Šri Lanka, november 2015
Že kako leto je zorela ideja o potovanju tja dol, pod Indijo, na toplo. Konec poletja sva ujela čas za počasno načrtovanje poti in pa nakup kart. 29.10. odrineva…preko Benetk do Dubaja, od tam pa v glavno mesto Šri Lanke, Colombo.
Colombo
V jutranjih urah pristaneva, se na letališču preobujeva v natikače in izstopiva iz letališke stavbe. Prvi šok v obliki sopare in vročine prebrodiva in se napotiva levo ob stavbi letališča, ignorirava voznike taksijev in tuk-tukov, do prvih avtobusov. Tam prijazna uniformiranca poprosiva za nasvet na kateri avtobus naj se usedeva do Colomba Fort, avtobusne in železniške postaje v mestu. Čez dobrih deset minut najin avtobus že drvi proti še večji sopari. Ko izstopiva iz avtobusa, se nameniva na železniško postajo, ki je le nekaj sto metrov oddaljena od avtobusne, odloživa ruzak s prtljago v skladišče na postaji in se odpraviva na tržnico.
Jutranje dogajanje se na tržnici počasi umirja, pa vendar je tu še vedno živo in pisano. Ob vonjavah, ki so bile nove predvsem za Azro, ki se prvič potepa po Aziji, se sprehodiva mimo stojnic, kjer se sadje, zelenjava, riž in začimbe prodajajo na debelo in drobno.
Ko naju lakota in utrujenost že pošteno načenjata se ustaviva v majhni restavraciji, kjer naju že na vratih lastnik informira, da tu ne strežejo mesa. Nič zato. Popečeva si najprej prste, nato pa še jezike s prvim pravim rižem s curryem.
V popoldanskih urah stopiva na vlak, ki naju zapelje do Kandya.
Kandy
V drugo največje mesto prispeva v večernih urah z vlakom (1. razred, klimatiziran, karte kupljene in sedeži rezervirani preko spletne strani, cena 6,90 €/osebo), ki zadnje kilometre vzpona v deževnem vremenu komaj zdeluje. Z enourno zamudo (po voznem redu) prispeva v mesto, kjer prvič prespiva. Sobo sva si rezervirala preko bookinga. Po fotografijah sodeč bi morala spati v vrhunskem guest housu. No, naslednji dan si najdeva sobo v Kevins Lake View guest housu za nekaj manj denarja, soba pa je lepša in bolj čista.
Drugi dan si vzameva na izi. Z lokalnim avtobusom se odpraviva do nekaj kilometrov oddaljenega botaničnega vrta Peradeniya.
Botanični vrt je priljubljen tudi med domačini, saj je vstopnica za državljane Šri Lanke neprimerno cenejša kot za nas popotnike in turiste. V njem je najti preko 4000 različnih rastlin, začimb, orhidej, dreves… Dovolj, da človek preživi dan med zelenjem in stran od mestnega vrveža in smoga, ki ga na žalost vedno bolj ponuja Kandy.
Ob povratku v mesto izstopiva na postaji ob budističnem templju Gatambe. Opazujeva in uživava v miru…
Z avtobusom od templja potegneva naprej do Kandya, kjer si ogledava del mesta, nato pa na zasluženo pivo v pub. No, tu se zatakne, saj sva v pubu slabe pol ure pred peto popoldne. Pivo se streže šele po peti uri. Neučakanost preženeva s prigrizkom na stojnici ob glavnem rondoju v mestu.
Naslednji dan se po zajtrku sprehodiva ob jezeru v smeri avtobusne postaje. No, še prej ugotoviva, da nisva edina Slovenca. Z Mojco in Matjažem izmenjamo kontakte in dosedanje izkušnje.
Senco in mir najdeva na starem kolonialnem pokopališču (Garrison Cemetery).
Pot nadaljujeva mimo templja Sri Dalada Maligawa, ki je sicer ena od glavnih znamenitosti mesta.
V mestni arhitekturi je čutiti vpliv kolonializma.
Vročina naju nekako prepriča, da najameva tuk tuk in se zapeljeva do hriba Bahiravokanda, kjer stoji kip Bude, poleg njega pa samostan, kjer zmotiva otroke pri pouku in igri.
Peš se spustiva v mesto in raziskujeva ulice. Obiščeva še Bowatte, ayurvedsko trgovino v Colombo street 144. Priporočava! Stranski rezultat raziskovanja mesta je bil tudi precej okusen. Levo od vhoda v tempelj Sri Dalada Maligawa najdeva na vogalu hiše lokalček z odličnimi sveže pripravljenimi sadnimi sokovi in njami kokosovimi palačinkami (pani pol). Z napolnjenimi želodčki se podava proti guest housu, kjer naju je čakal tuk tuk, s katerim sva se odpravila na kuharski tečaj v predmestje Kandya. Na poti srečava ekipo, ki veselo fotografira nevesto. V mestu namreč poteka poročni sejem.
Dobro luč in pa dobro voljo manekenke izkoristim tudi sam.
Na kuharskem tečaju kaj veliko znanja nisva odnesla, saj je tečaj izgledal bolj kot povabilo k opazovanju kako se pripravijo tradicionalne jedi na otoku. Sicer zelo prijazna kuharica nama je v domači kuhinji pripravila riž in curry. Na koncu pa smo seveda skuhano še “pospravili”. Pa vendar, končno sva dognala kako iz tistih trdih kokosovih orehov nastrgajo kokosovo moko, kako režejo zelenjavo in kje med vso šaro na vrtu najdejo tiste poglavitne sestavine za slastne currye. Tudi pomenek o tem in onem ob obedu je dobro del, saj so domačini nenarejeno prijazni do tujcev.
