Tajska 2013
November je mesec, ko v naših krajih jesen počasi hinrihta, zime pa ni še od nikoder. Torej mrtva sezona v vsakem pogledu. Tako je že od pomladi rasla ideja o pobegu na toplo. Z Žigom sva bila nekajkrat na vezi in padla je odločitev, da se gre na Tajsko. Ideji se pridruži še Peter, tako smo v ekipci trije. Nabavimo karte in gremo. Zadnjega oktobra iz Zagreba letimo v Amsterdam, od tam pa do Bangkoka.
V Bangkoku le zamenjamo letališče in letimo proti severu Tajske, Chiang Maiu. Mesto je precej znano backpackerjem s celega sveta. Cene prenočišč so ugodne, prav tako hrane in pijače, z mesta pa so dobre prometne povezave na vse strani države.
Chiang Mai
Tu se prvič srečamo s Tajskimi budističnimi templji. Wat Chedi Luang v mestu…
Nad mestom se bohoti Wat Phra That Doi Suthep.
Mobilna telefonija je očitno dosegla vse…
Ušesom najbolj prijazni pa so “ročno” proizvedeni zvoki.
Tempelj dnevno obiščejo množice turistov, ki navadno tam pasejo firbce, pa tudi precej tistih, ki jim je tam mesto.
V mestu doživimo tudi živopisano povorko tu živečih predstavnikov Burme. Nam je bila seveda povorka precej nerazumljiva, udeležencem pa v veselje. Očem prijazno 😉
Tajska je tudi ena izmed tistih dežel, kjer človek lahko pobliže spozna z azijskimi sloni. Sami smo dan preživeli v družbi teh velikanov. Lep dan, lepo doživetje.
V Chiang Maiu je vsako nedeljo tudi Sunday Night Market – Tha Pae Gate. Odlična priložnost za šoping in poizkušanje različnih kulinaričnih specialitet. Na stojnicah se najde veliko kvalitetnega, pa še vedno cenovno zelo ugodnega tekstila…za razliko od Bangkoka, kjer je Kitajska cenena proizvodnja preplavila tržnice.
Ne manjka niti nastopov mladih talentov.
Chiang Dao
Iz Chiang Maia se z avtobusom podamo višje proti severu v smeri Thaton-a. Vmesna postaja je Chiang Dao.
Tu se nahaja tretji najvišji vrh Tajske, 2175 m visok Doi Luang Chiang Dao, mesto pa je obkroženo z zelenjem in plantažami.
Vsak torek se na glavni cesti dogaja torkov jutranji market, kmetje, trgovci in ribiči od blizu in daleč na trg prinesejo svoje pridelke in izdelke.
Kulinarično mesto prav nič ne zaostaja za ostalimi večjimi mesti.
Področja je znano tudi po tem, da tu živijo pripadniki vseh dvanajstih plemen poznanih na Tajskem. Njihove vasi so dostopne z mopedi, ki jih za ceno od 200 bahtov naprej lahko najameš v mestu. Ceste so urejene, vzdrževane in označene. Po okolici je moč potovati z navadno turistično karto.
Tudi s ceste je včasih zanimivo zaviti 😉
Beseda “pleme” v naših ušesih zveni kot nekaj strašnega. Pod tem imenom si predstavljamo podivjane ljudožerce…resnica pa je, da so to popolnoma miroljubni in običajni ljudje s svojim, jezikom in navadami. Predvsem imajo tako kot vsi mi najraje nasmeh na obrazu.
Niti “polcaji” v mestu niso tisti ta “zajebani”.
Iz mesta so priljubljene izletniške točke Vroči vrelci (o vrelcih, ki sta praktično dve luži bi se dalo debatirati 😉 ) in pa tempelj v votlini Wat Tham Pha Plong. Prav tako v mestu na veliko oglašujejo kraške jame, ki pa se v nobenem pogledu ne morejo primerjati z našimi…
Bolj kot zgoraj omenjeno je naše oči pritegnila živopisana narava.
Na parkirišču pred vstopom v enega izmed mnogih naravnih parkov naletimo na tri fotografe, ki se skoraj po kolenih plazijo po parkirišču. Kmalu nam je znano zakaj. Sam se jim kmalu pridružim 😉
Dva nemca razložita, da so v zemlji vsi minerali, ki jih živopisani metulji potrebujejo za svojo rast in razmnoževanje.
