Sardinija, oktober 2024
Pistoia, Livorno
4.10.2024
Za jesensko potepanje v letu 2024 sva izbrala Sardinijo, ki v drugi polovici okrobra ponuja še lepe temperature za aktivnosti na prostem, predvsem pa za brezskrbno kampiranje s strešnim šotorom brez termoforja v spalki.
Prva najina postaja na poti v Livorno je toskansko mesto Pistoia. Okolica se ponaša s kar nekaj drevesnicami, ki so vidne že z avtoceste, v samem mestu pa z lahkoto preživiš nekaj zanimivih uric že s samim sprehodom po ulicah. Kulinarike v mestu, po katerem je baje strelno orožje v srednjem veku dobilo ime (pistola, pistolet),nisva uspela poizkusiti, saj se oštarije pred sedmo zvečer tudi tu ne odpirajo.
Pred večerom, ko se vkrcava na trajekt v Livornu, se skozi to starodavno mesto, ki je postalo pomembno pristanišče že v 16. stoletju, sprehodiva po ozkih ulicah.
Golfo Aranci, Arzachena, Capo Testa, Valledoria
5.10.2024
Odločitev, da greva na Sardinijo z večernim trajektom, naju je sicer stala nekaj € več, za to pa sva v Golfo Aranci priplula lepo naspana in spočita. Tako se že takoj zjutraj lahko podava v raziskovanje otoka v obratni smeri urinega kazalca. Na pot se nama postavi mestece Arzachena v provinci Sassari, kjer se najprej sprehodiva do cerkvice svete Lucije, do katere vodijo stopnice, ki jih vsake toliko ozaljšajo z drugačno grafiko. Mestecu svoj čar dajejo lepo urejene hiše z okrašenimi vrati in okni. V mestu se je ravno ta dan odvijala ena od etap rallya Terra Sarda, zato se od ropota umakneva še do skalne gmote v obliki gobe nad mestom, vmes pa si še narabutava zrele kakije.
Naslednja postaja je polotok Capo Testa, kjer na ožini polotoka parkirava avto, od tam pa peš po zanimivi pokrajini narediva pohod, ki naju pripelje najprej do Valle della Luna, nato pa ob obali proti svetilniku Capo Testa in nazaj na izhodišče.
Prvo prenočišče na otoku najdeva v vinogradu posestva Cantina Ligios, kjer si zvečer privoščiva še pokušino vin ob domačih sirih in mesninah. Na srečo sva imela strešni šotor postavljen le nekaj korakov od vinske kleti, saj se je spoznavanje tipičnih vinskih sort Sardinije zavleklo pozno v večer v zanimivi družbi gostov iz Italije in Avstrije.
Castelsardo, plaža La Pelosa, Grotte di Netunno, Torre del Porticciolo
6.10.2024
Jutro na robu vinograda je bilo prav prijetno in nič kaj se nama ni mudilo. Po uživaškem zajtrku počasi spakirava in se spraviva na cesto. Prvi postanek narediva pri skali, ki ima nekakšno obliko slončka, a pogled nanj kvari zaščitna mreža, saj se lokalna cesta, ki pelje tod, poseda. Nadaljujeva do srednjeveškega mesta Castelsardo. Staro mestno jedro je dvignjeno na hrib nad morjem in obkroža grad Doria na vhodu katerega ravno ujameva mladoporočenca, od svatov posuta z rižem. Na zabavo nisva povabljena, zato se namensko izgubiva po ozkih in strmih ulicah in občudujeva barvitost cvetja, v katerega vzgojo domačini v senci visokih sten srednjeveških stavb vložijo precej truda.
Sprehod zaključiva na kavi na terasi z razgledom na mesto.
Seveda sva se morala poflečkati še na plaži La Pelosa, ki slovi po beli mivki. No, pa po ležalnikih poravnanih v linije. Mivko je prepovedano odnašati, še celo tačke si je treba oprat, ko prideš s plaže. Julija smo na Norveškem uživali na precej lepših plažah 😉
Nadaljujeva proti rtu Capo Caccia, kjer ujameva še zadnji ogled kraške jame Grotte di Nettuno tega dne. Do tja vodi Escala del Cabirol, 654 stopnic vklesanih v steno rta. Spust je lahkoten, vzpon nazaj na izhodišče pa ravno pravšnji za razgibavanje pred koncem dneva, ki ga zaključiva v lepo urejenem kampu Torre del Porticciolo.