Po povratku v mesto se sprehodiva še do tja, kamor gre ves turistični svet. Do vhoda v tempelj Budinega zoba. No, levo od vhoda zavijeva do drugega, precej manj obiskanega templja,Velbodhiya. Doživetje verjetno podobno ali še lepše, kot bi bila v sosednjem večjem templju, le da se tu ne drenjava med turisti. Omenjeni zob pa po informacijah vesoljnemu svetu pokažejo le vsake toliko…
Tudi sama greva odganjat temo…
Matale, Dambulla, Sigiriya, Kaudulla
Ponedeljkovo jutro si vzameva dopustniško. Po zajtrku na terasi Kevins Lake View guest housa se napakirava in stopiva na cesto, kjer ob robu že nekaj časa vztraja voznik tuk tuka. Nekako nisva imela srca, da bi kakorkoli drugače odpeketala od tod kakor z njim. Še zanimivost samega guest housa: licence za točenje alkoholnih pijač hiša nima, zato prijazni natakar pivo postreže v čajniku. Pa ne okol govort!
Po vprašanju kam naju zapelje, mu odgovoriva, da do avtobusne postaje, od koder je najin plan potovati v smeri Matale, Dambulle in Sigiriye. No, v nekaj minutah se dogovorimo, da naju zapelje do tja kar s tuk tukom. Cena vožnje je bila seveda neprimerno višja kot bi bila avtobusna vozovnica, pa še vedno precej poceni.
Naša prva postaja na poti je bil hindujski tempelj Sri Muthumariamman v Matale.
Po plačilu “vstopnice” se sprehodiva po zanimivi notranjosti, kjer se odvija obred. Seveda nama prav nič jasen, pa vendar opazujeva zanimivo predstavo.
Od tod nadaljujemo v smeri Dambulle, še prej pa se ustavimo v enem izmed začimbnih vrtov (Spice garden). Le teh je kakih 10 km iz mesta kar nekaj. Razlikujejo se po velikosti, verjetno pa tudi po sami ponudbi.
Najin postanek je trajal kako uro. Prijeten vodič nama pokaže in razloži uporabo zelišč, začimb, zeli, sadežev… Na koncu seveda pričakuje, da bova v priročni trgovinici nakupila vse tisto nad čimer naju je navdušil med samo razlago. Na njegovo žalost sva že prejšnji dan v Kandyu videla, da se vsi pripravki, kreme in ostali izdelki lahko kupijo po kar nekajkrat nižji ceni skoraj v vsaki trgovini. Tiste bolj specifične pa je moč dobiti v vsaki ayurvedski trgovini oziroma lekarni. Možaku zadevo razloživa in mu pustiva napitnino za njegov trud. S seboj sva imela še pravo domačo travarico, ki jo seveda ponudiva ekipi spice gardna. Nekako jim ni bilo jasno, da je tudi to neke vrste medicina 😉
Obilno opikana od komarjev, ki jim očitno odgovarja senca in vlaga vrta, s tuk tukom nadaljujeva pot proti Dambulli. Na kratko se ustavimo pred Zlatim templjem, nato pa naprej proti Sigiriyi.
Že pred samim prihodom sva se dogovarjala z lastnikom Lakmini Lodge o možnosti nočitve pri njih. Ob prihodu se dogovoriva le še za ceno, ki je bila nekoliko nižja od sprva dogovorjene, nato pa na potep po “mestu”, ki ni prav nič drugega kot kakih 200 metrov dolga glavna cesta z nekaj prijetnimi lokalčki, kjer si z lahkoto privežeš dušo.
Naslednje jutro zajtrkujeva v vrtni hišici z razgledom na Levjo skalo, nato pa se podava na Pidurangalo, skalnati vrh, ki ponuja lep razgled na Levjo skalo. Dosegljiv je v slabi uri peš iz vasi.
Že prejšnji dan sva se z lastnikom guest housa dogovorila, da nama organizira obisk safarija v nacionalnem parku Kaudulla. Prejšnji večer nama je lokalni voznik tuk tuka taisti safari ponujal za kar kar dvojno ceno. Za 6000 LKR sva se ob dveh popoldne usedla v jeep in se z še enim parom in dvema vodičema zapeljala do Kaudulle.
Kmalu po vstopu v park se je začelo. Najprej smo jih opazovali od daleč, nato pa tudi od bližje. Sloni, mali, veliki, v svojem naravnem okolju brez verig in na svobodi…povsod okrog jih je bilo. Kakih 200 smo jih našteli tako mimogrede.
Seveda je tu še slaba stran, saj je bilo v parku tisti dan kar nekaj terencev napolnjenih s turisti z vsega sveta. Verjamem, da je tudi danes tako. Vsak sleherni dan se denarci obračajo na račun nedolžnih živali. Tolaži me le to, da se vozniki terencev do živali in parka obnašajo spoštljivo. Prednost v parku imajo živali, vozniki pa se držijo ustaljenih poti.
Park je odprt le do 18. ure, ko morajo območje zapustiti vsi obiskovalci. V Sigiriyo prispeva ob koncu dneva. Pogled na Lion’s Rock je še posebej lep.