Kot se spodobi za takšno farmo je seveda tu še buden pes čuvaj 😉
Po ogledu mesteca in okolice se zopet spravimo na avtobus. Smer – sever, Tha Ton. Potovanja z javnimi prevoznimi sredstvi niso nikoli dolgočasna. Tu srečaš strastne fane, ki privrženost svojim junakom iz risank pokažejo celo v uniformi…
…in pa radovedne otroške oči, ki mi navadno narišejo smeh tja do ušes.
Tha Ton
Mesto leži ob reki Kok tik ob meji z Burmo. Reka je ena od zanimivih prometnic proti Chiang Rai-u. To pot si kasneje tudi sami izberemo.
V mesto prispemo v poznih popoldanskih urah, tik preden se nad mesto spusti noč. Prenočišče si najdemo v Apple River Villa Guesthouse. V mestu ni kaj dosti namestitvenih kapacitet, zato so tudi cene prenočišč nekoliko višje. Z lastnico barantamo, na koncu nam da lepo ceno ob pogoju, da pri njih tudi zajtrkujemo.
Želodci nas seveda ne pustijo spat, zato se podamo čez reko v bližnjo restavracijo na večerjo. Jedilnik je pester…od tradicionalnih Tajskih jedi pa do vplivov Burmanske in Kitajske kuhinje. Slastno…pa še z natakarico se da vse zmenit, saj je to njen drugi poklic. Ob tem uči še angleški jezik v šoli.
Naslednji dan je namenjen raziskovanju okolice. S taksijem se zapeljemo do templja nad mestom – Wat Tha Ton.
Notranjost templja je res paša za oči…
S teras templja se razprostirajo razgledi na vse strani. Proti Burmi na eni strani…
…in mestu ob reki Kok na drugi strani.
Pod templjem se nahaja še precej velik kip Bude…
…za katerega sem ugotovil, da je en uživač 😉
Kje vse človek najde sorodno dušo 😉 (Foto by Žiga)
Pod templjem se nahaja tudi učilišče, kjer živijo bodoči menihi. V eni izmed učilnic naletim celo slovenske študente, ki so v mesto za nekaj mesecev prišli učit angleščine te mladince. V času mojega obiska jim to nekako ni uspevalo najbolj. Otroci so pač povsod po svetu precej razigrani 😉
Neža, Ana in Marko, lep pozdrav vsem trem, če tole berete. Upam, da vam gre dobro 😉
Naslednja destinacija je Chiang Rai. Tja se odpravimo z jutranjim Long Boatom po reki Kok.
Štiriurno potovanje hitro mine ob opazovanju okolice. Večinoma je to gosto poraščena obala, sem in tja se najde kaka vas ali zaselek. Na edinem postanku si privoščimo pivo in pa seveda tehtanje domačih ljubljenčkov tamkajšnjih prebivalcev.
Chiang Rai
…je največje mesto na severu države. Z reke Kok nas do bližine stolpa z uro prepelje taxi. Po nekaj neuspelih poizkusih le najdemo sobo po ugodni ceni – Baan Bua Guest House. Z lastnico se da marsikaj dogovoriti. Od najema mopedov do rezervacij izletov.
Odločimo se, da si znamenitosti mesta in okolice v enem dnevu ogledamo organizirano…kot turisti, z vodičem in organiziranim prevozom.
Pričnemo z Belim templjem- Wat Rong Khun. Tempelj je res precej drugačen od vseh ostalih. Poslikave v notranjosti templja ponazarjajo današnji svet, svet dobrega in slabega…
Poleg templja se gradi še krematorij…hm…in tole naj bi bil dimnik, okno tja gor…
Mojstri ustvarjajo še zadnje detajle.
Poleg templja stoji eden najlepših javnih WC-jev…na svetu.
Ena od postaj na dnevnem izletu, ki ga ponujajo malodane vse turistične agencije in njihovi dilerji, je vas, v kateri naj bi v simbiozi živela štiri plemena. V resnici ti ljudje živijo na določenem področju, umetno ustvarjeni vasi, ki je bolj kot ne turistična atrakcija. V vasi so čez dan le ženske in otroci, moški pa so na delu po okoliških plantažah. Bolj kot ogled vasi priporočam obisk Hilltribe museum – a in izobraževalnega centra v Chiang Rai-u. Tu lahko obiskovalec dobi osnovne informacije o plemenih, njihovi zgodovini, običajih in navadah. Sama plemena pa si je lepše ogledati oziroma jih obiskati individualno v vaseh, kjer dejansko živijo.