Parco Naturale Regionale di Porto Conte, Alghero, Bosa
7.10.2024
Če sva že kampirala v naravnem parku, se spodobi, da ga pobliže tudi spoznava. Tako se po zajtrku zapeljeva do Tamariglia, kjer pustiva avto, midva pa se peš podava na krožno pot, ki naju skozi borov gozd najprej pripelje nad visoke klife nad Cala Barco. Pred nama se iz morja dviga otok Piana, globoko pod nama pa se sliši le še morje, ki buta ob stene obale.
Po ne prav shojeni stezici se povzpneva do Torre della Pegna, od koder kljub nekaj ranam, ki sva jih dobila od trnjev na poti, uživava v razgledih. Neokrnjena in predvsem neoblegano območje naju ne pusti ravnodušna. Skozi grmičevje divjega rožmarina se spustiva nazaj do Tamariglia, kjer v vaški oštariji na mah zmaževa vsak svojo porcijo testenin poplaknjeno z zasluženo Ichnuso.
Popoldan preživiva v srednjeveškem mestu Alghero, ki ga zaradi svoje katalonske dediščine pogosto imenujejo mala Barcelona. V mestu se še danes ohranja posebna različica katalonščine, imenovana algherese.
Še najlepše se je v teh mestih izgubiti po ozkih ulicah, za nagrado pa si privoščiti veliko porcijo sladoleda v eni izmed slaščičarn (Gelateria del Corso).
Glede na vremensko napoved za prihajajočo noč, se odločiva da bo šotor na strehi tokrat zaprt, midva pa prenočiva v enem izmed hotelčkov v bližini mesta Bosa, kamor prispeva že v temi.
Bosa, Cuglieri, S’Archittu
8.10.2024
Zbudiva se v deževno jutro, zato se nama prav nikamor ne mudi. Pozajtrkujeva, nato pa se odpraviva na sprehod po sveže opranih uličicah mesta Bosa, ki ga na dva dela deli Temo, edina plovna reka na Sardiniji. Čez most Ponte Vecchio se podava skozi ozke uličice predela Sa Costa pod grad Malaspina iz 12. stoletja, od koder občudujeva mesto na obali Sredozemskega morja. Ob povratku si privoščiva kavo v eni izmed kavarn, kjer uživava v jutranjih pomenkih domačinov.
Z avtom se zapeljeva še po ovinkasti cesti na južni strani reke Temu, od koder se nama v lepih kontrastih predstavi celotno mesto pod gradom.
Preden naju namoči ploha, si ogledava še naravni bazen Cane Malu. Gre za edinstveno apnenčasto formacijo, ki je skozi tisočletja nastala zaradi erozije in delovanja morske vode. S črnimi oblaki na obzorju je scena prav dramatična.
S potepanjem nadaljujeva v smeri mesteca Cuglieri, kjer upava, da najdeva kako odprto oštarijo. Brez uspeha. Kot navadno, sva ravno prepozna ali prezgodaj za delovni čas oštarij na otoku. Da pa ne ostaneva brez rekreacije, se z avtom zapeljeva prav do Bazilike Santa Maria della Neve. Do tja naju pripelje google navigacija, od nje ven skozi mesto in po ozkih ulicah, pa verjetno brez navodil domačina ne bi šlo.
Z mesta se zapeljeva spet proti obali do slikovite vasice S’Archittu, znani po svojem edinstvenem naravnem kamnitem loku, ki ga je skozi tisočletja oblikovalo morje. Mimogrede se v lokalni trgovinici oskrbiva z nekaj špecerije, nato pa nadaljujeva do Camping Village Is Arenas, kjer zaključiva dan.
Capo S.Marco, Stagno di Capras, camping Sciopadroxiu
9.10.2024
Po zajtrku v kampu se zapeljeva do obalne vasice San Giovanni di Sinis, od koder se podava na pohod do svetilnika na rtu Capo San Marco. Lepo urejene poti naju peljejo mimo arheoloških najdišč starodavnega mesta Tharros
ustanovljenega v 7. stoletju pr. n. št.. in mimo španskega stolpa San Giovanni. Po prihodu nazaj na izhodišče, uživava v poslušanju valov v lokalnem barčku na plaži ob lepo ohlajeni Ichnusi.