Sledi še večerni potep do vasice, nato pa k počitku, saj sva se odločila, da greva sončni vzhod pogledat na Pidurangalo. Nekako sva že prve dni dognala, da je lepo dan loviti zgodaj zjutraj, saj se navadno v popoldanskem nebo zakrijejo temni oblaki, plohe pa so dnevno na sporedu. Ob peti uri naju pobere voznik tuk tuka in naju zapelje do vznožja Pidurangale, ki je tako kot Lion’s Rock vulkanskega izvora. Ob vznožju je tudi Pidurangala Rock temple za katerega obisk in pa seveda obisk skale je potrebno plačati minimalno vstopnino (500 LRK).
Ob zvokih džungle se vzpenjava po stezicah proti vrhu. Pri tem se nama pridružita dva potepuška psa, ki sva jih po začetnem strahu, ko se nama iz teme kar naenkrat znajdeta med nogami, prav vesela.
Sonce je to juto vzšlo nekam sramežljivo, pa vendar lepo. Vrh sva imela to jutro samo zase.
Ob povratku naju pozdravi še možak, ki sva ga zjutraj nehote zbudila ob prihodu na izhodišče.
Sonce je že pošteno grelo, ko sva se sprehajala pod vznožjem levje skale.
Pred povratkom v guest house si v vasi privoščiva še kosilo v eni od vaških oštarij. Ko spakirava svojo prtljago nama lastnik Lakmini Lodge g.h. prijazno pove kje bova ujela avtobus za Anuradhapuro.
Anuradhapura
Vožnja z avtobusom na Šri Lanki nikoli ni dolgočasna. Vedno se kaj dogaja in tudi med vožnjo od Sigiriye do Dambulle se je. Na začetku sicer zelo počasi, saj sva pomislila, da mlad voznik nima niti izpita. Hitrost avtobusa ni presegla 30 km/h. No, je pa zato pobral vse potnike, ki so stali na cesti, kar navadno ni odlika vseh voznikov. Včasih v naglici spregledajo kakega prevoza potrebnega domačina.
Čez nekaj kilometrov je imel prvi voznik vožnje dovolj. Na avtobus je skoraj med vožnjo vstopil drug voznik…in sta se zamenjala. Od tod dalje je šlo hitreje, precej hitreje.
V Dambulli izstopiva in na avtobusni postaji povprašava kje lahko ujameva avtobus za Anuradhapuro. Dobiva informacijo, da le prečkava cesto in počakava nekaj minut. Med čakanjem naju domačini že prijazno ogovorijo. Zlajnava že večkrat povedano od kod sva, kam greva, kje sva bila, kako nama je ime. Navadno se pogovori zaključijo, da je “Slovenia nice country”. Ne vem od kod Šrilančanom podatek, da je Slovenija lepa, ampak vsi po vrsti znajo povedati ta stavek. Zna biti, da je tudi Avstrija lepa…pa Italija 😉
Navadno naju brezskrbne vožnje z avtobusi uspavajo. Tudi tokrat so nama glave večkrat zanihale v smeri in iz smeri urinega kazalca. V Anuradhapuro prispeva v zgodnjem popoldnevu. Vedno je šok stopiti iz avtobusa v neznano mesto, kjer te navadno najprej ogovorijo vozniki tuk tukov in taksisti z navadno enakimi vprašanji.
Po kratkem sprehodu po glavni ulici mesta se le prepustiva enemu od tuk tukovcev, ki naju zapelje do Lake View Tourist Guest House. Sama ponudba sob ni bila nič posebnega, zato pa lastnica očara s svojo prijaznostjo, nasmehom in tekočo angleščino, ki nam je še kako prišla prav ob kasnejšem kramljanju ob čaju o tem in onem.
Ko sva raztovorila prtljago greva povohat mesto, si napolnit želodčke… Vmes zavijeva še na tržnico.
Ko naju popoldanski dež prepriča, da je najbolje, da se umakneva pod streho, se vrneva do guest housa in narediva plan za naslednji dan.
Naslednje jutro zajahava v guest housu izposojene bicikle in se podava novim zmagam naproti…v starodavno mesto Anuradhapura. Prvi postanek narediva ob stupi Mirisawetiya.
Kmalu ugotoviva, da ima starodavno mesto kar nekaj kontrolnih točk, kjer se pobira vstopnina. Cest in stezic pa je tudi dovolj. Raziskovalni duh naju od Mirisawetiya Stupe vodi po Jail Road-u proti jezeru Basawkkulama, od tod pa se zapeljeva do stupe Ruwanwelisaya, kjer nama že policist pokaže kam naj parkirava bicikle. Še celo zakleniti nama jih pomaga. Čakava le še, da naju povpraša po vstopnicah. Na najino veselje je to vprašanje preskočil.
Med obiskovalci svoj mir, predvsem pa hrano najdejo tudi opice, sivi Langurji.
Okrog stupe pa…veliko ljudi, prijaznih ljudi z lepimi nasmehi.
Po sprehodu in uživanju tistega šundrastega miru se podava v eno od bližnjih gostilnic, hotel, na kokosov roti in ingverjevo pivo, nato pa naprej do Dagobe Thuparamaya.
Preden se oblaki postavijo v vrsto za popoldansko ploho, odkolesariva še do Dagobe Jethawanaramaya.
Ker nama je bilo stalnega skrivanja pred dokaj obilnimi plohami dovolj, se odločiva, da se počasi podava proti mestu in guest housu. No, del starodavnega mesta sva pa le videla…brez vstopnic, katerih cena je 25 dolarjev na osebo za celoten ogled starodavnega mesta.