Preden se z vodnikom odpravimo do Zlatega trikotnika, se ustavimo še pri opicah – Wat Tham Pla. Tu lahko ugotoviš, da so opice precej prijazne, a le kadar je vse po njihovo. Če jim kaj ne odgovarja, se organizirajo v trop in z renčanjem ali napadom dosežejo svoje. Hm, od kod jim že ta lastnost???
Sledi vožnja do Mae Sai-a, mejnega mesta z Burmo. Poleg tržnice, kjer najdeš predvsem poceni kitajsko in burmansko robo, se nad mestom dviguje hrib na katerem je tempelj z velikanskim škorpionom na dvorišču. Le ta je obrnjen proti Burmi. Razgled čez mejo pa takle…kadar se tam zgodi poroka 😉
Zanimiv je še ogled muzeja opija in pa sam razgled na “Zlati trikotnik”…sotočje rek Ruak in Mekonga, ki se nahaja na tromeji med Tajsko, Burmo in Laosom.
Pred koncem dneva se s hitrim čolnom zapeljemo še po vseh treh državah in gremo na pivo v Laos – na otok Donesao.
Po vodenem ogledu okolice Chiang Rai-a se odločimo za štiri dnevni najem mopedov. Vsak od nas dobi pod rit 125 kubično prdo in že smo na poti proti Mae Salongu. Najbolj enostaven in najboljši način spoznavanja Tajske. Ceste so lepo označene, vzdrževane, udeleženci v prometu pa še posebej pazijo na kolesarje in mopediste. En sam užitek. Temperatura postane ravno prava, ko ti okrog ušes malo pihlja.
Ko pa je prevroče pač najdeš tablo, na kateri piše “Waterfalls”, greš za njo in pričakuješ najmanj dva Peričnika. No, navadno so table postavljene že za skoraj vsako večjo brzico v potoku…kar pa še ne pomeni, da se ne da v tolmunih teh potokov prijetno ohladiti 😉
Ko rit zahteva pavzo in ko je grlo suho, oko poišče obcestno prodajalno pijač in vsega ostalega. Počitek mora bit!
Ponudba naših veleblagovnic se jasno da skrije pred temi malimi a bogato založenimi lesenjačami. Le kje pri nas š najdeš na enem mestu na le dveh korakih razdalje sveže banane in bencin za svojega jeklenega konjička??? 😉
Na naši poti srečamo še dva žejna meniha. Častimo jih z vodo, saj smo ravno s hladnega piva.
Njun nasmeh je povedal več kot beseda “hvala”.
Santikhiri – Mae Salong
Po osemdesetih prevoženih kilometrih na mopedih prispemo v Mae Salong. Santikhiri oziroma Mae Salong je vasica oddaljena le 6 kilometrov od meje z Burmo na 1300 metrih nadmorske višine. Gorsko območje okrog nje je poznano po plantažah čajev, v njeni okolici pa živi več različnih plemen. Njihove naselbine so dostopne z mopedi, predstavnice plemen pa so vsako jutro ob peti uri že na jutranji tržnici v središču vasi.
Prvotno smo imeli v planu, da se bomo nastanili v Little Home Guesthousu, vendar je bil le ta zaseden. Lastnik, prijazni Kitajec nam je dal nekaj napotkov kje poiskati prenočišče, obenem pa nam je razložil kaj vse si lahko ogledamo okrog same vasi. Za popotnico nam da še skico zaselkov plemen v okolici. Tudi hrana v restavraciji je okusna in poceni, pivo pa hladno in lepo postreženo 😉
Prva “jaga” z mopedi okrog Mae Salonga…skozi goste pragozdove in nad plantažami čaja izsekana cesta nas pripelje do zaselkov, kjer se je čas nekoliko ustavil…ali pa tudi ne.
Ko ugasnemo mopede sredi lesenih kolib je v momentu na tleh že tržnica. Mama nam že prodaja pisane zapestnice, torbice…
Z mopedom pod ritjo se tu počiutiš, kot bi zadel na tomboli. Vse je kaj hitro dosegljivo, potovanje prijetno in varno. Tako raziskujemo okolico…
Nad vasjo in plantažami čaja se bohoti tempelj Wat Santikhiri.
Od tod se razprostira razgled na celotno dolino s plantažami…
Med tem se na drugi strani hriba dan počasi poslavlja.
Dan in življenje se kmalu po sončnem zahodu tu konča, zato pa se prične toliko bolj zgodaj. Še pred sončnim vzhodom se na vaško tržnico podajo branjevke iz okoliških plemenskih vasic. Tržnica se odpre ob petih zjutraj. Preden se sonce dvigne je lepo tudi med čajnimi plantažami.
