholmen, Björkholmen do malo večjega otoka Svartsö, kjer si privoščimo obisk lokalne trgovinice. Nabava čokolade, nekaj piva, kruh, suha salama, odlično maslo, sir, parmezan, čokolada in kava. V trgovinici je namreč na okenski polici postavljena termovka s kuhano kavo, ob njej pa so skodelice in sladkor. Namenjena je verjetno domačinom in rednim strankam. Z Matotom se nama kave prav zlušta, zato babico na blagajni povprašava po ceni kave. Po globokem premisleku nama pove, da je po deset kron. Postreževa si s kavo, plačava in na sonce na zajtrk part II. Pogledamo še na račun. Naša kava se nahaja na računu pod imenom EXTRA 😉 Kaj hudo extra ni bila, je pa pasala.Na toplem sončku kar obsedimo in uživamo tisti umirjeni utrip otoka. Nikomur se nikamor ne mudi…nam pa sploh ne 😉 Na otok se pripelje mlada družina s po mojem da bratrancem od Lune. Kosmatinec z veseljem prinese iz morja vse kar mu lastnik tja vrže. Skoki v morje pa so seveda v stilu. Ob vaški trgovinici stoji še kavarnica, ki je bila septembra na žalost že zaprta, ob njej pa par “apartmajev”. To so lične hišice tik ob lesenem pomolu, v njih pa pograd, stol, miza in pa majhen kuhalnik. Pogled na morje je vštet v minimalno ceno. Še od zunaj si podrobno ogledamo ladjo, s katero smo pred nekaj dnevi prispeli na otok Norra Stavsudda.Počakamo, da se morje za njo umiri, nato pa tudi mi s kajaki nazaj v vodo…ob kar razpotegnjenem otoku Svartsö in mimo manjšega otoka Träskö.Švedi so, kot je videti precej ponosni na svojo deželo. Njihove zastave visijo prav povsod. Vsaka še tako osamljena hiša ali vikend na še tako osamljenem otoku ima na dvorišču postavljen vsaj 10 meterski drog, na kateri plapola rumeno modra zastava. Tudi čolni so ozaljšani……eni so pa že sami po sebi lepi.…v enih smo pa mi 😉Na otočku Söderön nas pričaka morska deklica. Ob njej je lepa skalna ploščad. Ja nič, župca party. Pavza in uživanje na sončku.Župca skuhana, pojedena, krožniki (skodele) pomazane. Pa grem noge pretegnit po otoku. Poleg morske deklice opazim več lesenih škatel. Kot bi bile pasti. Približam se jim, takrat pa zaslišim vpitje možaka na hribu. Najprej v švedščini, na moje vprašanje “Kugasreku?” v angleščini pa mi dec v angleškem jeziku za naglušne razloži, da sem na privatni zemlji in še nekaj litanij zraven, ki jih nisem razumel. Verjetno je govoril v narečju 😉 Mi pa smo si rekli: v slogi je moč…in smo odveslali naprej 😉 (Ampak še danes mi ni jasno kaj je dec lovil na lesene škatle 😉Dan je bil res krasen in tisto vpitje je bilo kaj hitro pozabljeno…

Skoraj vsak izmed teh številnih otočkov (Stockholmski arhipelag jih šteje 30 000) ima vsaj eno stezico. Te stezice bi šle rade tudi čez vodo. Hm, kako? Nič lažjega. Na obalah obeh otokov so čolnički, s katerimi se popotnik prepelje na sosednji otok. Ob pristanišču za te čolničke pa je tabla, na kateri je popotnik prijazno naprošen, naj bo na vsakem otoku vsaj en čolniček, tako da tudi drugi popotniki lahko potujejo po vodi. Ob tako zanimivih otočkih in detajlih nam sploh ni teško veslati po skoraj cel dan…lepo počasi. Odveslamo mimo otoka Ingmarsö proti otoku Finhamn, na katerem je po vodničku po arhipelagu vrisan hostel in pa savna. Savno najdemo, od mladenk, ki so se ravno prišle ohladit v Baltik pa izvemo, da je potrebna rezervacija. Nič ne bo s savnanjem danes. Gremo naprej iskat našo spalnico. Najdemo jo nedaleč na otoku Lökholmen. Spet en luštn plac, drva je dovolj, otoček miren, prvi sosed je na sosednjem otoku, ognjišče je kaj hitro nared… Poleg ognjišča pa Mato in “lonček kuhaj” s Testeninami ala 3. dan.Zadnji sončni žarki dodajo piko na i že tako lepemu dnevu.