Ob povratku v mesto naju že ujame ploha, zato se ustaviva še pod streho, pod katero naju povabijo čuvaji še neizgrajene Dagobe Dakunu. Po klasičnem zaslišanju od kod sva in formalnostih, ki zanimajo vse domačine izveva, koliko miljonov opek bodo porabili za izgradnjo dagobe.
Med prijetnim kramljanjem tudi dež počasi izgubi svojo moč, zato se odpraviva proti guest housu.
Zvečer naju obišče še Žiga, ki je prejšnji dan priletel v Colombo, prespal v Negombu in z avtobusom pripotoval do Anuradhapure.
Naslednji dan si vzameva na počasi, saj vreme ne obeta kaj dobrega. Oblaki pridejo in gredo, se zlijejo pa spet pokažejo kanček modrega neba. Odločiva se, da greva z avtobusom do Mihintale, kjer sva si imela namen ogledati še nekaj templjev. No, od tega naju je odvrnil dež. Sva si pa zato privoščila kosilo in nabavila dežnike, ki so naju spremljali do zadnjega dneva potovanja. Za drobiž se spet usedeva na avtobus in odkolovrativa do Anuradhapure. Sprehodiva se še skozi mesto, zavijeva v trgovino, wine shop in slaščičarno, nato pa proti Lake View hotelu.
Tam se zvečer nabere pisana druščina. Dve dekleti iz Nemčije in pa fant iz Južne Afrike, ki že 17 let potuje po svetu. Vsi trije so celo vedeli kje je Slovenija 😉
Večer se ob debati zaključi z odlično večerjo, ki nam jo je pripravila lastnica guest housa.
Po večerji še spakirava najino prtljago za jutranji odhod v smeri Kandya.
Anuradhapura – Kandy – Hatton – Dalhousie
S prvim jutranjim avtobusom odpotujeva proti Kandyu, kjer imava v planu prestopiti na vlak in se odpeljati v centralni del otoka in se naslednje jutro pred sončnim vzhodom povzpeti na Adam’s peak.
Jutranja avtobusna vožnja se vedno prične s postankom v enem izmed obcestnih templjev, kjer voznik ustavi, sprevodnik izstopi iz avtobusa, opravi kratko molitev in se vrne z dlanmi napolnjenimi s cvetjem. Cvetje navadno odloži na armaturno ploščo, tako, da prikazovalnik hitrosti ni več viden. No, po tem navadno avtobus postane ekspresni 😉
V Kandyu si pretegneva noge, napolniva želodčke, nato pa na železniško postajo od koder se zapeljeva proti Hattonu.
Čeprav je bil vlak precej poln naju sama vožnja ni kaj preveč utrudila, saj tudi na vlaku nikoli ni dolgčas. Prav takrat, ko si žejen ali lačen se skozi vagon prebija možak z ravno tistim, kar se ti pase v mislih. Kaj sladkega, slanega, hladnega…prigrizki, pijača za drobiž. Postrežba na nivoju, čeprav si v drugem ali tretjem razredu.
No, ko gre za pregled vozovnic je to seveda sila resna zadeva. Čeprav je cena vozovnice le 100 rupij na osebo, se na vlaku pojavijo najmanj trije sprevodniki, ki vestno opravijo svoje delo.
Seveda pa je vožnja z vlakom najbolj v veselje tistim najmlajšim…in pa meni s fotoaparatom v rokah, ko vidim tisto živo pisano množico domačinov, ko izstopajo na postajah med plantažami čaja.
Nekje na pol poti prideva tudi do sedežev, saj so domačini precej solidarni in med vožnjo, ko se naveličajo sedenja, ostalim potnikom odstopijo svoj sedež.
Tako v Hatton prispeva dovolj spočita, da se prebijeva skozi mestni vrvež, ki je bil ta dan še posebno živ. Očitno se pričenjajo prazniki Tamilcev, tako so ulice polne ljudi, trgovine natrpane, promet je gost. Še poseben urejen kaos je na avtobusni postaji, kjer naju zbegana opazi eden od “prometnikov”. Seveda naju vpraša od kod sva in kam sva namenjena. Usmeri naju na pravi avtobus s katerim se med čajnimi plantažami zapeljeva do vasice Dalhousie, ki je izhodišče za vzpon na Adam’s peak.
Vsaka vožnja z avtobusom je seveda poglavje zase. Na tej liniji sta si v zadnjem delu poti voznik in sprevodnik vzela čas še za postransko dejavnost: prodajo manga in pa bivoljega jogurta obcestnim gostilnicam. In gostilnic je veliko 😉
Dalhousie, Adam’s peak
Proti večeru prispeva v Dalhousie in se namestiva v Grand Adamspeak hotel, nato pa se sprehodiva do konca vasi in pogledava kod se vije pot proti stopnicam, ki vodijo k vrhu gore. Pred spanjem napolniva še želodčke, nato pa spat, saj je bila budilka nastavljena za pol tretjo uro zjutraj.
Od spanja kaj dosti ni bilo, saj so pod oknom guest housa imeli najprej nastop potepuški psi s svojim zavijanjem, ki je bilo očitno le uvertura pred procesijo domačinov, ki so šli skozi vas nekaj pred polnočjo z vsemi možnimi pripomočki za zganjanje hrupa.
Pa vendar, budilka naju vrže iz postelje, napraviva se in navkreber…po nevemkolikotisoč stopnicah na vrh Adam’s peaka. Pri vzponu nisva bila sama. Poleg nekaj potepuških psov srečujeva še ostale pohodnike.