Popoldne se na poti proti jugu ustaviva še ob Stagno di Càbras, kjer lep čas opazujeva in fotkava pisane flaminge.
Pozno popoldne prispeva v Camping Sciopadroxiu, streljaj od plaže s peščenimi sipinami.
Dune di Piscinas, Fluminimaggiore, Iglesias, Sant’Antioco
10.10.2024
Iz kampa se zapeljeva na plažo Piscinas, do katere vodi cesta skozi peščene sipine, ki spominjajo na puščavo in so ene največjih v Evropi. Vreme ni bilo ravno primerno za sončenje in kopanje, zato se zapeljeva naprej v smeri z rudarsko zgodovino bogate vasice Fluminimaggiore, še prej pa se ustaviva ob zapuščeni rudarski vasi Naracauli. Vas je nastala kot del rudarskega območja Ingurtosu, kjer so v 19. in 20. stoletju pridobivali srebro, svinec in cink. Rudarstvo se je tu končalo v 20. stoletju, zapuščene stavbe pa so priče teškega rudarskega življenja.
Tudi pisane ulice mesteca Fluminimaggiore, kjer občudujeva murale na fasadah hiš pričajo o rudarski zgodovini. Med sprehodom po ulicah se ustaviva pri ženički, ki na pragu svoje hiše ponuja kilogram kakijev po 1 €. Tako dobrih že dolgo nisva jedla.
Naslednja postaja je bilo mesto Iglesias, kjer naju očara staro mestno jedro s svojo srednjeveško arhitekturo. Mesto ima sicer bogato versko zgodovino, že samo ime “Iglesias” pa izhaja iz španske besede za cerkve.
Dan zaključiva v kampu Tonnara ob plaži Sapone na jugozahodu otoka Sant’Antioco.
Sant’Antioco
11.10.2024
Lep sončen in tepol dan izkoristiva za pohod delno po notranjosti otoka, ob povratku pa se drživa strme in ostre obale, ki navdušuje z razgledi. Popoldne dopustniško preživiva na plaži.
Villaputzu, Urzulei, Orgosolo
12. in 13.10.2024
Z jugozahodne obale se premakneva na vzhodni del otoka. Mestni vrvež Cagliarija naju nekako ne privlači, zato se v mestu ustaviva le v nakupovalnem centru, kjer nabaviva nekaj kamp opreme in živil, nato pa nadaljujeva proti Porto Coralu, kjer si Bellavista Camper Service postaviva šotor in prespiva.
Naslednji dan potujeva po obali proti severu do Lido Orri, kjer si privoščiva kopanje v še toplem morju, nato pa nadaljujeva proti mestu Urzulei s postankom ob rdečih skalah ob portu mesta Tortoli.
Gorato območje Supramonte skriva nekaj slikovitih mestec. Eno od njih je Urzulei, ki ima tako, kot še nekatera mesta in vasice, fasade ozaljšane s čudovitimi murali. Mestece nama je sicer delovalo zaspana, saj skoraj nisva srečala žive duše. Narabutani kakiji so bili vseeno odlični in dovolj, da sva zdržala do pozno popoldanske malice na trgu v Orgosolu, ki slovi po več kot 200 slikovitih muralih. Kamp Ristorante Supramonte nad Orgosolom nama pride prav za izhodišče pohoda naslednji dan.
Punta La Marmora
14.10.2024
S kampa nad Orgosolom se zapeljeva do smučišča Bruncu Spina, največjega zimskega smučarskega središča na Sardiniji, od koder se podava na Punta La Marmora v gorovju Gennargenu. S svojimi 1834 metri je najvišji vrh na Sardiniji.
Na razgledni in nezahtevni poti srečava le nekaj pohodnikov, z vrha, kjer stoji ogromen kovinski križ, pa se nama odpirajo razgledi na vse strani.