Med tem, ko Tina zamesi kruh (beri: palačinke)  ;),… …se Mato odloči, da tudi danes ne bo ujel nobene ribe. Nevemkateri čut mu je dejal, da naj danes lovi z obale. In res je bil fajn fotomodel 😉Sam se sprehodim še na drugo stran otoka pogledat, kako izgleda sosednji otok v preden pade noč. Za ta dan je bilo lepih motivov dovolj. Prijetno utrujene nas kmalu po peki palačink zmanjka…

4. dan

Zbudimo se v nekoliko kiselkasto vreme, kar nas ne zmoti preveč. Pospravimo za seboj in se odpravimo naprej. Sem in tja nas hladijo dežne kaplje, na srečo pa deževje ni tako kot pri nas. Ni nekih hudih nalivov, pa tudi med deževnim vremenom se vsake toliko pokaže jasnina neba.

Odrinemo nazaj proti Finhamnu, ga obveslamo še po severni strani, potem pa se napotimo proti severovzhodu. Mimo Söder-Längholma imamo namen veslati proti otoku Särsö, a nam je takoj na zunanji strani Söder-Längholma jasno, da smo še vedno na morju. Piha namreč močan severovzhodnik, tako da so se razvili konkretni valovi. Naenkrat iz mirnega morja pridemo v razburkano, veslanje pa postane podobno tistemu na divjih vodah.

Sprememba plana. Obrnemo smer in se okrog Finhamna prebijemo v zavetje Ingmarsöja. Po nekajurnem veslanju se oglasijo želodčki. Najdemo miren, pretegnemo noge…župca party.

Po postanku nadaljujemo ob otoku Svarstö, se zapeljemo še do trgovinice, ki smo jo obiskali že prejšnji dan, a smo na žalost prepozni. Zaprto. Glede na vremenske napovedi, ki jih dobivamo iz Slovenije (Hvala mama irena, Hvala Metka, Hvala bratec od Tine, Hvala Anja od Matota) smo vsi mnenja, da bo treba zvečer obvezno zakuriti, saj je napovedano slabo vreme in dež. Zato poiščemo otoček, ki ni v nacionalnem parku. Obveslamo kar nekaj otočkov iščemo prostor v zavetju, saj je napovedan tudi močnejši veter.

Obredemo Grotskaret, Bjorkholmen, in Trängholmen, na Karklöju v smetnjake odložimo smeti in natočimo vodo, opazimo pa tudi, da v tem “morju” ribe očitno so. Čeprav so videti bolj sladkovodne…hm. Kakorkoli, švedska modela sta bila v sekundi pripravljena na poziranje, ena od rib pa je bila takoj po fotografiranju spuščena nazaj v vodo. Lažji za nekaj smeti in težji za nekaj litrov vode le najdemo prostor za naš “apartma” na otočku Skötholmen. Najdemo zavetrno lego na skalnem trebuhu, šotor postavimo v mehko borovničevje, ognjišče pa postavimo med drevje na katerega napnemo ponjavo za primer dežja. Tabor je urejen, manjka le še večerja. nekateri so zamesili kruh, pekli pa smo svojo sorto palačink . To so posebne palačinke. Zraven sede tako maslo, nutela, marmelada, sir…univerzalne v glavnem 😉 Dobre so ble!5. dan

Jutranja svetloba nas prebudi, zraven pa tudi šumenje gozda za nami, ki ga povzroča dokaj močan veter. Vsake toliko kdo od nas pogleda iz spalke po šotoru, če je še kdo buden. Pa kar noben noče vstat…v tisti veter. Poležavamo dolgo v dopoldne. Glede na vremensko napoved se odločimo, da ta dan prenočimo še tu. Streha je narejena, na suhem smo, hrane in pijače nam ne manjka. Dan je kaj hitro mineval ob opravkih okrog čolnov, ognja… Pozno popoldne se veter počasi umiri, oblaki se razredčijo, sem in tja se pokažejo kosi jasnine. Mato in jaz sva očitno že nekoliko zasvojena z veslanjem, zato se opremiva in narediva 10 kilometrsko turo okrog otoka Örsö.

Ni nama bilo žal. Na nebu se tanki oblaki že obarvajo prijaznejše barve, ki obetajo lepo jutro. 