Na vrhu se nas nekaj pred sončnim vzhodom nabere kakih 50. Sončni vzhod je sicer manj slikovit kot v naših hribih, pa vendar lep začetek dneva.
Prav do sončnega vzhoda so železna vrata, ki vodijo do samega templja na vrhu gore, zaprta. Ko sonce vzide pa pristopi lokalni menih in jih odklene. Obenem opozarja obiskovalce, da se je kljub mrazu na vrhu ob vstopu potrebno sezuti.
Prostor, kjer naj bi bil odtis noge Bude je seveda skrit pred javnostjo.
Pred odhodom uživava še v razgledih z vrha. Čeprav sama gora nima oblike piramide le ta jutranjo senco na pragozd spodaj vrže v piramidasti obliki z ravnimi linijami.
In ko lokalci pozirajo, potem pozirajo zares!
Pred dopoldansko vročino se počasi spustiva v dolino. Človek ima po toliko prehojenih stopnicah občutek, da je spust težji od vzpona.
Sicer pa sama gora ne zgleda tako nedolžno, sploh, če k vsem stopnicam prišteješ še vlago in vročino, seveda, če se vzpenjaš čez dan.
Spodaj v vasi razdeliva med otroke še zadnje sladkarije in kemične svinčnike, nato pa na osvežilen kokos in v hotel pod tuš.
Ko z utrujenimi nogami prikolovrativa v hotel nama lastnica pove, da imava edini avtobus to dopoldne v smeri Hattona čez dobre pol ure.
Dalhousie – Hatton – Nuwara Eliya
Ekspresno spakirava in se med poslavljanjem že baševa v natrpan avtobus. Po jutranjem treningu za spodnje okončine je sledil še trening za zgornje, saj so mišice zgornjih okončin lepo delovale med tem, ko sva med ovinki lovila ravnotežje na držalih pod stropom hitro spuščajočega v dolino se avtobusa. Po nekaj postankih avtobusa na postajah in nepostajah si oddahneva na sedežih takoj za voznikom in uživava v slikoviti vožnji proti Hattonu, čeprav imava v vratovih spet sindrom pingvinov. Zgodnje vstajanje in vzpon na goro pusti posledice.
V Hattonu na avtobusni postaji stara zgodba. Avtobus poleg avtobusa, urejen kaos in pa šef postaje, ki nama s prve pove na kateri avtobus naj se usedeva, da bova še danes videla Nuwara Eliyo. Sicer bi bila pot veliko lepša, če bi potovala z vlakom med plantažami čaja, vendar se je spet pripravljalo k dežju. Zato sva se odločila za avtobus.
Po prispetju v Nuwaro Eliyo se oblečeva, saj so temperature na tej višini prav neznačilne za Šri Lanko. Topel čaj pa tudi pivo v “zimskem vrtu” Happy Inn guest housa prav dobro dene od jutranjega pohoda utrujenim telesom. Po večerji naju kmalu zmanjka.
Zbudiva se v nič kaj prijetno jutro. Megla, dež in prav nič za dopust primerne temperature. Podava se proti avtobusni postaji, za cilj med potjo pa sva si zadala, da se odločiva, ali ostaneva še dan v Nuwari ali pa nadaljujeva proti Elli. Med potjo se na kratko še ustaviva na lepo urejeni kolonialni pošti.
Informacija na avtobusni postaji, da imava čez nekaj minut odhod direktnega avtobusa v Ello naju prepriča, da si bova čajne plantaže, slapove in pa tovarne čaja v okolici mesta mogoče ogledala kdaj drugič.
Po nekaj urah prijetne vožnje prispeva v Ello.
Ella
Spet sva na toplem. Razlika med Nuwaro in Ello je v stopinjah precejšnja. Na dan prihoda se nama nikamor ne mudi, zato si najprej privoščiva kosilo, nato pa z napolnjenimi želodčki v iskanje prenočišča. Poleg Pasla hotela ob glavni cesti, ki pelje skozi Ello, najdeva guest house s primerno ponudbo in ceno. Razpakirava se in hop v “mesto”. Čez cesto so nama na razpolago barčki, restavracije in saloni z ayurvedskimi masažami. Podava se k Maniki v Nature Ayurvedic salon na sproščujočo masažo.
Proti večeru še sprehod skozi mestece, ki je sicer bolj oblegano z vsemi sortami turistov, popotnikov, saj je Ella ena izmed tistih točk, kjer se na Šri Lanki križajo glavne popotniške poti. Glede na velikost samega mesteca so zato turisti in popotniki hitro v večini. Zvečer se v enem od lokalčkov dobiva še s Špelo in Katarino s katerima sva občasno na vezi, saj potujeta nekaj dni pred nama. Večer mine ob izmenjavi takšnih in drugačnih izkušenj.
Naslednje jutro se podava na Ella rock nad mestecem.
Kmalu po tem, ko sva zapustila asfaltirano cesto in prešla na kolovoz, ki je bil vse ožji, se nama na poti pridruži možak, čigar imena si nisem zapomnil, čeprav mi ga je na mojo željo še večkrat ponovil. Vem le, da je ime zvenelo tako smešno, da mi je nehote na usta navleklo nasmeh do ušes. Možak naju seveda povpraša kako sva, od kod sva in kam greva. Ko mu odgovoriva, da greva na goro, naju nevsiljivo vodi. Z veseljem nama odgovori na vsa vprašanja, opozori na vse nevarnosti.