In ko vas obsijejo prvi sončni žarki, tržnica zaživi.
Vožnja po okoliških vaških cestah med griči ponuja obilo doživetij in spoznavanja novih ljudi.
Tu življenje teče bolj počasi.
Tudi tisto najbolj pekoče nastaja lepo počasi…
Tudi hudih potreb za sušilnimi stroji še ni…
Čeprav so tudi tu mobilni telefoni že igrače in predvajalniki muske…
…poceni Burmanska cigara še vedno nudi svojevrstne užitke.
Med plantažami čajev se da lepo dihati.
Na eni izmed poti naletimo tudi na gradnjo novega templja. Ko vidiš, da so notranjosti zares poslikane ročno na vse te slikarije gledaš precej drugače.
Po zaselkih okrog Mae Salonga čas pač teče drugače. Mularija se še vedno podi po cesti…
…ročna dela se še vedno delajo na roke 😉
...bonboni zaviti v pisane papirčke so še vedno od tam nekje zgoraj…
…in fuzbal na vaškem “igrišču” je še vedno “in”.
Iz Mae Salonga se na dnevni trip z mopedi odpravimo še do Doi Tunga. Cesta je široka, skoraj nova, vijugasta in polna lepih razgledov. Le ovinek s ceste te pripelje na kolovoze, ki se izgubljajo mimo kašč in med plantaže.
V Doi Tungu si ogledamo tempelj Wat Phra That Doi Tung in pa kraljičin botanični vrt. Še prej se ustavimo na tržnici, kjer nam za razliko od sedajšnjih tržnic lokalne branjevke z veseljem ponudijo v pokušino vse sadje in razne oreščke, ki ga do tedaj še nismo poznali.
Poleg templja pa spet…telefonija v vsak kotiček sveta. Verjetno sta meniha tempelj fotografirala za eno od socialnih omrežij 😉
Ob popoldanskem povratku nas nekje na pol poti zažeja. Po ustaljeni praksi se ustavimo v obcestni trgovinici in si privoščimo steklenico hladnega v senci. In ni lepšega kot ob tem opazovati lokalce.
V tem predelu so ob cesti številna riževa polja. Na enem od njih zagledamo domačine, ob postanku pa zaslišimo otroški smeh in vrvež.
Spustimo se po bregu pod cesto, kjer v potoku pozdravimo skupino otrok.
…ki so tu očitno v neke vrste šoli v naravi. Učijo se dela na riževih poljih.
Seveda s svojo prisotnostjo in poizkušanjem tistega, kar oni že obvladajo poskrbimo za obilo smeha.
Dan se počasi preveša proti popoldnevu, zato se po ogledu polj počasi premaknemo proti Mae Salongu.
Preden sonce zaide prispemo še do plantaže čaja v bližini Mae Salonga, kjer si privoščimo pokušino čajev s strokovno razlago simpatične prodajalke.
Dan pred odhodom nazaj proti Chiang Raiu je bil popoln.
Na pot se podamo po zajtrku v eni izmed vaških gostilnic. Kmalu ko vzide sonce je kljub temu, da smo na 1300 metri višine že prijetno toplo. Obiralke čaja pa so že nekaj ur na delu.
No ja, nekateri se takrat šele prebujajo 😉
Nekateri čajne plantaže uporabijo za foto studio…
…med tem, ko pridne roke delajo.
Na poti nam končno uspe ena skupinska fotografija.
Pozno popoldne smo že v mestnem vrvežu Chiang Raia.
Tu prespimo v Baan Bua Guest House, naslednji dan pa se z avtobusom odpeljemo do Chiang Maia, od koder z Air Asia letimo do Phuketa. V Phuketu prenočimo v enem izmed omembe nevrednim hostlom, naslednje jutro pa potujemo v Krabi, natančneje v Ao Nang.
Ao Nang
V sicer ne tako turistično obleganem Ao Nangu kot je Phuket in ostala skomercializirana obmorska mesta si tik ob plaži najamemo bungalov za zmerno ceno – Blue Bayou Bungalows.
Od tod imamo lepo izhodišče za dnevne tripe tako po morju kot tudi z mopedi po kopnem. Cene so tu za odtenek višje kot na severu, predvsem cene prenočišč so obali primerne. Samo morje in obala v Ao Nangu ne fascinirata posebej. Pred mestom so dolge peščene plaže, ki so sem in tja pretirano zasmetene in pa novembra še ne preveč čista voda, saj reke prinašajo mulj iz celine.