Ob povratku v tabor poskrbimo še za želodčke…ma neeee, nismo pozabili na testenine. Tokrat ala 5. dan 😉

6. dan

Po zajtrku se podamo novim dogodivščinam naproti. Najprej se ustavimo na otoku Gällnö kjer ugotovimo, da vaška trgovinica obratuje  hm…v septembru ne več 😉 “Ja nič, pri Perotu je zagotovo odprto”, si rečemo. Tako ali tako smo imeli namen mimo izhodiščne točke. Pa ga gremo pogledat. Pa še jaz bom zamenjal kajak, saj mi zadnja komora očitno nekje pušča. Po celodnevnem veslanju se namreč v njej nabere nekaj litrov vode.

Dan je bil lep, tako da smo se večkrat ustavili, občudovali pokrajino, v glavnem uživali…

Na vseh otokih in otočkih na katerih smo se zaustavili je bilo moč najti borovničevje, brusnice, šipek in pa gobe vseh vrst…tako užitnih kot neužitnih. Vse skupaj pa oddaljeno le nekaj metrov od morja, ki pa je veliko manj slano kot Jadransko. Tu je slano ravno prav…za kuho testenin 😉

Obkrožimo otok Gällnö nato pa mimo otokov Mänskärskobben, Ytterholmen, Västerholmen, Bügo do Norre Stavsudda do Petra. V trgovinici nabavimo nekaj jestvin, zamenjamo moj kajak, pokramljamo z lastnikom. Kar začuden je, ko mu povemo, da smo vse te dni prespali zunaj v šotoru. Zaželi nam srečno pot.

Napoved za naslednje dni je zopet vetrovna. Zahodnik naj bi pihal, zato iščemo poti, kjer bi naj bilo čim več zavetja. Pozno popoldne se ustalimo na otoku Tjägo.Zaliv kjer smo se utaborili je bil zares vrhunski…z lepimi razgledi…

…pozitivno energijo……in to v tolikšni meri, da se Mato odloči, da ne bo več smrdel 🙂 Odločitev je padla…na ploh 😉Skok je bil…am…odličen 🙂 Do tedaj pa nisem vedel kaj lahko mrzla voda vse naredi. Očitno v hladnem Baltiku zakrkne tudi vsa tolšča  😉Sledi še polnovredna večerja (take brez testenin itak ni) in poležavanje ob ognju…priprave k spanju.7. dan

Vsak dan pač ne more biti sončen, tako se zbudimo v oblačnega in deževnega, kar pa nas ne odvrne od današnjega zastavljenega cilja. Že nekaj dni med veslanjem teče debata o savni. Prva, ki smo jo srečali, je bila zasedena. Upamo, da bo ta dan več sreče.

Mimo Södre Stavsudde se napotimo čez nekoliko širši in bolj odprt kanal proti otočju Möja. Veslanje ni nič kaj prijetno, saj nas  imamo če prehod dokaj visoke bočne valove.

Veslamo mimo Södermöje do še enega preliva, nato pa v zavetju Hemholmena prispemo do otočka Högböte, kjer se nahaja savna.

V vodničku po arhipelagu so natančno označene lokacije, kjer je pitna voda, kjer se lahko odloži in sproti ločuje odpadke, označena so stranišča, bivaki oziroma brunarice, kjer je možno prenočiti in pa savne. Vse to je brezplačno oziroma so dobrodošli samoprispevki. O kakršnikoli umazaniji v teh objektih ali okolici teh objektov enostavno ni vredno zgubljati besed, sam le te enostavno ni! Tako se nekako počutimo, kot da smo padli z nekega drugega planeta?!

Popoldne je začelo močneje deževati, toliko močnejša pa je bila tudi želja, da bi ta dan imeli več sreče s savno. Končno jo najdemo, se parkiramo ob njej, Mato gre v izvidnico in po kaki minuti je iz savne zaslišati: “Ja feeeeeest!” S Tino se nama obema nariše nasmeh na ksihte, hitro spakiramo najnujnejše stvari iz kajaka in gas v savno.

Savna ima malo teraso, predprostor za počitek in navodili za uporabo (peč v savni zaženeš s preprostim pritiskom na gumb…po treh urah se samodejno izključi) in pa samo dvonivojsko savno. Pred lično hišico je še pomolček v Baltik in stopnicami za izhod iz morja in…ja, Baltik je ravno prav ohlajen za savnanje 😉 Uživali smo kar nekaj ur…nato pa že rahlo utrujeni pospravili za seboj, v skrinjici za samoprispevke pustili nekaj kron in odveslali naprej.