Pot proti gori gre deloma po železniških tirih…
…katerih zvoke se splača poslušati, saj je proga ena glavnih prometnih poti Colombu.
Proga je obenem tudi prostor za kramljanje z mimoidočimi…
Pot nas pelje skozi plantaže čaja, fižola, nad slapovi… V ozadju se nam odpira razgled na Ello.
Po dobri uri hoje prispemo na vrh.
Kljub vročini uživamo v čudovitih razgledih.
Z vrha se spustimo deloma po isti poti, v spodnjem delu pa pred mostom nad slapovi zavijemo desno in si ogledamo le te v vsej svoji veličini.
Najinemu nesojenemu vodiču se po tem, ko nama pokaže še kje ob progi dobiva najboljše sveže sokove, zahvaliva in mu plačava za uslugo.
Po prihodu v Ello je pred nama praktično še cel dan. Napolniva želodčke, nato pa se podava na drugo stran doline med čajne plantaže v upanju, da je tovarna čaja odprta. Na najino žalost prav te dni Tamilci, ki so glavna delovna sila na čajnih plantažah, praznujejo. Čajne plantaže so prazne, obiralk ni, tovarne pa ne obratujejo. Ne preostane nama drugega, kot da se med praznimi plantažami sprehodiva. No, pa tudi ta sprehod je kasneje prerasel v spodoben pohod z lepimi doživetji.
Potem, ko naju čuvaj na vratih tovarne čaja obvesti, da pač notranjosti tovarne ne bova videla, poiščeva pot proti znanemu železniškemu mostu z devetimi oboki (Nine Arch Bridge).
Med potjo srečava nekaj otrok iz okoliških vasi, ki naju sprašujejo predvsem po kemičnih svinčnikih. Nekaj sva jih le razveselila, v zameno pa dobila čudovite nasmehe.
Po prečenju mosta greva še skozi tunel in po železniški progi proti postaji v Ello kamor pripešačiva prav takrat, ko se pošteno ulije in pripelje vlak z novo porcijo popotnikov.
Po lepo prehojenem dnevu se prileže počitek, saj imava naslednji dan v planu še en krajši pohod.
Naslednje jutro se prav v času, ko gredo otroci v šolo in ko prve branjevke že prodajajo svoje pridelke, podava na Little Adam’s Peak.
Kmalu, ko zapustiva cesto, sva spet med čudovitimi čajnimi plantažami z občasnimi razgledi na Ella rock.
Po osvojenem vrhu se spustiva še do 98 Acres Resort na eno boljših jutranjih kav na otoku s čudovitim razgledom.
Na poti nazaj v Ello skreneva s poti in obiščeva še zaselek, kjer živijo v glavnem obiralci čaja.
V mestecu je tačas postalo živahno, predvsem ob cesti proti Little Adam’s Peaku.
Na Šri Lanki niso le ženske tiste, ki se rade lepo oblečejo. Tudi moški ne zaostajajo, šivalnico pa najdeš kar na ulici.
Gradbišča izgledajo nekako takole.
Po prihodu v mesto sledi kosilo, nato pa priprave na pot. Zapuščava Ello in se odpravljava v Tissamaharama (Tissa).
Tissa
V zgodnjem popoldnevu navadno skozi Ello pripelje edini direktni avtobus za Tisso. Avtobusna postaja se že lepo polni, med tem pa tja pripelje tudi voznik jeepa, ki ponuja vožnjo do Tisse za zmerno ceno, če se naberejo najmanj štirje potniki. No, pa se najdemo štirje iz dežele na sončni strani Karavank. Shkodran in Eva prihajata iz Kranja in gresta po približno enakem planu kot midva.
Vsem štirim odgovarja, da se ne gužvamo med samimi turisti in popotniki na avtobusu, voznik jeepa pa potovanje začini še s postankom pri njegovemu bratu, kjer smo postreženi s čajem in prigrizkom. Pa tudi mala temnooka nečakinja je fotogenična 😉
Popoldne prispemo v Tisso. Namestiva se v hotelu Tissa, ki sva ga rezervirala že prej preko elektronske pošte. Vnaprej sva se dogovorila tudi za ceno obiska nacionalnega parka Yala naslednje jutro. Pred večernim dežjem se sprehodiva še do Tissamaharama Raja Maha Vihara.
Nacionalni park Yala
Ob 5.00 naju jeep pobere pred hotelom, nato pa se podamo do vhoda v nacionalni park Yala, ki svoja vrata odpre ob šesti uri zjutraj. Takrat se v park poda ogromno število jeepov natovorjenih s turisti, ki upajo, da bodo v parku videli čim več divjih živali, predvsem pa leopardov. Žalostna resnica je, da naj bi bilo v Yali le še 20 leopardov, še bolj žalostna pa, da je tisto jutro v park odšlo 175 vozil. Samo v Tissi je terenskih avtomobilov registriranih okrog 525, kar pomeni, da v visoki sezoni ti avtomobili ne ostajajo v garažah, ampak se dnevno vozijo po parku. Precej huda obremenitev za vse divje prebivalce Yale.
Večina voznikov se sicer drži omejitev v parku, prav tako namerno ne plašijo živali. Kaj pa je moč videti s terenskega avtomobila pa v spodnjih fotografijah.
26. decembra 2004 je tudi na robu parka Yala tsunami vzel 81 življenj, predvsem turistov in vodičev. Zanimivo je, da takrat niso zabeležili žrtev med večjimi živalmi razen enega krokodila. Vse ostale živali so očitno pojav začutile in se umaknile. Poleg ribiške vasi je v spomin na ta dogodek postavljen spomenik.