Večina turistov na plaže hodi na bližnje otočke, ki so predvsem zanimivih oblik. Za zmerne cene lokalci ponujajo dnevne izlete po otokih z različnimi dejavnostmi. Od snorklanja, potapljanja do veslanja s kajaki.
Nad vodo in pod vodo ne manjka življenja. Po otokih je še vedno moč videti opičje družine in kuščarje, pod na koralnih grebenih pod vodo pa je vse pisano.
Sončni zahodi postanejo po običajnih plohah v tem obdobju precej slikoviti. Za okras so na obali vedno dolgi čolni z eliso na dolgem drogu (Long tail boat), s katerimi domačini opravljajo prevoze.
V večjem delu Tajske vsak mesec proslavljajo tudi na večer, ko nastopi polna luna. Navadno na ta večer prirejajo zabave, ognjemete, na obali pa ljudje spuščajo lampijončke…
Okolica Ao Nanga oziroma Krabija ponuja ogromno ciljev za dnevne izlete, ki so seveda še najbolj dostopni in najcenejši z mopedom. Pa še prevroče ni. Eden od ciljev so vroči vrelci (Emerald Pool) od koder iz vroče vode prideš na “hladnih” 30 stopinj v ozračju oziroma v hladno reko pod vrelci.
Okrog vrelcev se razprostira prava džungla (obvestilo na vstopnici, da je oddaljevanje iz označenih poti nevarno zaradi kraljevskih kobr ni zapisano za hec), v njej pa kristalno čisti izviri.
Zanimivi so tudi izlivi rek v morje, ki se navadno “zapletejo” med mangrove…
…pa tudi farme z rakci so prav posebne 😉
Po dobrem tednu dni na morju nas čaka še let iz Krabija v Bangkok, kjer preživimo še zadnje štiri dni potovanja.
Bangkok
Po zadnjem štetju prebivalstva leta 2010 naj bi bilo v tem mestu čez 8 miljonov prebivalcev (registriranih). Štiri dni je vsekakor premalo, da človek spozna mesto, po drugi strani pa se le da občutiti utrip mesta, ki praktično nikoli ne spi.
Tu se človek lahko sprehodi po najbolj revnih ulicah, na drugi strani pa občuduje blišč 200 in 300 metrskih nebotičnikov. Promet poteka na vse načine, še najbolj počasen je cestni , kjer zaradi zastojev nihče od voznikov ne hupa po nepotrebnem. In v Bangkoku se zastoju res reče ZASTOJ 😉
Priročen prevoz je Sky Train, ki ima mrežo razvejano po skoraj celem mestu, poceni so tudi taxiji, najbolj oderuški pa so vozniki Tuk tuk-ov.
Najcenejši in obenem najbolj atraktiven je javni prevoz z ladjami po reki Chao Phraya.
En dan si vzamemo čas za ogled Royal Grand Palace. Vse “Must See” znamenitosti v Bangkoku, pa tudi drugod po deželi si je priporočljivo ogledati pred deseto uro dopoldne. Ob deveti uri zjutraj navadno turistične agencije svoje goste odpeljejo iz hotelov na dnevne izlete. Tako so običajno okrog desete ure turisti polni moči in volje po hoji po tujih nogah na začetnih destinacijah izletov.
Mesto je polno tržnic, takšnih in drugačnih…
Tu je nešteto ponudnikov hrane, pijače…
…nešteto templjev, takšnih in drugačnih…
…nešteto ulic, takšnih in drugačnih…
…in miljoni obrazov, takšnih in drugačnih.
In ko se z neslišnim dvigalom odpelješ 300 metrov visoko v 84. nadstropje Bayoke Tower hotela, uvidiš, da si štiri dni matral svoje podplate po ulicah velemesta pa praktično nisi videl še nič…
Po 24. dneh potepanja sledi še polet iz Bangkoka proti hladnemu Amsterdamu, nato pa še do hladnejšega in mokrega Zagreba, od tod pa domov…direktno v zimsko smučarsko sezono.
Izdatki in osnovni podatki potovanja:
Povratna letalska vozovnica Zagreb – Amsterdam – Bangkok in nazaj (Croatia Airlines in China Airlines) – 680 € + zavarovanje za odpoved potovanja – 30 € (rezervacija opravljena pri Explora.si)
Notranji leti:
Bangkok – Chiang Mai
Chiang Mai – Phuket
Krabi – Bangkok
Vse skupaj 149 €
Izdatki na poti: prenočišča, najemi mopedov, izleti, hrana, pijača: 870 €
Skupaj: 1729 €
Pa luštn je blo 😉
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!