Naš naslednji cilj je hišica oziroma bivak na otoku Böcko-Storö. V bistvu je to sosednji otok, vendar na drugi strani. Na poti do tja iščemo prehode in bližnjice, ki so po kartah še lepo vrisani. Dejansko stanje pa je popolnoma drugačno. Prehodi so zaraščeni s trsjem in za čolne neprevozni. Veslanje se kar zavleče.

Pozno popoldne končno tudi dež poneha, na obzorju se že sveti…

Svetloba počasi postaja vse lepša…

Med tem, ko sam uživam ob razgledu okrog in okrog je Mato že našel bivak oziroma kočo. Od daleč slišim njegovo vriskanje, smejanje in vpritje “Wauuu, pa še kamin mamo!” Spet nasmeh na obrazih, pohitim do obale in res…

Lična brunarica, odklenjena, na razpolago popotnikom. V njej dva pograda z odejami, odprt kamin, plinska jeklenka, kuhalnik, petrolejka, kuhinjski pribor, nekaj knjig, za hišo pa kup drva in sekira. Hm…ja celo razkošje. Preden se sonce poslovi se sprehodim po bližnji okolici…Po dolgem času v stoje skuhamo pozno kosilo in v sede za mizo pojemo, ob tem pa presušimo premočeno opremo…Ja ja, na fotografiji so jasno vidne Testenine ala 7. dan 😉

Ob prasketanju ognja v kaminu še nekaj časa kramljamo, nato pa nas počasi pobere spanec.

8. dan

Pričaka nas lep sončen, a vetroven dan… Pospravimo kočo, nasekamo drva, posteljemo, pomijemo za seboj in se odpravimo proti vzhodu, natančneje proti otočku Sillö.

Ta je nekakšna meja med arhipelagom in med odprtim morjem na tem delu otočja, saj takoj za njegovim rtom obrnjenim na odprto občutimo tiste dooooolge valove Baltika.

Obrnemo na notranjo stran otoka in skoraj cel dan veslamo proti dokaj močnemu vetru (11 vozlov). Druge izbire ni, saj moramo počasi obrniti proti izhodišču.

A tudi veter ima dobre strani. Če drugega ne, po nebu podi oblačke, tako da so prizori vsak moment drugačni, lepši, zanimivejši…

Potujemo mimo Flatskärja, Vänskärja, Dämmanskärja,  Änsskärja, Kalkböte do Inner-Sillöja, od tu pa skozi že enkrat preveslan kanal med otokoma Bockö-Storö in Äverkesöjem. Tu zopet pridemo na nekoliko bolj izpostavljeno in valovito območje. Lovimo zavetje za Västeröm in Marskärjem, nato pa končno najdemo mirno morje v zavetju otoka Granholmen.Stric Mato še mal pozira…Skale v zaveternem delu otoka so dokaj nepristopne, pa vseeno najdemo način, da se izkrcamo, postavimo šotor, zakurimo ogenj…in zamesimo kruh. Tokrat res kruh…obložen po željah jedcev 😉No v igri je bil še pečen krompirček iz žerjavice…pa Testenine ala 8. dan…pa smo šli spet siti spat 😉

9. dan

Predzadnje jutro…jutra so vedno lepa…Vse skupaj in vsakega posebej po malem skrbi. Pred nami je namreč veslanje preko precej izpostavljenega kanala, poleg sončnega dneva pa je za cel dan napovedan močan veter. Dokler smo v zavetju je prav prijetno…Ja nič, bo treba it. Pozajtrkujemo, pospravimo za seboj in odrinemo.Zaveslamo v zavetju otoka Njudholmen do Höghböte, kjer dotočimo vodo in naredimo postanek ob že obiskani savni. Tokrat v sončnem vremenu. Od tod nadaljujemo skozi kanal med Möjo in Södermöjo… nato pa na bližnjem otočku naredimo v zavetju postanek…preden zaveslamo čez valovit kanal v smeri Norre Stavsudde. Valovi so bili kar konkretni, zato se odločimo veslati direktno v njih. Po dobrem razmigavanju ujamemo zopet zavetje otoka Saxaren. Ob njem se podamo še nekaj minut stran na manjši otoček, kjer si najdemo primeren prostor za kampiranje. …nato pa na bližnjem otočku naredimo v zavetju postanek…preden zaveslamo čez valovit kanal v smeri Norre Stavsudde.