Nad samim parkom nisva bila kaj preveč navdušena, predvsem zato, ker je vse skupaj postalo že prava industrija. Seveda krivda pade na vse nas, tudi popotnike ali turiste, ki si želimo videti čim več na svojih potovanjih. No, po izhodu iz parka smo na cesti srečali prav posebno in posrečeno, po vsej verjetnosti edinstveno sorto delavk na cesti, ki so označevale sredino ceste zato, da bo nekoč tam tekla prekinjena ali neprekinjena bela črta. Fascinirala me je njihova popolna oprema: čelada, natikači in pa seveda stop znak, brez katerega delo nebi bilo tako kvalitetno opravljeno. Zmaga pa seveda pristen nasmeh glavne prometnice, ko opazi, da jo fotografiram.
Voznik terenca nas dostavi do hotela, spakirava, nato pa pot pod noge do 300 metrov oddaljene avtobusne postaje, hop na avtobus za Tangallo. Prvotni plan je bil, da se nastaniva nekje v bližini plaže Rekawa, kjer naj bi šla v večernih urah opazovat želve pri odlaganju jajc. Ko prispeva v mesto nekako nisva v pravi formi za iskanje prenočišča, niti nama samo mesto ni po godu. Po malici se usedeva na naslednji avtobus in nadaljujeva v smeri Mirisse.
Mirissa
V mesto prispeva v večernih, deževnih urah. Avtobus naju odloži pred vrati nekega cenejšega guest housa. Glede na to, da je spet deževalo se kaj dosti nisva obotavljala. Najela sva sobo in po večerji kmalu zalegla. Zbudila sva se v oprano jutro…le streljaj od oceana.
Po zajtrku se sprehodiva po plaži in okolici, vmes pa si najdeva še nekoliko lepše prenočišče za naslednje dve noči (Sky Garden Guest house). Popoldne si privoščiva poležavanje na plaži, dokler naju seveda ne preženejo dežne kaplje. Preostanek dneva izkoristiva za raziskovanje obcestnih trgovinic, mimogrede pa se dogovoriva še za najem skuterja za naslednji dan.
Jutranje dogajanje v pristaniščih me je vedno privlačilo. Še toliko bolj, če je to ribiško pristanišče. Eno takih je tudi v Mirissi. Tujcem zaračunavajo vstopnino, ki pa je prej drobiž kot vstopnina.
Nadaljujeva dopustniško s poležavanjem na Secret beach-u.
Čeprav sva na plaži čisto sama (poleg lokalcev, ki vodijo lokalček na plaži), nama poležavanje nekako ne gre od rok. Verjetno posledica živahnega tempa zadnjih dni. Zajahava najin skuter in jo potegneva ob obali proti surfersko obarvani Unawatuni in naprej v arhitekturno zanimiv Galle. Ob povratku se ustaviva še na tržnici ob cesti pred mestom Galle kjer spet najdeva odlične kokosove palačinke z medom. V dežju in temi se pripeljeva nazaj v Mirisso. Na srečo se temperatura tudi po dežju tu kaj dosti ne spusti. Dan zaključiva z ribjo večerjo na plaži.
15. november pričneva s slastnimi palačinkami v obcestni gostilnici, nato pa se s skuterjem podava po že pred dnevi z avtobusom prevoženi cesti v smeri Tangalle. Čeprav je bila nedelja, so bile ceste in ulice polne otrok v šolskih uniformah. Pred eno izmed šol pa tole…
V suhem vremenu uspeva pripeljati do Matare in si ogledati tempelj Parey Duwa.
Glede na številen obisk vernikov in menihov je bila očitno nedelja ena od prazničnih.
Pred samim templjem sva bila tudi midva postrežena s hrano.
In tako kot povsod se je tudi v tem mestu našel model z najbolj frajerskim nasmehom.
Preden se uščije si ogledava del divje lige v kriketu, nato pa se skrijeva pod nadstrešek mestnega kriket kluba, kjer tudi domačini čakajo, da se vreme izboljša, saj je bil za ta dan napovedan turnir. Seveda naju domačini zaslišijo vse po že ustaljenem postopku. Mimogrede pa dobiva tudi kako informacijo o kriketu.
Zgodaj popoldne nama le uspe po suhem pripeljati do Mirisse. Na terasi sobe se posloviva še od prijatelja, nato pa z avtobusom proti Hikkaduwi.
Hikkaduwa
Preden se dan poslovi v dežju prispeva v Hikkaduwo. V restavraciji ob morju pustiva prtljago in si poiščeva sobo. Pred sončnim zahodom sva razpakirana in na sprehodu po plaži Hikkaduwe.
V Hikkaduwi se nastaniva v vili Camellia Dwellings, ki je le nekaj minut oddaljena od avtobusne postaje. Posestvo je skrito za zelenjem in nudi popoln mir skoraj v središču mesta, lastnik pa je prijeten možakar blizu 70 let, ki lepo skrije svojo starost. Svojo mladostno pojavo vzdržuje z zdravim življenjem in pa nenehnim delom, saj ima kakih 5 km z mesta plantažo cimeta, kokosa, začimb…
Naslednje jutro se podava proti pristanišču in ribji tržnici. Tako kot v Mirissi se tudi tukaj plača ogled. Predstave se vrtijo od ranega jutra do zgodnjega dopoldneva.
Zavijeva še na živilsko tržnico…
Poleg vsega lepega ti tu pijačo pripeljejo kar nasproti…domače in sveže.
