NACIONALNI PARK MONTI SIBILLINI, AVGUST 2022

San Marino, Pennabilli

Aleš je na svojem blogu dodal tisto zrno na tehtnici, ko sva se odločala, kje preživeti vroče avgustovske dni. Pred tem je s fotkami s tega konca navduševal tudi Matjaž, nabava strešnega šotora pa je bila le še pika na I, da se podava na pot.

Ker se park nahaja nekje na sredini italijanskega škornja, sva si za prvi dan zadala potovanje do žepne državice San Marino. Popoldanski sprehod po ozkih in strmih ulicah mesta zaključiva s pizzo z razgledom na pokrajino “sosednje” države. Dan zaključiva v kampu Agriturismo La Concia, streljaj od starodavnega mesteca Pennabilli, leta 1350 združenega iz dveh vasi, Penna in Billi. Če je leta 1994 mesto obiskal sam Dalajlama, zakaj ga ne bi še midva. Mesto je namreč povezano s Tibetom, saj je misijonar z mesta Pennabilli Orazio Olivieri v 18. stoletju ustanovil misijonsko postajo v Lhasi in prvo tibetsko tiskarno ter izdal italijansko-tibetanski slovar. Na obisk Dalajlame spominjajo molitvena kolesa na vrhu hriba nad mestom, kjer je lep razgled na pokrajino, ki naj bi jo po nekaterih študijah Leonadro da Vinci upodobil kot ozadje portreta Mona Lise.

Okolica mesta ponuja kar nekaj lepo označenih pohodniških poti. Sama se podava kar s kampa. Tišina, mir in odsotnost množic še začinita lepo in slikovito turo. Zaključiva z ogledom mesteca in odlično pasto v Osteria Al Bel Fico. Od tod naju do kampa loči še dober kilometer hoje. Ostane nama le še uživanje v sončnem zahodu, pokušini domačega pecorina zalitega s kozarcem odličnega rdečega vina.

Sarnano, soteska Tenne

Mimo Perugie naju pot vodi v smeri Sarnana, kjer se na kratko ustaviva, nato pa nadaljujeva do avtokampa Sibilla. Naslednji dan je najin plan pohod na Monte Sibillo, a sva se mu odpovedala po tem, ko sva nad mestom Montemonaco več kot pol ure čakala mini bus, ki naj bi pripeljal čez 10 minut in nas zapeljal do Riffugia Sibilla. Kljub temu lepo izkoristiva dan s pohodom skozi sotesko reke Tenne in vzponom do samostana San Leonardo.

Po povratku se zapeljeva v osrčje parka na prelaz Forca di Presta, kjer prenočiva.

Prelaz Forca di Presta, Monte Vettore in Castelluccio, Lago di Fiastra

Prelaz Forca di Presta leži na približno enaki nadmorski višini kot naš Vršič. Prav čez prelaz poteka meja med pokrajinama Umbrija in Marche. Tako kot Vršič je tudi Forca di Presta odlično izhodišče za čudovite pohodniške ture s to razliko, da slednji ni tako oblegan, na prelazu pa je urejeno parkirišče za kamperje, kjer tudi prespiva. Pred spanjem si privoščiva še fotkanje na bližnjem hribu. Nasldenji dan se povzpneva na Monte Vettori.

Tura je lepa in razgledna z možnostjo podaljšanja do letos skoraj presušenega visokogorskega jezera Pilato. Pri vzponu vzponu se nama odpirajo čudoviti razgledi na planote Pian Grande, Pian Piccolo in Pian Perduto, ki se konec junija odenejo v pisane barve cvetov leče, vijolic, narcis…

Ob povratku na prelaz se okrepčava v enem izmed kioskov, kjer prodajajo odlične suhe mesnine, pršut, mlad pecorino, nato pa se zapeljeva v precej od potresa poškodovan Castellucio na pozno kosilo. Brez tradicionalnih arrosticinov ne gre.

S potjo nadaljujeva mimo mesteca Visso in skozi Ussito, ki sta še vedno precej razdejana po rušilnem potresu leta 2016. Ustaviva se pri jezeru Fiastro, kjer prenočiva, naslednji dan pa se sprehodiva do naravne znamenitosti Lame Rosse.

Bolognolo, Sarnano

Po sprehodu do Lame Rosse se okrepčava pri jezeru Fiastro, nato pa se zapeljeva višje, v Bolognolo v Base Camp 1070. Prostor dobiva pod streho za kamperje. Po špecerijo se sprehodiva do trgovinice v od precej od potresa poškodovane vasice Bolognolo nad kampom.

Naslednje jutro se v upanju na lepo vreme podava do Pinture, od koder se nameniva do Rifuga del Fargno. Celo pot so naju spremljale meglice in oblaki, občasno se je pokazalo celo sonce. Končno se kak kilometer pred najinim ciljem začne zlivati. Svojo namero o osvojitvi bivaka opustiva in obrneva. A glej ga zlomka, po povratku lahko ob pivu na parkingu občudujeva modrino neba nad najinim neosvojenim ciljem. Hribi pač.

Nič hudega, cilj bo ostal za naslednjič. S Pinture se zapeljeva pod Sasso Tetto od koder se nama odprejo čudoviti razgledi na Pizzo tre Vescovi, Punto Barbucerto, Monte Rotondo in ostale kuclje. Pod Pizzo di Chioggia naju cesta pelje nazaj v dolino proti Sarnanu, kjer si prenočišče najdeva v kampu Antica Dimora.

Zadnji dan na tem področju narediva še lep pohod po poti Sarnanskih slapov s ciljem v oštariji v srednjeveškem Sarnanu, kjer ima človek ob odlični postrežbi občutek, da se je čas ustavil.

Cesenatico, Brisighella

Na praznično popoldne prispeva v ribiško mesto Cesenatico, ki je bilo vmed drugo svetovno vojno skoraj popolnoma porušeno. Danes je lepo urejeno ribiško mestece z mestnim kanalom Leonardesco, ki služi kot plavajoči muzej. V njem so razstavljene obnovljene in še plovne ribiške jadrnice, batane, trabakole s pisanimi jadri. Ob kanalu se vrstijo lično urejene restavracije, kjer pa brez rezervacije v vrhuncu sezone lahko brez rezervacije ostaneš lačen.

Zadnji dan potepanja s Cesenatica zavijeva še v Brisighello, srednjeveško mestece med Ravenno in Firencami, od tam pa nazaj proti domu.

Pod črto

Sosednja Italija z vsakim obiskom bolj navduši. Kljub temu, da sva potovala v visoki poletni sezoni v koloni nisva preživela niti minute. Res, da sva se ogibala turistično obleganih krajev, a Italija je tako velika, da premore še nešteto manj odkritih biserov. Nacionalni park Monti Sibillini si vsekakor zasluži najmanj še en obisk, še posebej v obdobju cvetenja polj pod mestom Castellucio.

V devetih dneh sva prevozila 1700 km, za vse skupaj z denarnice potegnila dobrih 900 €, v zameno pa dobila čudovito potepanje z lepimi izkušnjami tako z naravo kot s prijaznimi ljudmi.