Otoček je velik toliko, da ga v desetih minutah lahko prehodiš podolgem in počez. Na njem smo trenutno edini “prebivalci”, sosednji otočki pa so “poseljeni” z ličnimi hiškami…

Preden se dan poslovi naredimo nekaj reda po svojih kajakih in uživamo na soncu.

Proti večeru sledi obvezno druženje ob ognju, peka kruha in peka krompirja v žerjavici…in ne…testenin nismo pozabili 😉

10. dan

Še eno lepo jutro. Po eni strani smo veseli, ker se vračamo, po drugi pa…hm, bi se dalo še živet na ta način.

Lovimo toploto jutranjih žarkov, zakurimo ogenj, pozajtrkujemo…

…počasi pospravimo tabor…

…in odveslamo proti izhodiščni točki, otoku Norra Stavsudda, ki je od trenutne lokacije oddaljen slabe pol urice uživaškega veslanja.

Na pomolu nas pričaka prijazen Petrov prijatelj. Kajake povlečemo na suho in jih raztovorimo, pozdravimo Petra in mu vrnemo izposojeno opremo. Nato pa nas čaka le še…

…uživanje na soncu in uživanje tiste umirjenosti vasice na otočku…

…kjer človek skoraj dobi občutek, da se je čas ustavil.

Okrog poldneva se poslovimo od vasice in se napotimo na drugo stran otočka, kjer je postajališče za ladijsko linijo.

Čas izkoristimo za intenzivne priprave na prihajajočo turnosmučarsko sezono 🙂

Ugotovimo pa tudi, da so hišice oziroma čakalnice, kjer lahko počakaš ladjo, večnamenske. Kot prvo nudijo streho nad glavo, kot drugo so v notranjosti prijetno domače in tople, kot tretje so primerne za učenje švedskega jezika, saj je v kotu cela knjižna polica izbranih švedskih knjig, kot četrto služijo kot ogledalo, v katerem se gleda sosedno otočje in bleščeče morje…

No ja, tudi skozi okna se da špegat kakšne neumnosti Mato uganja 😉

Ko smo skoraj vse prefotkali….

…pa se le domislimo, da nimamo niti ene skupinske fotke. No, pa jo imamo:)

Predem ušpičimo še kako neumnost nas ladja odpelje z otoka.

V dveurni plovbi proti Stockholmu uživamo v razgledih…

…in pivu.Na otoku Lindigo v Stockholmu nas pričaka Matejev prijatelj Samir. S Samirjem sta se spoznala lani na Norveškem, ko sta z Markom plezala tam. V pristanišču nas pobere s podrtim Defenderjem, legendo ulice, v kateri živi. Odpelje nas do svoje hiše, nam predstavi kompletno familijo, zakuri roštilj, nanj vrže par kosov (konkretnih) mesa (no, tule so nama pa z Matotom oči zableščale, pa Tini sva bla hvaležna, da je vegi) 😉

No, Samir nam je že med potjo domov povedal, da bomo zvečer varuške njegovim otrokom, ker gresta z ženo na zabavo. Preden pa sta šla smo naredili konkretno podlago…s pivom z “normalno” alkoholno stopnjo 😉

Zjutraj se na postaji podzemne železnice poslovimo od Samirja, nato pa pot nadaljujemo do centra mesta. Časa imamo še ravno toliko, da si na hitro ogledamo nekaj znamenitosti mesta…

…in zvrnemo kahlo švedske kave na sončku pred muzejem Nobelovcev. Nato pa na avtobus do letališča v Skavsti in po luftu do Benetk, kjer nas mama Irena s Ferdotom pričaka s piškoti in piksnami ta zelenga 😉 Ja ja, malenkosti delajo življenje lepo

Za konec naj bi napisal zaključek, pa ga ne znam oziroma ga najraje nebi, ker bi vse tole še enkrat ponovil oziroma nadaljeval. Zato samo nekaj osnovnih podatkov:

V skoraj devetih dneh smo z veseljem preveslali okrog 200 km. GPS je našo sled zarisal takole: Pa še o tem, koliko je vse skupaj udarilo po moji denarnici.

– polet z Benetk do Skavste in nazaj: 120€

– najem kajaka pri Petru: spustil nam je dogovorjeno ceno iz 130€  na 100€

– stroški prevoza na letališče v Benetke in nazaj, stroški avtobusnih prevozov in podzemne železnice, stroški nabave hrane: 150€

Vse skupaj: 370€

Dejanska vrednost: NEPRECENLJIVO!

Tina, Mato, hvala za perfektno družbo! 🙂