Po jutranji predstavi si privoščiva še zajtrk na plaži v lokalčku, čigar lastnik je Rus.
Na žalost je vse več lokalov, hotelov in trgovin v Hikkaduwi podvrženih turizmu oziroma ruskim turistom že v tej meri, da so jedilniki, obvestilne table in reklame spisane v ruskem jeziku. Tudi cene so na nekaterih lokacijah lepo prilagojene “petičnim” Rusom, iz zvočnikov v lokalih pa se vrti ruska glasba. Na srečo sva vsaj postrežena z originalno šrilanško hrano in nasmehom.
Po dopoldanskem poležavanju na plaži in snorklanju ter plavanju z želvami se popoldne spet podava na cesto. S skuterjem potegneva v smeri Bentote. Tja prispeva ravno, ko je čas za pozno popoldanski ploho. Kot že nič kolikokrat si streho najdeva pod nadstreškom enega od wine shopov s hladnim pivom v roki. Po najinih izkušnjah traja kratka ploha ravno za malo pivo. Na srečo je bilo teh kratkih ploh zelo malo, tako, da sva za meritve v glavnem uporabljala veliko pivo.
Na poti do Bentote se ustaviva pri kipu Bude, ki je zgrajena v spomin na Tsunami, donator pa je bila Japonska.
Na poti med postanki opazujeva ribiča pri svojem opravilu, ujameva lep sončni zahod, zraven pa spoznava dečkota, ki mi še danes na mail pošilja sončne zahode izza njegove hiške.
Zadnji dan v Hikkaduwi se po okolici preganjava s skuterjem. Zapeljeva se do Jungle beach ob Unawatuni, ki sicer nima tako lepega razgleda kot Secret beach v Mirrisi, saj gleda v smeri mesta Galle, nato pa še enkrat obiščeva Galle. Na poti se ustaviva še na ribji tržnici ob cesti.
Novembrski popoldnevi so seveda rezervirani za plohe in kratkotrajno čiščenje neba. Barve pa so krasne…
Obiščeva še ribiški podmladek v pristanišču, ki se ravno odpravlja na morje in pa remontno delavnico na plaži. Mladci me z veseljem povabijo, da jim pomagam katamaran spraviti v vodo.
Dan zaključiva ob sončnem zahodu na plantaži cimeta in kokosa kamor naju zapelje Padmanath, lastnik Camellia Wellings vile. Ob tem dobiva še predavanje o pridobivanju kvalitetnega cimeta, cimetovega olja, popra, kokosa…
Sledi še okusna večerja in pakiranje prtljage za jutranje potovanje proti Colombu in Negombu.
Colombo
S prvim jutranjim vlakom odpotujeva do Colomba.
Dan izkoristiva za nakupovanje in sprehod čez tržnico Pettah.
Pot z avtobusom nadaljujeva do Negomba. Nastaniva se v Holiday Fashion Inn, se dogovoriva še za izposojo skuterja, nato pa na večerjo v mesto.
Zjutraj se s skuterjem odpraviva na ribjo tržnico ob morju, kjer trebijo, čistijo, solijo, sušijo in na koncu še pakirajo na soncu posušene ribe…takšne in drugačne.
Vonj po ribah v nosnicah si prezračiva z vožnjo po mestu na skuterju. Ustaviva se v hindujskem templju Sri Sithi Vinayagar in ayurvedski lekarni.
Popoldne izkoristiva še za kopanje v bazenu v enem izmed hotelov na plaži, proti večeru pa se še enkrat zapeljeva do ribje tržnice. Počakava, da se še zadnji dan najinega potepanja poslovi v čudovitih barvah.
Dan seveda nebi bil popoln, če se nebi vsaj malo ulilo. Ploho vedriva ob večerji in pivu. Ko se zlije se odpraviva še do hotela po prtljago, nato pa s tuk tukom do letališča in nazaj v hladno (tako in drugače) Evropo.
Zaključek: Kot verjetno že marsikoga pred nama je tudi naju Šri Lanka očarala, lepše povedano…očarajo ljudje, ki so preprosti, prisrčni, večinoma pošteni, prijazni, predvsem pa ne skoparijo z nasmehi, tistimi nasmehi iz srca.
Vsi z imenom opisani ljudje, hoteli, guest housi in kraji so po najinem prepričanju vredni obiska in jih tudi toplo priporočava. To je edino, kar lahko narediva v zahvalo za vse gostoljubje, ki sva ga bila deležna na najinem potepanju.
Še nekaj podatkov o stroških na poti:
Skupni stroški vseh avtobusnih vozovnic, vozovnic za vlak in pa plačilo za tuk tuk prevoze za dve osebi: 7550 LKR (približno 50 €) Prevoženih je bilo približno 1200 km. Vožnje in kilometri s skuterji niso všteti.
Skupni stroški za vsa prenočišča na poti, 20 nočitev v 11 guest housih, hotelih: 61380 LRK (približno 400 €) za dve osebi.
Letalske karte za dve osebi na liniji Benetke-Dubaj-Colombo in nazaj: 1136 €
Prevoz Ljubljana-Benetke in nazaj za dve osebi: 66 €
Da sva se imela 22 dni odlično sva porabila vse skupaj 1280 €/osebo
…in niti za cent nama ni žal!
O supre se imaš ravno prav pr’ ns’ ni snega dol pa je toplo.
Tam dol v bližini v Gokarni pa se nahaja moj prijatelj Miro Koder.
Pa srečno.