Po povratku na izhodišče se zapeljeva do prve restavracije, kjer si privoščiva kosilo, nato pa se osveživa v naravnih bazenih Bau Mela (Piscine Naturali di Bau Mela), v bližini mesta Villanova Strisaili. Pozno popoldan naju ovinkasta cesta po slikoviti gorski pokrajini pripelje nad mesto Talana. Šteje nekaj več kot 1000 prebivalcev, ki slovijo po svoji dolgoživosti, saj kar nekaj stoletnikov živi na 700 metrih nad morjem. Zapeljeva se v mestece z ozkimi uličicami in zanimivimi murali. Celo bankomat so si naslikali na eno od fasad. Kljub temu odlično mortadelo v majhni trgovinici plačava s kreditno kartico, čas pa se v njej zavrti za nekaj desetletij nazaj, ko so trgovke še stregle kupcem za pultom.
Dan zaključiva na prelazu Ghenna Silana v kampu Gorropu-Camper Sosta Silana.
Kanjon Gorropu, Agriturismo Codula Fuili (Dorgali)
15.10.2024
Po zajtrku se s prelaza Ghenna Silana po urejeni pohodniški poti spustiva 700 višinskih metrov nižje v enega najglobjih kanjonov v Evropi. Po spustu po osončeni poti se prileže hlad kanjona, skozi katerega teče v sušnih časih potoček, sicer pa reka Fiumineddu. Po poti se najeva sladkih navadnih jagodičnic (Arbutus unedo), ki kar vabijo z dreves ob poti.
Po sprehodu skozi kanjon, se vrneva proti vhodu in ob reki nadaljujeva do točke, od koder nas z defenderji odpeljejo na izhodišče ture.
S prelaza se spustiva proti vzhodni obali vse do kampa, ki spada pod Agriturismo Codula Fuili. V lično urejeni restavraciji nudijo večerjo s šestimi hodi tradicionalnih jedi z otoka. Na srečo do postlane postelje na avtu nisva imela daleč, saj sva se dodobra in kvalitetno najedla, vse skupaj pa zalila z odličnim canonauom.
Cala Luna
16.10.2024
Jutro v kampu ni obetalo nekega vremenskega presežka, pa vendar se spraviva na pohod ob obali od plaže Cala di Fuili do verjetno najbolj instagramabilne plaže Cala Luna. Na lastne oči se prepričava, kaj vse je človek sposoben narediti samo zato, da izpade “originalen” na družabnih omrežjih. Večina ljudi niti ne pride na plažo zaradi naravnih lepot, temveč samo zaradi tega, da svoje “pojave” umestijo v ambient, posnamejo filmček ali fotko in vse to objavijo na internetu.
Ob povratku se ustaviva še pri jami Grotta del Bue Marino, ki začuda ni oblegana. Verjetno zaradi tega, ker ni prav enostavno dostopna. Po 16 kilometrih in 600 nabranih višincih prideva nazaj na izhodišče. Prenočišče si najdeva v kampu Cala Gonone.
Su Gologone, Nuoro, Gavoi, Vistamare camp
17.10.2024
Dopoldne začneva z vožnjo do Su Gologone, enega najglobjih izvirov v Italiji. Zaenkrat je izmerjena globina 135 metrov, vendar potapljači baje še niso prišli do dna kristalno čistega izvira. Zapeljeva se še v dolino Lanaitto, nato pa nadaljujeva do mesta Nuoro, kjer se sprehodiva po mestnih ulicah in uličicah, vse dokler naju ne premaga lakota. Problem kvalitetno rešiva v restavraciji Montiblu.
Popoldne se zapeljeva še do vasice Gavoi, kjer prav tako ne moreva mimo odprte enoteke cantina Garau. Sva pač imela srečo, da sva v enem dnevu našla dve odprti oštariji. Pa še žal nama ni bilo, saj sva v Gavoiu jedla res odličen pršut in sire, vse skupaj pa poplaknila z canonauom.
V kamp Agriturismo Vistamare v bližini mesta Orosei prispeva že v temi.
Orosei
18.10.2024
Lep dan izkoristiva za pohod od kampa do plaže Osalla. V sicer praznem kampu se nama na pohodu pridruži kuža, ki mu očitno manjka družbe. Sprva sva mislila, da je potepuški, saj se je muzal vsakič, ko sva imela opravka s kakršnokoli hrano. Kaj kmalu je dobil ime Sardo, poznal pa je prav vse luknje v ograjah pašnikov, kjer je sem in tja podražil osle na paši. No, naslednji dan, ko sva se poslovila od njega in lastnice kampa, nama je le ta povedala, da je doma na sosednjem posestvu, na agroturizmu, kjer imajo vsega dovolj. Očitno mu je bolj ustrezal mir in potepanje s tujci.
Na poti sva se naužila morskega zraka in indisjkih fig (opuncij). Popoldne, ko se je vreme nekoliko obrnilo na slabše, sva se mimo kamnoloma marmorja zapeljala na ogled obmorskega mesteca Orosei. Zvečer se vreme spet obrne na bolje, tako, da v suhem postaviva najin strešni šotor.
Orgosolo, Posada
19.10.2024
Med 7. septembrom in 15. decembrom si v gorati regiji Barbagia prebivalci popestrijo vikende s prireditvami po mestih. Izmenično se po mestih vsako soboto dogajajo prireditve, kjer lokalni proizvajalci hrane in vinarji predstavijo svoje izdelke, obenem pa obiskovalcem ponudijo vpogled v bogato tradicijo in običaje. Zato sva tudi planirala obisk enega od teh mest na soboto dopoldne. Ker nama je bil Orgosolo že ob prvem obisku všeč, sva se tja vrnila še enkrat. Dopoldne so se ulice poslikane z murali pričele počasi polniti, daleč naokrog poznani mulci s kroslami pa tokrat niso divjali po ulicah mesta, saj enostavno ni bilo prostora še za njih med bogato obložnimi stojnicami.
Ker se najin dopust počasi izteka, se počasi pomikava proti severu otoka. Na poti proti San Teodoru, kjer še zadnjo noč prespiva v kampu San Teodoro la Cinta, se ustaviva še v srednjeveškem mestecu Posada, kjer se sprehodiva po ozkih ulicah po gradom Castello della Fava.
Olbia, Golfo Aranci
20.10.2024
Zadnji dan na otoku se dopoldne sprehodiva po sonči plaži La Cinta, nato pa si vzameva čas za raziskovanje mesta Olbia. Zvečer se vkrcava na trajekt, s katerim naslednjega dne zjutraj priplujeva v Livorno
Livorno, Pisa, Scarperia e San Piero
21.10.2024
Iz Livorna se po prespani noči na trajektu zapeljeva v Piso, kjer si, še preden se pod poševno nagnjene stavbe zgrne tisoče turistov, ogledava znamenitosti, ki si jih baje mora vsaj enkrat v življenju ogledati vsak zemljan. No, če že ne ogledati, pa vsaj narediti fotko z butasto dvignjenimi rokami, ki lovijo poševni stolp oziroma zvonik katedrale. Preden gneča postane neznosna, se odpeljeva iz mesta po avtocesti v smeri Firenc. Ker imava navado v teh koncih pogledati še kako mesto, ki je izven ustaljenih turističnih poti, se ustaviva v srednjeveškem mestu Scarperia e San Piero. Poleg tega, da leži tik ob dirkalni stezi Mugello, je mesto znano predvsem po ročnem kovanju in izdelavi nožev ter rezil. Mimogrede, najhujši mafijci so se posluževali hladnega orožja iz prav tega mesta.
Na dirkališče naju žal niso spustili, pa se tudi nisva preveč sekirala, saj sva imela do doma še kar nekaj kilometrov asvalta.
Pod črto
Sardinija je definitivno vredna obiska, po mojem mišljenju predvsem izven poletne sezone, saj se otok v jesenskih mesecih umiri in odpočije od turistov, domačini pa najdejo tudi čas za naključnega prišleka. Tako sva bila pozitivno presenečena že prvi dan, o sva večer preživela v vinski kleti Cantina Ligios, kjer si je lastnica vzela čas za le nekaj obiskovalcev, ki smo ta dan slučajno prišli na posestvo.
Mila klima v kotobru, pa tudi še v novembru, dopušča veliko aktivnosti na prostem. Za nama je kar nekaj prehojenih kilometrov po neokrnjeni naravi s čudovitimi razgledi. Hrana je odlična, le oštarije je potrebno ujeti v času obratovanja. Da odličnega canonaua niti ne omenjam.
Skupni strošek potovanja: 2400 €. Od tega 360 € trajekt.